Jedro

Glede pritožnikovega zatrjevanja kršitev pravil postopka v upravnem sporu s strani sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) je iz pritožbe mogoče razbrati očitek, da naj bi neutemeljeno uporabilo pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot, ki naj jih ne bi bil navajal noben predpis in po mnenju pritožnika niso vsebovane niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku niti v ZMZ. To stališče pritožnika je zmotno, saj je sodišče zavrnilo navajanje nedopustnih tožbenih novot na podlagi 52. člena ZUS-1, ki ga je citiralo tudi v sodbi.

Prek določitve roka iz tretjega odstavka 75. člena ZMZ kot instrukcijskega roka želi zakonodajalec usmerjati delo Vrhovnega sodišča, vendar položaj Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave) terja, da se določitve takih rokov v različnih zakonih razumejo zgolj kot poudarek potrebi po hitrem reševanju določenih zadev in zaradi tega niso absolutni(2). Zato je Vrhovno sodišče glede na svojo funkcijo v sodnem sistemu, ki je ob varovanju pravnega položaja strank tudi v usmerjanje sodne prakse, dolžno navedeno določitev roka v tretjem odstavku 75. člena ZMZ razlagati ustavnoskladno in torej tako, da ne posega v njegovo ustavno funkcijo in v pravice drugih strank, ki so vložile pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Tovrstni roki Vrhovnega sodišča ne smejo ovirati pri tem, da svoje zmogljivosti nameni reševanju tudi (različnih) drugih sporov, ki jih je glede na njihov siceršnji pomen in zagotavljanje ustavnih pravic drugih strank do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave) ter enakega varstva pravic v postopkih (22. člen Ustave) dolžno učinkovito reševati. Če bi namreč Vrhovno sodišče štelo, da ga navedeni rok pri odločanju zavezuje in mu posledično onemogoča ustrezno izvajanje njegove funkcije, bi zaradi njegove neustavnosti moralo vložiti zahtevo za presojo skladnosti te določbe ZMZ z Ustavo pred Ustavnim sodiščem in predlagati njeno razveljavitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-98/2015/5 (1312-07) z dne 4. 11. 2015. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pri svojem odločanju pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite podan razlog po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker tožnik v svoji prošnji ni navedel razlogov resnega preganjanja iz 26. člena ZMZ, niti ne razlogov resne škode iz 28. člena ZMZ. Tožnik je svoje navedbe namreč utemeljeval na okoliščinah, da si je zaradi finančnih težav od nekaterih ljudi sposodil 10.000,00 EUR, ker pa je z vračanjem posojila prenehal, je bil tarča groženj teh oseb in tudi fizičnega napada, navedenih zahtev za priznanje mednarodne zaščite pa s tem ni utemeljil. Ob tem se sodišče prve stopnje opira na utemeljitev izpodbijane odločbe, kateri pritrjuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), hkrati pa zavrača tožbene ugovore, da tožnik ni imel pravice do zaslišanja in da tožena stranka ni pridobila informacij o izvorni državi. Ob tem je navedbe tožnika o prisilnem novačenju kot nedopustne tožbene novote zavrnilo (52. člen ZUS-1).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo, v kateri po vsebini navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe postopka ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik v pritožbi le splošno navaja odločitve Ustavnega sodišča, ki naj bi jih sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne upoštevalo, pri tem pa ne konkretizira in ne utemelji določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki naj bi bile pri postopanju in odločanju sodišča prve stopnje kršene, niti ne navede ustavnopravnih utemeljitev takega zatrjevanja. Pritožnik prav tako tudi ne pojasni, zakaj so navedene odločbe Ustavnega sodišča v svojih bistvenih dejanskih okoliščinah enake podanemu dejanskemu stanju, da bi jih sodišče prve stopnje pri svojem odločanju moralo upoštevati, saj je le v takem primeru stališče Ustavnega sodišča, izdano pri ustavnosodni presoje posamičnih pravnih aktov, lahko upoštevno (to stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. junija 2012, posebej to poudarjata 13. in 17. točka obrazložitve).

6. Glede na splošnost in nekonkretiziranost pritožnikovih zatrjevanj je Vrhovno sodišče presojalo sodbo sodišča prve stopnje z vidika očitkov, ki jih je bilo mogoče razbrati iz pritožbe in ki so z vidika ZUS-1 upoštevni za pritožbeno presojo (75. člen ZUS-1).

7. Tako z vidika očitane zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) glede postopanja tožene stranke in s tem povezane presoje sodišča prve stopnje ne drži, da organ tožene stranke ni ugotavljal okoliščin, ki se nanašajo na spoštovanje načela nevračanja, saj je opravil celovito presojo dejanskega stanja in se o tem tudi celovito opredelil, pri tem pa tudi jasno pojasnil, zakaj šteje, da očitno niso podani niti subjekti preganjanja iz 24. člena ZMZ niti dejanja preganjanja v smislu 26. člena in tudi ne razlogi preganjanja iz 27. člena ZMZ, pa tudi, zakaj pritožniku v povezavi s tem ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Organ tožene stranke je tudi preveril informacije iz izvorne države pritožnika (Kosovo) in obrazložil, zakaj meni, da situacija ni takšna, da bi sama po sebi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

8. Glede pritožnikovega zatrjevanja kršitev pravil postopka v upravnem sporu s strani sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) je iz pritožbe mogoče razbrati očitek, da naj bi neutemeljeno uporabilo pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot, ki naj jih ne bi bil navajal noben predpis in po mnenju pritožnika niso vsebovane niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku niti v ZMZ. To stališče pritožnika je zmotno, saj je sodišče zavrnilo navajanje nedopustnih tožbenih novot na podlagi 52. člena ZUS-1, ki ga je citiralo tudi v sodbi, in ki izrecno določa: „V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.“

9. Ker tožnik ni obrazložil, zakaj določenih trditev ni navedel v predhodnem postopku, temveč jih je navedel šele v tožbi, je sodišče pravilno upoštevalo pravila o prekluziji in jih pri odločanju ni upoštevalo (navedba, da gre za organizirane osebe, ki so pritožnika novačile). Ob tem se pritožnik tudi moti pri svojem zatrjevanju, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki niso bila povezana s trditveno podlago pritožnika, navedeno v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran. Pritožnik v zvezi z uporabo prekluzije tudi zgolj splošno navaja ustavne pravice, ki naj bi mu bile s tem kršene (pravica do poštenega sojenja, obrazložene sodne odločbe, enakega varstva pravic), vendar pa zatrjevanih kršitev v ničemer vsebinsko ne utemelji, zato takim očitkom pritožnika ni mogoče pritrditi. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) pritožnik zato tudi v pritožbi ne more uspeti z zatrjevanji dejstev, ki kot nedovoljene tožbene novote niso bila podlaga za odločanje sodišča prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje se je dolžno v svoji sodbi z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi opredeliti do tožbenih ugovorov glede pravilnosti upravnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, pravilnosti in popolnosti v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene, napravljene v upravnem postopku, ki mora biti opravljena skrbno in vestno, saj v nasprotnem primeru lahko pride do bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku)(1). Navedeno pa je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da bi morala tožena stranka in sodišče prve stopnje pri svoji oceni o stanju v izvorni državi izhajati iz posameznih splošnih mnenj in stališč o korupciji na Kosovu, zapisanih na spletu iz različnih virov (stališča javnega mnenja o korupciji policije na Kosovu, poročilo o napadu na policiste iz Češke, splošne ugotovitve v poročilu o napredku Kosova pri vključevanju v EU, itd.), vendar pa zgolj ta zatrjevanja pritožnika ne izkazujejo neskrbnosti presoje upoštevnega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, pa tudi ne s strani tožene stranke. Dejansko stanje je tožena stranka tako ustrezno ugotovila skladno s 54. členom ZMZ v povezavi s prvo do osmo alinejo 23. člena ZMZ, kar je bilo v okviru okoliščin danega primera pritožnika ustrezno ugotovljeno in pojasnjeno, navedeno pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

11. Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Vrhovno sodišče je navedeno odločitev sicer sprejelo po preteku roka 15 dni, ki ga za odločitev Vrhovnega sodišča predvideva tretji odstavek 75. člena ZMZ. Prek določitve navedenega roka kot instrukcijskega roka želi zakonodajalec usmerjati delo Vrhovnega sodišča, vendar položaj Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave) terja, da se določitve takih rokov v različnih zakonih razumejo zgolj kot poudarek potrebi po hitrem reševanju določenih zadev in zaradi tega niso absolutni(2). Zato je Vrhovno sodišče glede na svojo funkcijo v sodnem sistemu, ki je ob varovanju pravnega položaja strank tudi v usmerjanje sodne prakse, dolžno navedeno določitev roka v tretjem odstavku 75. člena ZMZ razlagati ustavnoskladno in torej tako, da ne posega v njegovo ustavno funkcijo in v pravice drugih strank, ki so vložile pravno sredstvo pred Vrhovnim sodiščem. Tovrstni roki Vrhovnega sodišča ne smejo ovirati pri tem, da svoje zmogljivosti nameni reševanju tudi (različnih) drugih sporov, ki jih je glede na njihov siceršnji pomen in zagotavljanje ustavnih pravic drugih strank do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave) ter enakega varstva pravic v postopkih (22. člen Ustave) dolžno učinkovito reševati. Če bi namreč Vrhovno sodišče štelo, da ga navedeni rok pri odločanju zavezuje in mu posledično onemogoča ustrezno izvajanje njegove funkcije, bi zaradi njegove neustavnosti moralo vložiti zahtevo za presojo skladnosti te določbe ZMZ z Ustavo pred Ustavnim sodiščem in predlagati njeno razveljavitev.

(1) Tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi X Ips 336/2013 z dne 8. 6. 2015. (2) Tako tudi Ustavno sodišče ob razlagi roka za odločitev iz 21. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki ga šteje za instrukcijski rok, potrebo po hitrosti odločitve pa utemeljuje z značilnostmi spora (umeščenost v zakonodajni postopek, itd.), tako npr. odločba U-II-1/11 z dne 14. 3. 2011, 16. točka obrazložitve.