Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je pri tožniku za leto 1977 bila upoštevana pravilna pokojninska osnova, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni kršitev pravice do obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 30. 3. 2016 in št. ... z dne 27. 11. 2015 ter da se tožniku predčasna pokojnina odmeri z upoštevanjem daljše pokojninske dobe brez dokupa in ob upoštevanju pravilnih zneskov plače za leto 1977 v višjem znesku, ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Glede upoštevanja pokojninske dobe za čas od 5. 8. 1974 do 8. 9. 1974 je štelo, da je bil tožnik v spornem obdobju še vedno učenec poklicne kovinarske in usnjarske galanterijske šole A., kar je razvidno iz spričevala v upravnem spisu. Tožnik je zaključni izpit opravljal v času od 25. 6. do 6. 9. 1974. Pojasnilo je tudi, da 1 mesec in 4 dni pokojninske dobe v ničemer ne vpliva na izračun pokojninske dobe niti na odstotek za odmero pokojnine, saj tožnik v letu 1974 tudi ob upoštevanju navedene dobe ni imel dopolnjenih najmanj 6 mesecev pokojninske dobe, kar je pogoj, da se upoštevajo pokojninske osnove za posamezno leto zavarovanja za izračun pokojninske osnove. Enako velja glede odstotka za odmero predčasne pokojnine. Glede pravilnosti izračuna pokojninske osnove za leto 1977 je odločitev oprlo na izpoved revizorke matične evidence in upoštevalo, da so bili podatki, kot so bili sporočeni s strani delodajalca vneseni v obrazec M4 za matično evidenco.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da v kolikor bi sodišče vpogledalo v izpisek iz delovne knjižice za tožečo stranko bi ugotovilo, da je tožnik z delom nastopil 5. 8. 1974 in da je od tega dne dalje bil na delu in prejemal tudi plačo ter tako ni mogoče slediti zaključku sodišča, da je bil do 8. 9. 1974 še vedno učenec poklicne kovinarske in usnjarsko galanterijske šole ter tako ni mogel biti obvezno zavarovan kot delavec v delovnem razmerju. Glede izračuna pokojninske osnove je sodišče zaslišalo revizorko matične evidence, dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca ekonomske stroke pa je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. Pritožba meni, da sodišče pravilnost izračuna ne more ugotavljati z zaslišanjem revizorke, ki je zaposlena pri toženi stranki in posledično ekonomsko odvisna od nje, poleg tega pa je ta na zaslišanju izpovedala zgolj, da je prepisala podatke ter jih potrdila kot pravilne, izračuna pa ni pripravljala, niti se ni ukvarjala z njegovo pravilnostjo. Ker sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi na podlagi podatkov lahko ugotovil, ali je izračun pravilen, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče je zagrešilo tudi kršitev pravice do obravnave pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da podana v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je posledično dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in tožbeni zahtevek vsaj preuranjeno zavrnjen.

5. V obravnavani zadevi gre za vprašanje pravilnosti izračuna višine predčasne pokojnine. Z začasno odločbo z dne 27. 11. 2015 je tožnik pridobil pravico do predčasne pokojnine v znesku 433,95 EUR na mesec od 23. 11. 2015 dalje. Tožnik meni, da višina predčasne pokojnine ni pravilno odmerjena, ker ni bilo upoštevano dvoje in sicer, da je bil v delovnem razmerju že od 5. 8. 1974 dalje in ne šele od 9. 9. 1974 dalje in drugič, da dohodki za leto 1977 niso pravilno odmerjeni.

6. Pravna podlaga za odločitev je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Po 129. členu se v pokojninsko dobo, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja všteva tudi čas dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo drugače določeno. Določba odkazuje na uporabo predpisov veljavnih pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Glede na obdobje od 5. 8. 1974 do 8. 9. 1974 je za odločitev podlaga v določbah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. RS, št. SFRJ št. 53/72 s spremembami). Ta je v 49. členu določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec iz 7. in 8. člena tega zakona prebil po dopolnjenem 15. letu starosti v združenem delu, v organizacijah ali na delu pri delodajalcih. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja so natančno urejene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. SRS, št. 54/72), veljavnem od 1. 1. 1973. Kot zavarovanci delavci, ki se obvezno zavarujejo, so se po 5. členu štele tudi osebe, ki so v SR Sloveniji po končanem šolanju na obveznem praktičnem delu ali na prostovoljni praksi, če delajo poln delovni čas in če prejemajo nagrado za delo. Med zavarovance, ki so zavarovani samo za invalidnost in telesno okvaro, ki sta posledica nesreče pri delu ali poklicne bolezni, so se v skladu z 10. členom istega zakona šteli tudi vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom. Pogoji za pridobitev pravice do predčasne pokojnine so opredeljeni v 29. členu ZPIZ-2, odmera starostne in predčasne pokojnine pa v določbah členih od 30 do 39. 7. Prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnjuje, da 1 mesec in 4 dni pokojninske dobe (čas od 5. 8. 1974 do 8. 9. 1974) ne vpliva na izračun pokojninske osnove, niti na odstotek za odmero pokojnine. Skladno z določbo petega odstavka 37. člena ZPIZ-2, če pokojninska doba ne znaša 1 leto, znaša pa vsaj 6 mesecev, znaša odmerni odstotek za vsaj 6 mesecev, 0,63 %. Tožnik v letu 1974 v nobenem primeru, ali bi se mu štelo od 5. 8. ali od 8. 9. 1974 ne bi izpolnil pogoja najmanj 6 mesecev pokojninske dobe. Tako tudi v kolikor bi se tožniku sporna pokojninska doba priznala, ta ne bi vplivala na izračun tožnikove pokojnine. Stališče prvostopenjskega sodišča, ko je štelo spričevalo o zaključnem izpitu, izdano 9. 9. 1974 kot tisti dokaz, iz katerega izhaja, da je tožnik šele od 8. 9. 1974 dalje v delovnem razmerju, saj je v času od 25. 6. do 6. 9. 1974 opravljal zaključni izpit in je torej imel lastnost vajenca, vajeniško razmerje po tedaj veljavnih materialnih predpisih pa ni bilo podlaga za obvezno zavarovanje in se tako obdobje 1 meseca in 4 dni ne všteva v zavarovalno oziroma pokojninsko dobo ima razumne razloge za zavrnitev tega časa v pokojninsko dobo.

8. Tožnik pa pravilno poudarja, da je doslej v izvedenem dokaznem postopku ostalo nerazčiščeno, ali so bili pri določitvi pokojninske osnove oziroma pri oblikovanju M4 obrazca podatki o plačah za leto 1977 uporabljeni v pravilni višini. Iz izpovedi revizorke matične evidence na glavni obravnavi dne 2. 6. 2017 izhaja, da se je za leto 1977 v pokojninsko osnovo všteval znesek v višini 45.015,90. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz evidence osebnega dohodka za leto 1977 in iz plačilnih listov za leto 1977, kakor jih je v spis predložil tožnik, ni jasno in določno razvidno, od kod je tožena stranka dobila znesek 45.015,90. Seštevek vseh plač za leto 1977 znaša 42.097,00, vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi v decembru izplačani znesek 959,85, v juliju izplačani znesek 2.440,70, v maju izplačani znesek 246,80 in v februarju izplačani znesek 2.193,90. Vsota teh izplačil skupaj je 5.841,25. Skupni znesek (42.097,00 + 5.841,25) presega znesek 45.015,90. Kaj od tega je tožena stranka izločila, da je dobila znesek 45.015,90 revizorka matične evidence ni določno pojasnila. Zato razlogovanje sodišča prve stopnje, da so bili pri izračunu upoštevani pravilni podatki, kot jih je sporočil delodajalec in da je bilo upoštevano tudi nadomestilo plače v višini 4.325,85 EUR za 192 ur, ne zadošča. Sodišče bi se v zvezi s tem moralo določno opredeliti na kakšen način je tožena stranka prišla do zneska 45.015,90 ter kateri zneski so v posameznem mesecu bili pri tem upoštevani, upoštevajoč tako evidenco osebnega dohodka, kakor predložene plačilne liste. Tako je potrebno pritrditi tožniku, da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in spoštovanja načela materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v obravnavanem primeru potrebno postaviti izvedenca ekonomske stroke, ki bo sporni izračun preveril. 10. Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je pri tožniku za leto 1977 bila upoštevana pravilna pokojninska osnova, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni kršitev pravice do obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo potrebno ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Šele po dopolnitvi postopka in izvedbi morebitnih drugih dokazov bo mogoče ponovno presojati pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ter odločiti, ali je bila višina predčasne pokojnine pravilno določena.

12. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP so pritožbeni stroški pridržani za končno odločbo.