Jedro

Iz opisa je dovolj jasno razvidno, da je B. B. glede opisane poslovne zveze med družbo C. in D. - ki je izhajala iz Pogodbe o trženju programov D. z dne 1. 11. 2006 - (hkrati) deloval v okviru vodilne funkcije v društvu D. Zato je pri izvršitvi tega posla imel nedvomno dolžnost ravnati v korist D. in poskrbeti, da bo plačilo predvidenih sponzorskih sredstev po navedeni pogodbi dejansko izvedeno. Kot je jasno določeno v kazenskopravnem očitku in je razvidno tudi iz njegovega konteksta kot celote, pa je, nasprotno, deloval v njegovo izključno škodo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev po 1. točki prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 36212/2014 z dne 30. 11. 2023 obdolženca A. A. spoznalo za krivega pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po drugem odstavku 240. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi te določbe mu je izreklo kazen eno leto zapora. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 36212/2014 z dne 27. 8. 2024, ob obravnavanju pritožbe obdolženčevih zagovornikov, izpodbijano sodbo glede obdolženca A. A. spremenilo tako, da ga je iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi navedene kršitve kazenskega zakona.

3.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslana v odgovor obdolžencu in njegovim zagovornikom. Slednji so na zahtevo odgovorili in izpostavili, da se v celoti strinjajo s stališčem, ki ga je glede konkretizacije opisa, glede opredelitve glavnega storilca in pomoči obdolženca zavzelo pritožbeno sodišče. Zato predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

B.

Kazenskopravni očitek

V obravnavani zadevi je kazenskopravni očitek v bistvenem naslednji:

[...] obsojeni B. B. je pri opravljanju gospodarske dejavnosti zato, da bi sebi in drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, zlorabil svoj položaj, z dejanjem pa je bila pridobljena velika premoženjska korist in mu je šlo za to, da sebi in drugemu pridobi tako premoženjsko korist, pri dejanju pa mu je A .A. naklepoma pomagal s tem, da je:

-B. B. v mesecu aprilu 2010 kot prokurist družbe C. d.o.o. (v nadaljevanju C.) in hkratni predsednik D. (v nadaljevanju D.), na podlagi sklenjene Pogodbe o trženju programov D. z dne 1. 11. 2006 med družbo C. in D., na TR račun družbe C. prejel sponzorska sredstva družb E. d.d., F. d.d. in G. d.d. (v nadaljevanju G.) v skupnem znesku 84.000,00 EUR, z vključenim DDV, katerih nato skladno z 2. členom Pogodbe o trženju programov D. z dne 1. 11. 2006 ni prenakazal na TR račun D., temveč je dne 24. 5. 2010 direktorici družbe C. H. H. naročil, naj D. izstavi [...] pet računov z lažno vsebino (specificiranih v nadaljevanju kazenskopravnega očitka) [...] in jih nato dne 24. 5. 2010 vključi v Izjavo o pobotu, sklenjeno med D. in družbo C. kot terjatev do D., ter je nato H. H. izstavila D. zgoraj navedenih pet računov z lažno vsebino in jih v dne 24. 5. 2010 izdani Listini o pobotu tudi upoštevala;

-A. A. pa je kot športni direktor D. v imenu D. dne 24. 5. 2010, potem ko je dne 24. 5. 2010 družbi C. izstavil račun št.: 46/2010 v znesku 84.000,00 EUR, podpisal Izjavo o pobotu (kompenzacijo) med družbo C. in D., v skupnem znesku 84.000,00 EUR z vključenim DDV, čeprav je bil kot v. d. direktorja D. seznanjen z dejstvom, da družba C. do poplačila navedenih storitev ni upravičena, in da si je družba C. navedene storitve obračunala neutemeljeno; z navedenimi dejanji je družba C. pridobila veliko premoženjsko korist v skupnem znesku 84.000,00 EUR, D. pa je nastala velika premoženjska škoda v višini 84.000,00 EUR [...].

Glede opisa in obstoja kaznivega dejanja

Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti v temeljnem poudarja, da je višje sodišče s tem, ko je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga, ker v opisu očitano dejanje - tako glavnega storilca kot pomagača - ni zadosti konkretizirano in zato ne predstavlja kaznivega dejanja, ob zmotni uporabi materialnega prava, ravnalo napačno. Izpostavlja argumente, zakaj v opisu očitano dejanje vstopa v polje kaznivosti in utemeljuje zlasti, da je B. B. očitana dejanja storil kot predsednik D. in ne kot prokurist ter 49% lastnik družbe C.. Hkrati meni, da je iz opisa jasno razvidno, da je že pojmovno edino on lahko (na škodo D.) izvršil očitano kaznivo dejanje kot glavni storilec, saj glavna storilka v konkretnem primeru nikakor ne more biti direktorica družbe C., ki je v tem primeru, kot ocenjuje, delovala le kot pomagačica. Glede ravnanj obdolženca kot pomagača v nadaljevanju navaja, da se je njegova vloga pri udeležbi kaznivega dejanja izčrpala že s tem, ko je v funkciji športnega direktorja D. po naročilu glavnega storilca podpisal lažno izjavo o pobotu. S tem je kreiral povsem lažne pravno poslovne podlage, kar vse je v obtožbi po njegovi oceni jasno navedeno. S povzetimi navedbami zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP.

(i) glede značilnosti glavnega storilca

V obravnavanem primeru je glede na čas izvršitve kaznivega dejanja (10. 4. 2010) uporabljiva inkriminacijska norma po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, tj. KZ-1/A. Prvi odstavek relevantne določbe je določal: "Kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, se kaznuje z zaporom do petih let." Ne glede na to, da obravnavana določba vsebuje zakonski znak "kdor", imamo opraviti s tipičnim primerom pravega posebnega kaznivega dejanja (prava delicta propria), kar krog potencialnih storilcev bistveno zožuje.

Toliko bolj to velja za inkriminacijo, ki pride v poštev v konkretnem primeru, saj je ta - v primerjavi z določbo sedaj veljavnega 240. člena KZ-1 - omejena izrecno zgolj na osebe, ki izvršijo kaznivo dejanje pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti. To zajema le izvajanje temeljnih gospodarskih funkcij v družbi, ki so pridržane "managementu".

Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 116/2009 z dne 22. 4. 2010 in I Ips 157/2009 z dne 1. 10. 2009.

Trditve, ki jih vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja glede značilnosti in konkretizacije glavnega storilca, so utemeljene. Sodišče druge stopnje se je namreč pri svoji presoji osredotočilo zgolj na funkcijo B. B. kot prokurista družbe C. (ki je v kazenskopravnem očitku sicer res tudi navedena), vendar je pri tem povsem spregledalo, da je poleg slednje opredeljena tudi njegova hkratna funkcija predsednika D.. Takšna funkcija predstavlja vodilni položaj v društvu, a se do tega položaja pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo oziroma ga je pri odločanju, ali očitano ravnanje prestopa polje kaznivega, povsem zanemarilo. Iz opisa je dovolj jasno razvidno, da je B. B. glede opisane poslovne zveze med družbo C. in D. - ki je izhajala iz Pogodbe o trženju programov D. z dne 1. 11. 2006 - (hkrati) deloval v okviru vodilne funkcije v društvu D.. Vrhovni državni tožilec ima prav, da je zato pri izvršitvi tega posla imel nedvomno dolžnost ravnati v korist D. in poskrbeti, da bo plačilo predvidenih sponzorskih sredstev po navedeni pogodbi dejansko izvedeno. Kot je jasno določeno v kazenskopravnem očitku in je razvidno tudi iz njegovega konteksta kot celote, pa je, nasprotno, deloval v njegovo izključno škodo. To je storil zlasti s tem, ko je (tudi) v okviru funkcije predsednika D. direktorici družbe C., H. H., naročil, naj D. izstavi pet računov z lažno vsebino in jih nato dne 24. 5. 2010 vključi v Izjavo o pobotu, sklenjeno med D. in družbo C. kot terjatev do D.. Posledično je ravno na podlagi tega ravnanja D. nastala velika premoženjska škoda v višini 84.000,00 EUR, oziroma je na drugi strani glavni storilec na ta način družbi C. pridobil veliko protipravno premoženjsko korist v isti višini.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je problematiziran zakonski znak "pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti" v konkretnem primeru izpolnjen in zato v kazenskopravnem očitku očitano ravnanje B. B. predstavlja kaznivo dejanje, ki ga je storil kot glavni storilec.

(ii) glede konkretizacije pomoči

Za napolnitev zakonskega znaka po drugem odstavku 38. člena KZ-1 zadošča, da pomagač storilca pri obravnavanem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.

Njegov naklep je dvojni - zahteva se naklep do dejanj pomoči kot tudi do izvršitve dejanja glavnega storilca.

Po zgoraj sprejetem zaključku, da v opisu očitano dejanje glavnemu storilcu, predstavlja kaznivo dejanje - kar je predpostavka za ugotovitev obstoja pomoči k temu kaznivemu dejanju - Vrhovno sodišče nima pomislekov, da je tudi ravnanje obdolženca kot pomagača v kazenskopravnem očitku povsem zadostno konkretizirano. Njegov prispevek in objektivno olajšanje dejanja glavnega storilca je mogoče prepoznati zlasti v okoliščinah, da je obdolženec kot športni direktor D. v imenu D. dne 24. 5. 2010, potem ko je (najprej sicer povsem upravičeno) dne 24. 5. 2010 družbi C. izstavil račun št.: 46/2010 v znesku 84.000,00 EUR, nato podpisal Izjavo o pobotu (kompenzacijo) med družbo C. in D., v skupnem znesku 84.000,00 EUR z vključenim DDV. V nadaljevanju opisa je jasno in izkustveno prepoznavno opredeljen tudi subjektivni element, in sicer da je bil kot v. d. direktorja D. seznanjen z dejstvom, da družba C. do poplačila navedenih storitev ni upravičena in da si je družba C. navedene storitve obračunala neutemeljeno. Podpis pobotne izjave ob hkratnem zavedanju, da družba C. do plačila storitev (navedenih v pobotni izjavi) ni bila upravičena oziroma si jih je neutemeljeno obračunala, je tudi bistvo očitka obdolžencu.

Glede na navedeno gre pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je pomoč obdolženca pri kaznivem dejanju v opisu zadosti konkretizirana in je v ravnanjih pritožbenega sodišča, ki je sprejelo nasprotne zaključke, mogoče prepoznati kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

C.

12.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo. Ker je bila ta vložena v škodo obdolženca, je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP izdalo le ugotovitveno sodbo.

13.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodnika in sodnici Barbara Zobec, Maja Baškovič, Mitja Kozamernik in dr. Damjan Orož.

-------------------------------

1J. Kozina, komentar 240. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2023, str. 1183; glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 34548/2016 z dne 14. 3. 2024 in I Ips 134/2009 z dne 29. 10. 2009 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-92/16, Up-113/16 z dne 6. 12. 2017.

2Določba (v konkretni zadevi uporabljivega) prvega odstavka 240. člena KZ-1, kot je bila prvič določena s KZ-1/08, je bila spremenjena z novelo KZ-1/B; od takrat dalje inkriminacija tega člena kot možne storilce zajema vse osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost.

3Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 116/2009 z dne 22. 4. 2010 in I Ips 157/2009 z dne 1. 10. 2009.

4Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 57477/2017 z dne 19. 1. 2023 in I Ips 45162/2011-698 z dne 13. 11. 2014; posebej glede pomoči k očitanemu kaznivemu dejanju primerjaj J. Kozina, komentar 240. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2023, str. 1191.

5Odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 34548/2016 z dne 14. 3. 2024 in I Ips 17167/2016 z dne 8. 10. 2024; tako tudi npr. Ustavno sodišče v odločbi Up-92/16-15, Up-113/16-16 z dne 6. 12. 2017.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372/1, 372/1-1

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240, 240/2

Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (2011) - KZ-1B - člen 90

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.