Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se delo čistilke pri toženi stranki opravlja še naprej, celo v povečanem obsegu - tudi zaradi nadurnega dela. Opravljanje nadur že pojmovno izključuje upravičenost krajšega delovnega časa, ki ga kot nujnega prikazuje pritožba (tožena stranka čistilke zaposluje tudi le za 15 ur na teden), kar vse kaže na nezakonitost odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita; da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi sodbe sodišča z dnem 16. 3. 2018; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 7. 12. 2017, temveč je trajalo do 16. 3. 2018; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 7. 12. 2017 do 16. 3. 2018 priznati pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje, ji obračunati bruto nadomestila plač, odvesti in plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske, znižane za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh. Kar je tožnica zahtevala več (brez upoštevanja denarnega nadomestila za brezposelnost), je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo 6.393,70 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje do plačila, v 8 dneh. Kar je zahtevala tožnica iz tega naslova več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka 391,16 EUR z nakazilom na račun sodišča, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo neobstoj poslovnega razloga. Zmotno je zaključilo, da prekinitev pogodbe z naročnikom Javne agencije A. na delovnopravni status tožnice ni imela vpliva in da tožena stranka ni dokazala reorganizacije delovnega procesa. Prenehanje potreb se nanaša na določeno delo, ne na konkretnega delavca. Tožena stranka je na delovišču navedenega naročnika zaposlovala eno delavko. Ko je pogodba z naročnikom prenehala veljati, je imela eno delavko preveč. Glede na organizacijo dela ni mogla zagotoviti dela vsem zaposlenim. Iz sodne prakse izhaja, da že sama odločitev o reorganizaciji zadostuje za obstoj poslovnega razloga, da je delodajalcu prepuščena odločitev, kako bo organiziral delovni proces in da ostajajo organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, ki jih sodišče ne sme presojati. Odpoved se lahko poda kateremukoli delavcu, je pa delodajalec glede diskriminacije omejen s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, za kar ni šlo. Tožnica se je glede tega pavšalno sklicevala na bolniški stalež. Tožena stranka je dokazala, da to ne drži. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede presoje odpovednega razloga je zmotno uporabilo 89. člen ZDR-1. Napačno je poudarilo, da je tožena stranka v spornem obdobju sklenila kar 19 pogodb o zaposlitvi za delo čistilke - od tega 12 v mesecu aprilu 2017, ter da bi bilo to ustrezno tudi za tožnico. ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da mora preveriti, ali je možno nadaljevanje zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, z pre/dokvalifikacijo. Vseeno je tožena stranka preverila, ali bi tožnica lahko delo opravljala na drugem delovnem mestu, a te možnosti nima. V letu 2017 ni zaposlovala na delovnih mestih, ki bi se štela kot ustrezna za tožnico. Iz izpisa ZRSZ z dne 16. 1. 2018 izhaja, da je od 1. 4. 2017 do 31. 5. 2017 objavila zgolj pet delovnih mest na območju Štajerske, pri čemer se samo štiri nanašajo na čistilko. V vseh teh primerih je zaposlovala za krajši delovni čas - do 15 ur na teden. Ne gre za ustrezno zaposlitev po 91. členu ZDR-1. Ni zaposlovala za 35 ur na teden. Sodišče je napačno menilo, da bi tožena stranka morala tožnico zaposliti na delovnih mestih, na katerih je v spornem obdobju zaposlila druge delavce. Glede objave delovnega mesta z dne 7. 4. 2017 ni upoštevalo, da je bila pred odpovedjo. Zanemarilo je, da je tožena stranka pojasnila, da je šlo za zaposlitev v B. Ljubljana, na listini pa je bilo pomotoma navedeno, da gre za delovno mesto na območju Maribora. Če je sodišče dvomilo v to, bi moralo to samo preveriti v skladu s 34. členom ZDSS-1. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Tožnica ni zatrjevala in dokazala, da izpolnjuje pogoje za to delovno mesto. Zahtevano je bilo znanje bosanskega jezika, šlo je za novo zaposlitev tujca z dovoljenjem za prebivanje št. ..., do česar se sodišče ni opredelilo, kar predstavlja kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi zaključek sodišča v zvezi z opravljenimi nadurami. Ni možna razporeditev delovnih nalog na način, da bi tožena stranka na delovna mesta, kamor je za skrajšani delovni čas zaposlila druge delavke, zaposlila tožnico. Gre za specifična dela - čiščenje, ki se lahko izvaja v času, ko se najmanj moti naročnika. Zato mora zagotoviti storitve večinoma v popoldanskem času. Delovna mesta, na katerih so zaposlene delavke za skrajšani delovni čas, ni mogoče povezati na način, da bi ta dela izvajala samo ena oseba. Gre za prostorsko ločene objekte, na katerih je treba delo izvesti istočasno, ena oseba pa ne more biti istočasno na več mestih. Tožnica je izpostavila, da delavci, ki so navedeni na seznamu nadur, niso isti, kot so bili zaposleni na deloviščih na štajerskem območju. To je sodišče spregledalo. Tožena stranka je predložila izpis nadur vseh delavcev, ki so bili v aprilu in maju 2017 zaposleni in so opravljali nadure. Ni bilo dodatnega dela, ki bi ga lahko opravljala tožnica. V tem delu je torej sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med listinami v spisu in zaključki sodišča. Delovnega procesa ni mogla organizirati na način, da bi ohranila zaposlitev tožnice, saj ni bilo dela, zaposlovale pa so se delavke za bistveno krajši delovni čas kot tožnica. Odškodnina po 118. členu ZDR-1 v višini 10 mesečnih plač je pretirana. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2008. Ni izkazala, da bi si prizadevala pri iskanju nove zaposlitve. Izpovedala je, da je od odpovedi dalje podala le tri prošnje za zaposlitev. Tožena stranka je že k odgovoru na tožbo predložila izpis objav na spletnih straneh ZRSZ, iz katerega je razvidno, da delodajalci iščejo kader, kot je tožnica. Posledično ni težko zaposljiva. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto čistilke) iz poslovnega razloga z dne 21. 4. 2017, v kateri se je tožena stranka sklicevala na prekinitev pogodbe z naročnikom Javna agencija A. ter na reorganizacijo dela.

7. Pravilno je upoštevalo odločilna dejstva spora, ki se (poleg tega, da tožnica dela ni opravljala na delovišču navedenega naročnika) nanašajo tudi na zaposlovanje drugih čistilk ter na opravljanje nadur v spornem obdobju, zaradi česar ni podan resen in utemeljen odpovedni razlog po drugem odstavku 89. člena ZDR.

8. Ne drži pritožbena navedba, da za zakonitost odpovedi zadostuje že zgolj ugotovitev tožene stranke, da ima eno čistilko preveč. Tudi ni pomembno sklicevanje na splošna stališča sodne prakse, da naj bi za obstoj odpovednega razloga zadostovala že sama odločitev delodajalca za reorganizacijo, da je delodajalcu prepuščena odločitev, kako bo organiziral delovni proces, ter da so rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca. Prav tako pritožba ne more uspeti z navedbo, da se vprašanje prenehanja potrebe po delu navezuje le na opravljanje določenega dela, ne pa na konkretnega delavca. Iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki našteva možne odpovedne poslovne razloge, jasno izhaja bistveno pravno vprašanje - ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ni torej nepomembno, pod kakšnimi pogoji je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki.

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tega pa pritožba tudi ne izpodbija, je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela določeno delovišče tožene stranke pri naročniku C. v Mariboru. Od januarja 2016 dalje je sicer po nalogu tožene stranke sprejela opravljanje dela na delovišču tožene stranke naročnika Zavod RS za zaposlovanje, Območna služba D. Nikoli ni opravljala dela na delovišču naročnika Javne agencije A., niti tega ni bila dolžna opravljati. Zato prekinitev sodelovanja med toženo stranko in navedenim naročnikom na tožničino delovno razmerje ni imela neposrednega vpliva - za razliko npr. od delavke, ki je edina opravljala delo na delovišču tega naročnika. Tožena stranka pa reorganizacije v zvezi s tem ni dokazovala.

10. Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na navedbe tožnice o tem, da je bila odpoved podana zaradi bolniškega staleža, pač pa na druga, že nakazana dejstva. Tožničinim navedbam v smeri neveljavne odpovedi zaradi diskriminacije (četrti odstavek 83. člena ZDR-1) očitno ni sledilo. Očitek, da o teh tožničinih trditvah ni posebej razlogovalo, na pritožbo tožene stranke ne more biti relevanten. Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih.

11. V zvezi z vprašanjem, ali je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da je tožena stranka v letu 2017, tako v času pred kot tudi po odpovedi zaposlila več čistilk, četudi za določen čas in v večini primerov za skrajšani delovni čas. Tudi tožnica je bila zaposlena za krajši delovni čas - 35 ur tedensko. Na območju Štajerske je tožena stranka od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017 sklenila kar 19 pogodb o zaposlitvi za opravljanje dela čistilke, od tega 12 v aprilu 2017. Pritožba navaja, da te zaposlitve za tožnico niso bile ustrezne in se ob tem sklicuje na definicijo ustrezne zaposlitve iz 91. člena ZDR-1, kar pa ni relevantno, saj v tem sporu ne gre za vprašanje ponudbe ustrezne zaposlitve v zvezi z odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

12. Pritožba neutemeljeno poudarja, da je bila objava prostega delovnega mesta z dne 7. 4. 2017 podana še pred odpovedjo. Tudi to je relevanten čas za presojo utemeljenosti odpovednega razloga iz odpovedi, ki je bila podana že 21. 4. 2017. Glede razjasnitve vsebine te objave pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo iz 34. člena ZDSS-1, ki se nanaša na izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. V tovrstnih sporih iz naslova odpovedi je namreč dokazno breme na delodajalcu, tako da izvedba dokazov po uradni dolžnosti v korist delodajalca sploh ne pride v poštev.

13. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je nepomembno, ali je tožnica izpolnjevala pogoje za zasedbo navedenega delovnega mesta z vidika znanja bosanskega jezika ter glede pogoja, da gre za novo zaposlitev tujca z dovoljenjem za prebivanje št. ... Ker ne gre za odločilna dejstva spora, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do navedenega ni opredelilo.

14. Drži, da ZDR-1 delodajalcu ne nalaga več obveznosti kot prej veljavni ZDR, da mora v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ga pre/dokvalificirati za drugo delo. Vendar tudi to poudarjanje pritožbe ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da ni podan odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se delo čistilke pri toženi stranki opravlja še naprej, celo v povečanem obsegu - tudi zaradi nadurnega dela. Opravljanje nadur že pojmovno izključuje upravičenost krajšega delovnega časa, ki ga kot nujnega prikazuje pritožba (tožena stranka čistilke zaposluje tudi le za 15 ur na teden), kar vse kaže na nezakonitost odpovedi.

15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitev o opravljenih nadurah. Tožnica je v tej zvezi opozorila zlasti na to, da tožena stranka ni predložila zahtevanih podatkov. Predložila je namreč podatke za obdobje od 12. 5. 2017 do 19. 6. 2017, zahtevani pa so bili podatki za čas od 1. 4. 2017 do 31. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je tako ustrezno (ne pa protispisno) zaključilo, da je bila v obdobju od 12. 5. 2017 do 19. 6. 2017 pri toženi stranki potreba po opravljanju nadurnega dela na delovnem mestu čistilke.

16. Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožbenim navedbam o tem, da gre za specifična dela, ki se izvajajo v času, ko se najmanj moti naročnika, zaradi česar je treba zagotoviti storitve večinoma v popoldanskem času; da gre za prostorsko ločene objekte, na katerih je treba delo izvesti istočasno, ena oseba pa ne more biti istočasno na več mestih.

17. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da razlog za odpoved ne more biti utemeljen, če ima delodajalec očitno na voljo še druge možnosti (npr. zmanjšanje ali ukinitev nadurnega dela, razporeditev delovnega časa), kar velja še toliko bolj, če hkrati zaposluje tudi nove delavce oziroma podaljšuje zaposlitve za določen čas.

18. Odpoved iz poslovnega razloga je skrajni ukrep, če delodajalec delavcu ne more več zagotavljati dela, česar pa tožena stranka ni dokazala. Zato je sodišče zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter posledično glede reparacije pravilno ugodilo, pri čemer je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo ter tožnici prisodilo denarno povračilo namesto reintegracije, ki ga pritožba neutemeljeno izpodbija kot pretirano.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 118. člena ZDR-1 in s tem okoliščine za odmero denarnega povračila (temeljni okoliščini sta: trajanje delavčeve zaposlitve ter možnost delavca za novo zaposlitev; ostale okoliščine so: tiste, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja). Pritožba posebej graja uporabo temeljnih okoliščin. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 9 let, stara je 47 let, po poklicu je komercialni tehnik in po oceni sodišča prve stopnje glede na starost ter stanje na trgu dela sodi v kategorijo težje zaposljivih oseb. Sodišče prve stopnje ji je utemeljeno prisodilo 10-kratnik plače (639,37 EUR), kar znese 6.393,70 EUR. Na pravilnost odmere ne vplivajo pritožbene navedbe, da tožnica ni izkazala zadostnega prizadevanja pri iskanju nove zaposlitve, ter da iz predložene objave prostih delovnih mest izhaja, da delodajalci iščejo kader, kot je tožnica.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (41. člen ZDSS-1, 155., 165. člen ZPP).