Jedro

Pri odmeri sodne takse za pritožbo proti razdelilnemu sklepu, s katerim je eni stranki naloženo izplačilo vrednosti solastninskega deleža ostalim udeležencem, je potrebno izhajati iz (vrednosti) izpodbijanega dela sklepa sodišča, če je ta iz pritožbe ugotovljiv, ne pa iz vrednosti stvari, ki se deli.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ga je izdalo na zahtevo nasprotne udeleženke, odmerilo takso za pritožbo, ki jo je vložila ta stranka proti razdelilnemu sklepu sodišča prve stopnje, v znesku 22.176,00 SIT. Hkrati ji je odmerilo tudi takso za opomin v znesku 450,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotne udeleženke deloma ugodilo ter znižalo odmero takse za vloženo pravno sredstvo za 2-krat 450,00 SIT, to je za znesek, za katerega je sodišče prve stopnje 2-krat nasprotni udeleženki odmerilo tudi opominsko takso za pritožbo.

Proti sklepoma sodišča prve in druge stopnje vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti Javno tožilstvo RS. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa spremeni, ali pa ju razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V zahtevi za varstvo zakonitosti Javno tožilstvo RS zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 18., 20., 24. in 1.-5. odst. 25. čl. Zakona o sodnih taksah. Sodišču očita, da je kot osnovo za odmero takse vzelo v postopku ugotovljeno vrednost nepremičnine, ki je predmet delitvenega postopka, ne da bi pri tem izpeljalo postopek po 24. čl. Zakona o sodnih taksah. Javno tožilstvo RS se nadalje v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema, da bi sodišče v postopku, ko stranki zahtevata le še določitev prave vrednosti njune solastne nepremičnine, kot podlage za odločitev o delitvi, moralo pri odmeri takse upoštevati določilo 20. člena v zvezi s 4. odstavkom 25. člena Zakona o sodnih taksah. Zato bi moralo odmeriti takso za pritožbo glede na delež stranke do celote premoženja. Le ta delež je lahko sporen in zato predmet pritožbenega postopka. Drugačna razlaga vsebinsko odvzema zlasti tisti stranke, katere delež je sorazmerno majhen, smiselnost vložitve pritožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena predlagajoči stranki in nasprotni udeleženki, ki nanjo nista odgovorili (2. odst. 408. čl. v zvezi s 3. odst. 390. čl. ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodna taksa se praviloma (če ni višina sodne takse določena v Zakonu o sodnih taksah, Ur.l.RS 1/90 - 9/91-I, v nadaljevanju ZST) izračuna na podlagi in v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oz.predmeta. To načelo je dosledno izpeljano v tistih tarifnih številkah Taksne tarife ZST, pri katerih sodna taksa ni določena v samem ZST (prim.npr.Tarifno št. 12 in Tarifno št. 5 ZST). Pri večji vrednosti zahtevka oz.predmeta, kjer sodna taksa ni določena v ZST, je podlaga za odmero sodne takse izražena v odstotkih (1% ali 2%) od vrednosti zahtevka oz.predmeta. Vendar pa je tu sodna taksa navzgor omejena in sicer z določitvijo najvišjega možnega števila točk, ki so podlaga za izračun sodne takse. V postopku v zvezi s pravnimi sredstvi ni več podlaga prvotna vrednost (t.j.strankina ocena vrednosti zahtevka oz.predmeta ali vrednost zahtevka oz.predmeta ugotovljena po postopku po 24. čl. ZST), temveč le vrednost izpodbijanega dela (4. odst. 25. čl. ZST). Višina neposrednega plačila stranke v zvezi z določenim postopkom pred sodiščem je tako v takšnih primerih odvisna od vrednosti zahtevka oz. predmeta, ali v postopku s pravnimi sredstvi, od vrednosti izpodbijanega dela. Na ta način se posredno zagotavlja, da višina takse, če je odvisna od vrednosti predmeta oz.zahtevka, za določen postopek sodišča ostaja v razumnih mejah, tako da se s taksno obveznostjo ne posega v smiselnost uveljavljanega pravnega varstva. V prid razlagi 3. odst. Tarifne številke 12 ZST, kot sta jo v razlogih izpodbijanih odločb povzeli sodišči prve in druge stopnje, bi govorila gramatikalna razlaga te določbe. Toda takšna razlaga, da v pritožbenem delitvenem postopku prihaja v poštev kot podlaga za odmero sodne takse vselej celotna vrednost stvari in premoženja, ki se deli, ne da bi pri tem upoštevali morebitno spremembo vrednosti, do katere je prišlo glede na obseg izpodbijanja v pritožbi, bi bila v nasprotju z že omenjenim 4. odst. 25. čl. ZST. To določilo je uvrščeno med Splošne določbe ZST, t.j.med določbe, ki se uporabljajo za odmero takse v vseh sodnih postopkih, v katerih se takse plačujejo. Zato pomena tega določila za razlago posameznih tarifnih številk ZST ni moč omejiti le na odmero sodne takse za pritožbo v pravdnem postopku (prim.Tarifno št. 1 in 1. odst. Tarifne št. 3 ZST ter Tarifno št. 12 ZST). Res razdelilni sklep, izdan v nepravdnem postopku po 3. odst. 122. čl. Zakona o nepravdnem postopku, le nalaga obveznost enemu ali večim solastnikom (nima pa zavrnilnega dela). Toda sam izrek sodne odločbe, zaradi katerega o izpodbijanem delu te odločbe v pomenu, kakršnega poznamo v postopku s pravnimi sredstvi v pravdnem postopku, ni moč govoriti, za odmero sodne takse za pritožbo proti tej odločbi ne more biti edino odločilen. Vztrajanje zgolj pri gramatikalni razlagi določila 3. odst. Tarifne št. 12 ZST bi ob povedanem postavljalo taksne zavezance v pritožbenem postopku za delitev stvari v bistveno različen položaj od na primer taksnih zavezancev v pravdnem postopku. Za to pa po presoji Vrhovnega sodišča RS formulacija izreka razdelilnega sklepa, ki je razumljivo pogojena s samo naravo postopka za delitev stvari, ne more predstavljati utemeljenega razloga. Vsebinsko enaki določbi Tarifne št. 1 in Tarifne št. 3 ter 1. in 3. odst. Tarifne št. 12 je tedaj potrebno razlagati z upoštevanjem istih splošnih določb ZST. Stališče, za kakršno se zavzemata sodišči prve in druge stopnje, bi lahko ogrozilo smiselnost pritožbe v takšnem postopku, na kar po presoji Vrhovnega stališče RS utemeljeno opozarja Javno tožilstvo RS v zahtevi za varstvo zakonitosti. Porušeno bi bilo namreč uvodoma omenjeno načelo ZST, da je plačilo za delo sodišč v zvezi z določenim postopkom (sodna taksa) omejeno v primerih, kjer je ta odvisna od vrednosti predmeta, v razumnih mejah (največ 2 %) od vrednosti zahtevka oz.predmeta (sorazmerno višja taksa je predvidena le pri pravni pomoči, ki jo zagotavljajo sodišča v 2. odst. Tarifne številke 35). V konkretnem primeru je iz pritožbe nasprotne udeleženke povsem jasno razvidno, v kakšnem obsegu izpodbija razdelilni sklep prvostopenjskega sodišča: pr itožuje se, ker meni, da je izvedenec solastno nepremičnino prenizko ocenil, kar je po njenem mnenju imelo za posledico za 41.846,00 SIT prenizko ovrednoten njen solastninski delež. To je njen interes v pritožbenem postopku. Zato je edino to lahko podlaga za odmero sodne takse za pritožbo. Stališče, za katero se zavzemata sodišči druge in prve stopnje, po katerem taksa za vloženo pritožbo zanaša 21.726,00 SIT, bi porušilo že omenjeno osnovno izhodišče, po katerem naj bo taksa v takšnem sorazmerju z vrednostjo zahtevka oz.predmeta oz.izpodbijanega dela, da se z njenim plačilom ne posega v smiselnost vložitve pritožbe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.