Jedro

Z razveljavitvijo odločbe o prenehanju delovnega razmerja se vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe delodajalca, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Delavec ni dolžan postaviti tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo v roku, ki ga določa 83. člen ZTPDR. Rok po 1. odstavku 83. člena ZTPDR je predviden kot rok, v katerem mora delavec izpodbijati dokončne odločitve delodajalca in je prekluzivnega značaja. Za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti poseben rok v ZTPDR ni predviden, sicer pa ga je šteti za zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba in sklep sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu (2. odstavek izreka) ter sklep in sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o zavrženju tožbe glede zahtevka, po katerem je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo razporediti na njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom ter ji obračunati in izplačati nadomestilo plače od vključno meseca junija 2002 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnice v delu, v katerem je zahtevala, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo in jo razporedi na ustrezno delovno mesto, ji prizna vse pravice iz dela in po delu za čas od 21.8.1996 dalje ter ji v njeno delovno knjižico vpiše delovno dobo za obdobje od 21.8.1996 dalje, vse v roku 8 dni. S sodbo je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka od 21.8.1996 dalje obračunati in izplačati nadomestilo plače, kot če bi delala na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena do prenehanja delovnega razmerja, vse do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, in sicer v konkretnih zneskih za posamezne mesece od vključno avgusta 1996 do oktobra 2002, od 1.9.2002 dalje pa mesečno po 204.059 SIT neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da ji je dolžna obračunati in plačati regres za letni dopust za leta 1997 do 2002 v posameznih konkretno navedenih zneskih, ji obračunati in izplačati jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe ter nagrado ob 50. letnici obstoja tožene stranke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sklepov z dne 9.11.1995 in 14.2.1996, ki sta bila razveljavljena s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 138/2000 z dne 13.12.2001. Zoper to sodbo se je tožena stranka sicer pritožila, vendar v aprilu 2002 pritožbo umaknila, kar je sodišče druge stopnje ugotovilo s sklepom, opr. št. Pdp 239/2002 z dne 9.5.2002. Tožnica v navedenem sporu ni postavila reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, zaradi česar o tem ni bilo odločeno. Ker je po pravnomočnosti sodbe kljub njenemu pozivu tožena stranka ni pozvala nazaj na delo in ji izplačala nadomestila plače od prenehanja delovnega razmerja, je tožnica dne 11.11.2002 vložila novo tožbo, ki je predmet obravnavanja v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala tožnica v skladu s 83. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) v tožbi v roku 15 dni postaviti tudi reintegracijski zahtevek. Ker tega ni storila, je bila tožba v zvezi s tem zahtevkom vložena prepozno in jo je v skladu z 274. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) zavrglo. Zavrglo je tudi del tožbe v zvezi z zahtevkom za priznanje vseh pravic iz dela od 21.8.1996 dalje in vpis delovne dobe v delovno knjižico od tedaj dalje, zavrnilo pa zahtevke za izplačila nadomestila plače, regresov za letni dopust, jubilejne nagrade in nagrado ob jubileju.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in delno razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na priznanje obstoja delovnega razmerja oziroma vseh pravic iz dela ter vpis delovne dobe za obdobje od 21.8.1996 dalje ter izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.1996 do maja 2002, za plačilo regresa za letni dopust ter jubilejne nagrade in stroškov postopka, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani sklep (torej glede odločitve o zavrženju tožbe z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in jo razporediti na ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom) in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestila plače od junija 2002 dalje do vrnitve na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica uveljavljati reintegracijski zahtevek v roku, ki ga določa 83. člen ZTPDR, oziroma najkasneje do zaključka predhodnega delovnega spora v zadevi, opr. št. Pd 138/2000. Kljub temu je menilo, da gredo tožnici pravice iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe v zadevi, opr. št. Pd 138/2000. Pri tem se je sklicevalo na 1. točko 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.), saj je potrebno z razveljavitvijo odločitve delodajalca vzpostaviti stanje, ki je bilo pred izdano odločbo, torej v primeru razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja priznati delavcu obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami do pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja.

Zoper zavrnilni del sodbe in sklepa sodišča druge stopnje (ki sta postala pravnomočna) je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Prepričana je, da je na podlagi pravnomočne sodbe o nezakonitosti odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja pridobila pravico in možnost terjati vzpostavitev stanja pred izdajo nezakonitih odločb in povrnitev škode. Toženi stranki je predlagala izvršitev sodbe po mirni poti, vendar ji zaradi ignoriranja tožene stranke ni preostalo drugega kot uveljavljati vrnitev na delo in povračilo škode v novem sporu. Ne strinja se s stališči sodišč prve in druge stopnje, da bi lahko reintegracijski in reparacijski zahtevek uspešno uveljavljala le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje v prejšnjem postopku. Tudi ZTPDR v 80. in 83. členu obveznost predhodnega uveljavljanja pravic določa le glede izpodbijanja sklepov organov delodajalca, ne pa uveljavljanja zahtevkov, ki pomenijo nekakšno sanacijo razmer zaradi nezakonitih odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. V tem postopku ne uveljavlja nekih novih pravic, temveč le pravice, ki izhajajo že iz pravnomočne sodne odločbe, ki ji dejansko manjka le izvršljivost. V 24. členu ZDSS je po mnenju tožnice pritožbeno sodišče našlo le pravno podlago za priznanje obstoja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožnice, torej se je postavilo na stališče, da ji je na nek način prenehalo delovno razmerje po sodni odločbi, čeprav prej veljavna zakonodaja takšne možnosti ni poznala. Opozarja tudi na okoliščino, da je bila ob vložitvi tožbe v prejšnjem postopku še vedno v delovnem razmerju, ki ji je prenehalo kasneje, po preteku šestmesečnega odpovednega roka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam, izdanim na drugi stopnji, oziroma sklepom sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 367. in 1. odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo oziroma sklep le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V našem pravnem prostoru je že vrsto let sprejeto načelo reintegracije delavca, ki pomeni, da se ima le-ta pravico vrniti v delovno razmerje - na prejšnje delovno mesto, če sodišče razveljavi oziroma ugotovi nezakonitost odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Tudi iz veljavne zakonodaje, ki jo je potrebno uporabljati v tem postopku, na primer iz 1. točke 1. odstavka 24. člena ZDSS (ki se uporablja glede na določbo 2. odstavka 84. člena ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) izhaja, da je pojem reintegracije v načelu razlagati v tem smislu. Pojem reintegracije je podoben civilnemu pojmu restitucije, in pomeni, da se z odločitvijo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred protipravnim dejanjem, ravnanjem ali odločitvijo delodajalca. Z razveljavitvijo odločbe o prenehanju delovnega razmerja se torej vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe delodajalca, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem delavec ni dolžan postaviti tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo v roku, ki ga določa 83. člen ZTPDR. Rok po 1. odstavku 83. člena je predviden kot rok, v katerem mora delavec izpodbijati dokončne odločitve delodajalca in je prekluzivnega značaja, ne pomeni pa, da je v istem roku delavec dolžan uveljavljati tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti poseben rok v ZTPDR ni predviden, sicer pa ga je šteti za zastaralni rok, ki lahko teče šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Takšno stališče o naravi reintegracije ter rokov za sodno varstvo je revizijsko sodišče že zavzelo v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 256/2004 z dne 22.3.2005, sklepu, opr. št. VIII Ips 112/2000 z dne 5.12.2000 in sodbi, opr. št. VIII Ips 106/2005 z dne 25.10.2005. To pomeni, da je tožnica pravočasno vložila tožbo z zahtevkom za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja tudi po pravnomočnosti sodbe v prejšnjem postopku. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, kar je imelo za posledico napačno odločitev o zavrženju dela tožbe (pri čemer je zaradi napačne materialne presoje rokov prišlo tudi do nepravilne uporabe določbe 274. člena ZPP) in zavrnitvi dela tožbenega zahtevka. Ker zaradi navedenih napačnih odločitev nižji sodišči nista ugotavljali dejanskega stanja, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 380. člena ZPP s sklepom ugodilo reviziji in odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.