Jedro

V obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožničina pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki so ga občina oziroma njene pravne prednice sklenile za občane – torej v njihovem imenu in za njihov račun – s pravnimi predniki A. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnica zahteva vračilo sredstev, ki jih je sama prispevala, občina pa v njenem imenu prejela od Republike Slovenije.

Izrek

1. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Zadeva se po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novem mestu.

Obrazložitev

Tožnica s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je toženka odločila, da se tožnici iz naslova vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine ... na njen osebni račun nakaže znesek 675,00 EUR. V obrazložitvi je navedla, da so izkazana vlaganja tožnice kot upravičenke in Občine ... 1.125,00 EUR, za končni izračun pa je treba upoštevati, da je takratna občina sodelovala kot soinvestitor in organizator izgradnje. Zato naj bi bila tožnica skladno s 6. členom Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, št. 58/02 s spremembami – v nadaljevanju ZVVJTO) upravičena do 40 % navedenega zneska. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, župan Občine ... pa je kot drugostopenjski organ njeno pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja, ker je prvostopenjski organ ugotovil, da znaša njeno vlaganje 1.125,00 EUR. Meni, da je 4. člen Pravilnika o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju občine ... (Uradni list RS, št. 81/02 s spremembami – v nadaljevanju Pravilnik) v neskladju s tretjim odstavkom 6. člena ZVVJTO. Sodišču predlaga, naj odpravi obe odločbi, določi višino zneska njenih vlaganj v skladu z zakonom in v višini 1.125,00 EUR, Občini ... naloži, naj izda novo določbo, določi rok, v katerem mora toženka ta znesek izplačati, in odloči, od kdaj dalje ji pripadajo zakonsko določene obresti ter določi rok za njihovo izplačilo, ter odloči o stroških sodnega postopka. Priglaša tudi stroške takse za pritožbo, hkrati sodišču predlaga, naj določi način zaščite tožnice kot stranke v postopku, če tožnica pripadajočega zneska, obresti in stroškov ne bo želela izplačati. Sodišču predlaga tudi, naj razveljavi in odpravi Pravilnik zaradi neskladja z ZVVJTO.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da je njena odločitev o priznanju tožničinih vlaganj pravilna. Zavrača tožničino grajanje soprispevka toženke, saj naj bi bilo iz celotnega postopka uveljavljanja vračil vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje razvidno, da je Krajevna skupnost ... soinvestirala v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja in sodelovala kot organizator. Toženka poudarja, da postopek pred Državnim pravobranilstvom Republike Slovenije še ni v celoti zaključen, tekel naj bi nepravdni postopek za določitev odškodnine za vlaganja, ki s sklenjenimi poravnavami niso bila zajeta. Zavrača tudi tožničin zahtevek za plačilo zamudnih obresti.

To sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o zadevi.

Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam organov lokalnih skupnosti, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku istega člena pa je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Kaj je upravna zadeva, je določeno v 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami – v nadaljevanju ZUP). To je takrat, kadar upravni organ odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek istega člena).

Po mnenju sodišča ne gre za odločitev s področja upravnega prava.

Vračanje vlaganj v telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO. Ta v 2. členu med upravičenci do vračila vlaganj našteva tudi lokalne skupnosti in njihove pravne naslednike, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posel s pravnimi predniki A. in samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Lokalna skupnost kot upravičenec iz navedenega člena je v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZZVJTO dolžna sprejeti predpis, s katerim podrobneje določi način sestave seznama fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev.

Navedena določba 6. člena ZVVJTO je torej zavezala lokalno skupnost, tudi Občino ..., ki je za druge sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka (torej za občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav, ki so postale last A. d. d.), da sprejme predpis, v skladu s katerim bo kot upravičenka iz 2. člena ZVVJTO v nadaljevanju postopka sredstva, ki jih je prejela od države, vrnila dejanskim končnim upravičencem, torej tistim, ki so v preteklosti dejansko omogočili izgradnjo TK omrežja.

Navedene določbe kažejo, da v obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožničina pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki so ga občina oziroma njene pravne prednice sklenile za občane – torej v njihovem imenu in za njihov račun – s pravnimi predniki Telekoma Slovenije in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnica zahteva vračilo sredstev, ki jih je sama prispevala, občina pa v njenem imenu prejela od Republike Slovenije.

Tožnica namreč zahteva sodno varstvo, ker ji je toženka le delno (675,00 EUR od 1.125,00 EUR) priznala zahtevek za vračilo vlaganj v TK omrežje, ni pa se strinjala z vrnitvijo 40 % ugotovljenega zneska vlaganj, ker je po mnenju toženke treba upoštevati, da je takratna krajevna skupnost sodelovala pri izgradnji javnega telekomunikacijskega omrežja kot soinvestitor in organizator gradnje.

Zato izdana odločba v tem primeru ni izraz oblastnega ravnanja občine, kar bi zaradi varstva javnega interesa izhajalo iz narave stvari, ampak je izraz njene vloge, ko je v postopku vračanja vlaganj nastopila kot upravičenka v imenu dejanskih končnih upravičencev – fizičnih oseb (v svojem imenu in za svoj račun pa le, kadar gre za zahtevke iz naslova namenskih sredstev samoprispevka – četrti odstavek 6. člena ZVVJTO).

Da gre za odločanje o tožničini pravici iz civilnopravnega (premoženjskega) razmerja, nenazadnje kaže tudi v konkretnem primeru s strani občine ponujena poravnava, ki je pogodba obligacijskega prava (1052. člen OZ). Tudi občina v odločbi navaja, da ponujena poravnava pomeni akt poslovanja, s katerim organ stopa v civilnopravna razmerja s posamezniki. Pravilnik v 4. členu (Uradni list RS, št. 81/02, 112/03, 91/09 in 17/10) sicer navaja zneske vračila upravičencem glede na kraj, hkrati pa določa, da je osnova za izplačilo predpisana poravnava. Če bi šlo za enostransko oblastveno odločanje, kar je bistvo upravnega akta, izdanega v upravni zadevi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), se občina glede vsebine takega akta ne bi smela pogajati, ampak bi odločila o tožnikovi pravici do vračila vlaganj.

Glede na navedeno sodišče izpodbijane odločbe ne šteje za odločbo, izdano v upravni zadevi, ampak za akt občine, s katerim seznanja tožnico, zakaj ji bo iz prejetih sredstev kot končnemu dejanskemu upravičencu izplačala 675,00 EUR. Ker toženka zahteva plačilo višjega zneska, toženka pa meni, da tožnica do njega ni upravičena, gre za spor s področja civilnega prava, ki ga rešuje sodišče v pravdnem postopku in ne v upravnem sporu. Tako stališče je upravno sodišče zavzelo že v sklepih št. U 384/2008 z dne 2. 6. 2010 in št. I U 988/2010 z dne 9. 12. 2010. Upravno sodišče mora v skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Ker v konkretnem primeru ne gre za upravni ampak za civilnopravni spor, ki se rešuje kot pravdna zadeva, se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje. V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZPP bo zadeva po pravnomočnosti tega sklepa poslana v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novem mestu, saj gre za zahtevek, ki po podatkih spisa ne presega 20.000,00 EUR (prvi odstavek 30. člena ZPP).