Jedro

Z položajem, nastalim po osamosvojitvi Republike Slovenije, ko se je domačija tožnika znašla med dvema blokoma za prehod državne meje, je prišlo do čezmernih posegov v njegove osebnostne pravice, za katere je odškodninsko odgovorna država Republika Slovenija. Tožniku pravnomočno prisojeni znesek kot enotna odškodnina, je odraz deset let trajajočih duševnih bolečin, povzročenih z okrnitvijo svobode gibanja (32. člen URS) po eni strani in pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS) po drugi strani.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim tožena stranka z njo izpodbija pravnomočno sodbo o ugoditvi zahtevkom druge tožnice, tretje tožnice in četrtega tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (vsakemu do zneska 1,000.000 SIT),zavrže; Revizija se v preostalem delu, s katerim tožena stranka z njo izpodbija pravnomočno sodbo o ugoditvi zahtevku prvega tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (do zneska 2,000.000 SIT), zavrne.

Obrazložitev

Ker je bil z osamosvojitvijo Republike Slovenije v letu 1991 vzpostavljen mejni prehod ..., in ker so se nepremičnine prvega tožnika in druge tožnice znašle med obema tedaj postavljenima mejnima blokoma Republike Slovenije in Republike Hrvaške (vendar še vedno na slovenskem ozemlju), je to potrditvah tožnikov imelo za posledico radikalen poseg v njihovo življenjsko okolje, pogoje bivanja in dotedanji način uporabe nepremičnin. Zato so tožniki v tem postopku, ki še ni končan, uveljavljali zoper toženo stranko številne raznovrstne zahtevke.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku med drugim odločilo tudi o (za postopek z revizijo edino aktualnih) zahtevkih tožnikov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi čezmernih posegov v njihove osebnostne pravice in toženi stranki naložilo, da mora plačati prvemu tožniku iz naslova okrnitve njegove ustavno zajamčene svobode gibanja (spričo enormnih, z neizogibnim prečkanjem mejne črte povezanih nevšečnosti ob vsakokratnih, številnih in dnevno povsem običajnih opravkih) ter pravice do zdravega življenjskega okolja spričo povečanega hrupa (kot podlage za odškodninsko obveznost, na katero se je skliceval le on) znesek 3,000.000 SIT odškodnine, preostalim tožnikom pa iz naslova okrnitve njihove ustavno zajamčene svobode gibanja (na že opisan način) vsakemu po 1,000.000 SIT odškodnine. Tožnikom na prvi stopnji prisojeni zneski odškodnine se nanašajo na obdobje desetih let - od leta 1991 do leta 2001, ko je tožena stranka vzpostavila oziroma omogočila tožnikom dostop do nepremičnine mimo mejnega bloka in (vsaj delno) poskrbela za protihrupno zaščito.

Po vloženi pritožbi le tožene stranke je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve o drugi in tretji tožnici ter četrtemu tožniku prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo, medtem ko je prvemu tožniku za tako škodo prisojeno odškodnino znižalo za 1,000.000 SIT (torej na 2,000.000 SIT); sicer pa je v ostalem sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Izpodbija jo v obsodilnem delu iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je povečano stopnjo duševnega trpljenja tožnikov pripisati tudi njihovi izoliranosti spričo upada števila obiskovalcev kot posledice oteženega dostopa do domačije tožnikov, ker da teh njihovih trditev tožena stranka naj ne bi prerekala, po mnenju revidentke nima opore v spisu. Tožena stranka je namreč to zatrjevano dejstvo izrecno prerekala, nazadnje v pripravljalni vlogi dne 13.3.2002, tožeča stranka pa, kljub jasnim napotkom v obrazložitvi razveljavitvenega sklepa inštančnega sodišča z dne 14.11.2001 o pomenu čezmerne izoliranosti kot pogoja za upravičenje do denarne satisfakcije, ni s tem v zvezi predlagala nobenega dokaza. Zato je izpodbijana sodba po mnenju tožene stranke v tem delu napačna. Tožena stranka nadalje očita sodiščema obeh stopenj, da se nista opredelili do njenih trditev, ugovorov in dokazov o neobstoju vzročne zveze med postavitvijo mejnega prehoda ter povečanjem gostote prometa in posledično hrupa, niti do njenih ugovorov, da ne gre za škodo, ki bi presegala normalno mejo in upravičevala tožnike do denarne odškodnine. S tem naj bi sodišči kršili določbe pravdnega postopka in določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju revizijskih navedb tožena stranka nato ponuja obširne razloge v oporo temu očitku, predvsem s sklicevanjem na raznorodne statistične podatke o gibanju prometnih tokov na ožjem in širšem območju tega in drugih mejnih prehodov z Republiko Hrvaško ter o gostoti prometa in z njo povezano intenziteto hrupa, ki so v postopku na prvi in drugi stopnji ostali prezrti in ki ne kažejo tendence povečevanja - temveč kvečjemu obratno. Tožena stranka podredno graja tudi višino tožnikom prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo (predvsem z očitkom neupoštevanja njenega priznavanja upravičenosti tožnikov do nadomestne dovozne poti in postavitve protihrupne ograje po eni strani ter po drugi strani doslednega zavračanja tožnikov toženkine ponudbe za sklenitev izvensodne poravnave skozi celotno desetletno obdobje) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, z vrnitvijo zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper pravnomočno sodbo glede odločitve o zahtevkih druge tožnice, tretje tožnice in četrtega tožnika ni dovoljena, v ostalem (glede odločitve o zahtevku prvega tožnika) pa ni utemeljena.

Obrazložitev odločitve o delu revizije, v katerem ni dovoljena: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ker so tožniki navadni sosporniki (195. člen ZPP), se vrednost z revizijo tožene stranke izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presoja ločeno za vsakega izmed njih, ne da bi jih bilo mogoče seštevati (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta vrednost pa v primeru druge in tretje tožnice ter četrtega tožnika, ki jim je bila s pravnomočno in v postopku z revizijo tožene stranke izpodbijano sodbo prisojena odškodnina vsakemu po 1,000.000 SIT, ne presega prej navedenega mejnega zneska za dovoljenost revizije; zato jo je bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Obrazložitev odločitve o preostalem delu revizije (glede prvemu tožniku pravnomočno prisojene odškodnine), v katerem je dovoljena, vendar ni utemeljena: Po materialnopravno pravilnem stališču sodišča druge stopnje je bil prvemu tožniku zaradi čezmernih posegov v njegove osebnostne pravice (tretji odstavek 156. člena in 200. člen ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) pravnomočno prisojen znesek 2,000.000 SIT kot enotna odškodnina, ki je odraz povzročenih mu desetletnih duševnih bolečin po eni strani z okrnitvijo svobode gibanja (32. člen Ustave) in po drugi strani pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave). Sklep o enormnem posegu v svobodo gibanja prvega tožnika spričo nastale situacije, ko se je njegova domačija znašla med obema mejnima blokoma, sta sodišči prve in druge stopnje oprli predvsem na ugotovitve o neizogibnih nevšečnostih, ki jim je bil v obliki čakanja na prehodu, policijskih in carinskih pregledov in podobno, dnevno izpostavljen v zvezi s pogostimi in povsem običajnimi opravki (služba, trgovina ipd.). Že zato se izkaže obrobnega pomena v reviziji načeto vprašanje vpliva nastale situacije na stopnjo izoliranosti prvega tožnika kot posledice upada števila obiskovalcev na njegovem domu, saj je tožena stranka po desetih letih z izgradnjo nove poti prvemu tožniku omogočila dostop do njegove domačije mimo mejnega bloka kljub temu, da je trditve tožeče stranke o večji izoliranosti v resnici prerekala (res nazadnje v pripravljalni vlogi dne 13.3.2002). S procesnopravnega vidika pa je pomembno, da je v revizijskem postopku neizpodbojna dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o povečani izoliranosti od prijateljev oziroma obiskovalcev oprta na izpovedbe tožnikov, zaslišanih kot strank. To je povzeto tudi v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje in zato resda pomoten pripis v oklepaju na četrti strani obrazložitve o "neprerekanosti" trditve o izoliranosti tožnikov ne more imeti za posledico nobene izmed kršitev določb pravdnega postopka kot upoštevnega revizijskega razloga.

Neupošteven je tudi kot revizijski razlog uveljavljan očitek, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do toženkinih trditev, ugovorov in dokazov o neobstoju vzročne zveze med postavitvijo mejnega prehoda ter povečanjem gostote prometa, niti do ugovorov, da ne gre za škodo, ki bi presegala normalno mejo in upravičevala prvega tožnika do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi čezmernega hrupa (kot oblike posega v njegovo pravico do zdravega življenjskega okolja). Sodišči namreč nista šteli kot bistven za upravičenost prvega tožnika do odškodnine tudi iz tega naslova vpliv postavitve mejnega prehoda na povečanje gostote (frekventivnosti) prometa. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe (na peti strani) izrecno poudarilo kot odločilen spremenjen način prometa (ustavljanje, zaganjanje, speljevanje vozil) po sicer pravno dopustnem dejanju tožene stranke - vzpostavitvi mejnega prehoda, ob tem pa ugotovilo, da iz tako spremenjenega načina prometa izvira hrup, ki kar dvakratno presega iz bližine semaforiziranih križišč izvirajočega kot primerjalnega, ter da presega dovoljene mejne vrednosti podnevi za 4 decibele, ponoči pa kar za 8 decibelov. Tako se izkaže za neutemeljen po eni strani očitek, da ne gre za škodo, ki bi presegala normalno mejo, po drugi strani pa tudi očitek o prezrtju oziroma o neocenjenosti s strani tožene stranke ponudenih statističnih podatkov o gibanju prometnih tokov in gostoti prometa, ki naj ne bi kazali na tendenco povečanja v odvisnosti od vzpostavitve novega mejnega prehoda.

Izhajajoč iz enotne odškodnine in upoštevaje ugotovljen obstoj obeh virov nastajanja pravno relevantne škode prvemu tožniku v desetletnem obdobju, mu je odškodnina zanjo z izpodbijano sodbo tudi po višini materialnopravno pravilno odmerjena. Na njeno odmero ne more imeti nikakršnega vpliva tožnikovo zavračanje toženkine ponudbe za sklenitev izvensodne poravnave, saj njegovo morebitno takšno zadržanje ni v ničemer oviralo tožene stranke v takojšnji realizaciji zatrjevane namere preprečitve nastajanja škode na način, dejansko realiziran med pravdo šele po desetih letih.

Ker se po obrazloženem izkaže, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba toženkino revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke je vsebovana v odločitvi o glavni stvari, medtem ko e odločanje o revizijskih stroških tožnikov v zvezi z odgovorom na revizijo odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.