Jedro

Tožencu ni odvzeta možnost obravnavanje pred sodiščem, če se glavne obravnave udeleži pooblaščenec, toženec pa se brez opravičila glavne obravnave, vabljen z vabilom z zaslišanjem strank, ni udeležil.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana stroškovna odločitev glede zneska 359.546,00 SIT s pripadki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. 2. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tolarsko vrednost zneska 6.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s pripadki, podrobno navedenimi v 1. točki izreka izpodbijane sodbe. Pod 2. točko izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 472.946,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je bil toženec prikrajšan za pravico do lastnega zaslišanja na naroku in do zaščite svojih interesov. Gre za bistveno kršitev določb postopka. Zaradi hudega obolenja je bil toženec onemogočen priti na narok 1.9.1998, o čemer je bilo sodišče obveščeno. Naknadno, na podlagi zahteve sodišča z dne 16.9.1998, so bili sodišču 30.9.1998 posredovani prevodi zdravstvene dokumentacije, na ponovno zahtevo sodišča dne 21.10.1998 pa je bila posredovana dokumentacija z izjavo zdravnika. S svojo vlogo z dne 16.9.1998 je sodišče poslalo toženi stranki štiri listine: pojasnilo o razveljavljenem čeku št. 1983 z dne 3.9.1998, ter tri potrdila z dne 20., 21. in 22.3.1991. Na vse te listine pa se sodišče v sodbi sklicuje. Gre za bistveno kršitev, saj nobenemu sodniku ni dovoljeno, da posluje na tak način. Sodišče se nespametno sklicuje na najemniško pogodbo z dne 15.6.1989, iz katere izhaja višina najemnine 500.000,00 din. Ta pogodba je bila predložena Upravi za družbene prihodke občine Ljubljana Šiška dne 16.6.1989. Tožnik terja nekaj drugega, domnevati je, da gre za "črno najemnino". Njen namen je verjetno davčna utaja, takšno poslovanje in takšne terjatve pa ne morejo uživati zaščite sodstva. V nadaljevanju si sodišče samolastno dovoljuje preračunavati tako dogovorjeno "črno" najemnino in jo brez soglasja s toženo stranko preračuna v DEM in sicer po tečaju, ki naj bi veljal na koncu najemnega razmerja. Z aneksom je bila opredeljena najemnina v višini 1.500 USD. V tej pogodbi ni nobenega govora o DEM ipd., nobenega preračunavanja in se o tem stranki nista dogovorili. Tudi pogodbeno razmerje ni poteklo niti januarja niti aprila niti marca, marveč februarja, kar je sodišču dobro znano in izhaja iz listin. Ček št. 1982 ni bil vrnjen, za ček, ki je bil izstavljen 1.10.1990 in 1.12.1990 je tožnik takoj izvršil vnovčitev in tudi prejel denar. V kolikor bi sodišče zaslišalo toženo stranko, bi dobilo jasno sliko. Iz načina, kako je vehementno plačeval tožniku vse, kar je hotel, pa najbrž že jasno izhaja, da ni bil človek, ki bi ostal karkoli dolžan. Ko je naredil obračun, je ugotovil, da je dolžan le toliko, kolikor je plačal. To je ugotovila tudi odvetnica Kalanova. Zato je tudi potrdila, da se ček 1950 nanaša na zaključek najemnega razmerja, to pa je bilo pred 20.3.1991. Stroški bi morali biti odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. Vprašanje je, katero vrednost spornega predmeta je sodišče vzelo za obračun in nabralo 2.900 točk. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba je delno utemeljena. Zavrniti je potrebno pritožbeno oceno, da je prvo sodišče v postopku in sodbi kršilo določbe pravdnega postopka. Povedano velja tako za zatrjevane kot tudi za tiste kršitve, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Glavne obravnave dne 1.9.1998 se je udeležila pooblaščenka tožene stranke, zato ni mogoče trditi, da bi sodišče zagrešilo kršitev 7. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. Utemeljeno je tudi opustilo dokaz z zaslišanjem toženca kot stranke. Le ta se namreč dveh narokov, čeprav je bil pravilno vabljen z vabilom z zaslišanjem strank, ni udeležil. Njegova pooblaščenka na naroku 1.9.1998 ni znala pojasniti razlogov njegove odsotnosti. Prvo sodišče je po zaključku glavne obravnave pojasnila tožene stranke o njeni odsotnosti vročalo tudi nasprotni stranki in zahtevalo ustrezne prevode, vendar mu takšno ravnanje nalaga zakon (smiselna uporaba določbe 2. odst. 361. čl. ZPP). Le zaradi popolnosti je potrebno ugotoviti, da kljub zatrjevani bolezni toženca od 28.8.1991 do 2.9.1998, ni videti ovire, da bi od sedanjih komunikacijskih zmožnostih svojo odsotnost tudi pravočasno opravičil. Nima tudi prav pritožba, da se sodišče v sodbi sklicuje na dopis tožene stranke z dne 10.9.1998 s tremi potrdili. Na ta dopis tožene stranke svoje odločitve ni oprlo, potrdila z dne 20., 21. in 22.3.1991 pa se nahajajo med prilogami spisa, (A18, A19, A20) že od 26.8.1997, ko jih je v spis vložila pooblaščenka tožeče stranke in jih je sodišče prebralo v dokaznem postopku. Ugotovitev prvega sodišča, da je toženec za plačilo najemnine za meseca oktober in november 1990 izdal ček 1982 za 6.000,00 DEM in da tega čeka toženec ni nadomestil s čekom št. 1950 za 3.636,39 USD ter da zneska 6.000,00 DEM zaradi nevnovčljivosti čeka št. 1982 toženec tožniku še vedno ni plačal, kar je v tej pravdi središčno vprašanje, temelji na skrbni in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo tudi sodišče druge stopnje v celoti sprejema in se nanajo, da je ne bi ponavljalo, tudi sklicuje. Pritožbena zatrjevanja o črni najemnini v tem pravdnem postopku niso pravno pomembna. Izdani čeki, tudi sporni št. 1982, namreč potrjujejo soglasje toženca o višini dejansko dogovorjene najemnine, ter da plača najemnino v DEM, saj je čeke, glaseče se na DEM, sam izdajal (glej razloge 1. odst. 7. strani izpodbijane sodbe). Sporno je bilo, ali je toženec izdani ček 1982, ki se je glasil na znesek 6.000,00 DEM, zamenjal s čekom št. 1950, ki se je glasil na USD. Tožeča stranka je dokazala, da ga ni (razlogi na 7. strani sodbe), dokazala pa je tudi, da se potrdilo z dne 22.3.1991 ne more nanašati na sporni ček št. 1982, saj je bila tožeča stranka z njegovo zavrnitvijo seznanjena šele kasneje. Le zato, da bi preverilo točnost tožnikove izpovedbe in dokazov, ki jih je predložil, je sodišče opravilo preračun zneska 6.000 DEM v USD (glede na to, da je bila v aneksu k najemni pogodbi najemnina dogovorjena z USD) in ugotovilo, da znesek 6.000 DEM približno ustreza znesku 3.636,90 USD, vse tudi v potrditev ugotovitve, da je znašala najemnina za dva meseca 6.000 DEM (oz. 3.000 USD) in v odgovor na trditev tožene stranke, da tožniku v zvezi s potrdilom z dne 22.3.1991 ničesar več ne dolguje (8. čl. ZPP/77). Prvo sodišče je ugotavljalo, kdaj je najemno razmerje med pravdnima strankama prenehalo (da bi ugotovilo glede na izdane čeke ali v tožbi zatrjevana obveznost tožene stranke tudi glede na čas trajanja najemnega razmerja še obstaja). Pritožbeno sodiščeč soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča o tem, da je najemno razmerje trajalo do konca meseca marca 1991. Tožena stranka sicer v pritožbi zatrjuje, da je najemno razmerje prenehalo z mesecev februarjem 1991, z obrazložitvijo, da je to sodišču dobro znano in da izhaja iz listin, ki so v spisu. Takšne pritožbene navedbe seveda ne morejo pomeniti, da tožena stranka glede časa trajanja najemnega razmerja, ki ga je ugotovilo prvo sodišče, ponuja relevantne nasprotne dokaze. Povedano velja tudi za v pritožbi postavljeno trditev, da je bil ček št. 1982 vnovčen, saj listinski dokazi, kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, tega ne potrjujejo. Po oceni pritožbenega sodišča pa toženčeva izpovedba, čeprav bi potrdil svoje pritožbene navedbe, ne bi mogla pripeljati do drugačne dokazne ocene o pravno relevantnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Odločitev prvega sodišča o glavni stvari je zaradi povedanega v dejanskem, materialnopravnem in procesnem pogledu pravilna. Pač pa ima prav pritožba, da delno odločbe o stroških prvega sodišča ni mogoče preizkusiti. To velja glede pritožbene trditve, da ni jasno, od kakšne vrednosti spornega predmeta je prvo sodišče zaračunalo stroške, ki jih je priznalo po Zakonu o sodnih taksah in Odvetniški tarifi. V ponovljenem postopku bo to prvo sodišče moralo pojasniti. V ostalem delu - stroški prevodov v znesku 97.400,00 SIT in 16.000,00 SIT, skupaj tedaj glede prisojenih stroškov v znesku 113.400,00 SIT (od prisojenih stroškov v znesku 472.940,00 SIT s pripadki) je stroškovna odločitev prvega sodišča pravilna. Sodišče druge stopnje je zato stroškovno odločitev prvega sodišča glede zneska 359.546,00 SIT s pripadki razveljavilo, v ostalem pa potrdilo. Odločitev sodišča temelji na določbi 368. ter 3. točke 380. čl. ZPP, odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pa na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.