Jedro

Pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND.

Določba 67. člena ZODPol, ki predstavlja pravno podlago za začasno napotitev uslužbencev policije na drugo delo zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, v tretjem odstavku določa, da mora odločba o tem vsebovati obrazložitev, zakaj bo z napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, čemur je tožena stranka zadostila. Kot navaja v pritožbi, je bistveno, da se v odločbi o začasni napotitvi določijo naloge, ki jih ima policija kot organ represije in se morajo zato nemoteno opravljati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 3. 4. 2018 nezakonita in se razveljavi, ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 355,15 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačen zaključek sodišča, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov za začasno napotitev tožnika. Tudi je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da je bila začasna napotitev oziroma premestitev opravljena v nasprotju s 24. členom KPND. Ta določba namreč za tožnikov primer ni uporabljiva, saj ni šlo za trajno premestitev. Pritožba se sklicuje tudi na 67. člen ZODPol in poudarja poseben status policistov, ki odstopa od splošne delovnopravne zakonodaje in uslužbenskega sistema. Bistveno je, da se naloge policije lahko nemoteno opravljajo. V izpodbijani odločbi so naloge tožnika konkretno opredeljene, ne gre le za prepis nalog iz ZNPPol. V odločbi tudi ni bilo potrebno obrazložiti, zakaj se napotuje ravno določenega policista. Sodišče se sklicuje na primere sodne prakse, ki pa jih ne navede, ob tem pa je samo v podobni zadevi izdalo drugačno – zavrnilno sodbo, ki je postala pravnomočna, ker se tožnik ni pritožil. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.

7. V prvem in drugem odstavku 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.) je pojasnjen pojem začasne premestitve in pojem napotitve - medtem ko se začasna premestitev nanaša na drugo delovno mesto, se napotitev nanaša na drugo določeno območje ali področje dela, z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma organizacijsko enoto na območju policijske postaje, za kar gre v tožnikovem primeru. ZODPol v šestem odstavku 67. člena določa, da za začasno premestitev ali napotitev po določbah tega člena ne veljajo omejitve zakona, ki ureja sistem javnih uslužbencev glede oddaljenosti kraja opravljanja dela od dotedanjega kraja opravljanja dela.

8. Ta določba se nanaša na drugi odstavek 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.1), da je premestitev zaradi delovnih potreb dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Uporabljiva pa ni niti določba četrtega odstavka 24. člena KPND, ki določa, da delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti v drugem kraju: - če se z delom v drugem kraju bistveno poslabšajo možnosti za varstvo in šolanje otrok, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine, ali - če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, ali - če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro.

9. Iz vsebine 24. člena KPND izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave (drugi odstavek). O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih (tretji odstavek). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND.

10. Omenjena določba 67. člena ZODPol, ki predstavlja pravno podlago za začasno napotitev uslužbencev policije na drugo delo zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, v tretjem odstavku določa, da mora odločba o tem vsebovati obrazložitev, zakaj bo z napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, čemur je tožena stranka zadostila. Kot navaja v pritožbi, je bistveno, da se v odločbi o začasni napotitvi določijo naloge, ki jih ima policija kot organ represije in se morajo zato nemoteno opravljati. Utemeljeno vztraja, da so v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno navedeni razlogi za začasno napotitev tožnika. Iz obrazložitve izhaja, da se tožnika začasno napoti na delo v Generalno policijsko upravo, Upravo A., Center B., Oddelek C., Referat D. (GPU CB.) zaradi nemotenega opravljanja nalog varovanja objektov. Za nemoteno izvajanje nalog varovanja objektov je predvidenih 106 delovnih mest. Ker je enota le delno zasedena, je bilo treba tožnika z izpodbijano odločbo začasno napotiti na GPU CB. Prednostno bo izvajal naloge iz 7. alineje prve točke 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.). Odločba tudi primeroma našteva, katere naloge so to. Pritožba torej pravilno uveljavlja, da izpodbijana odločba dosega standard obrazloženosti, posledično pa je možen tudi preizkus njene zakonitosti, ki ga sodišče prve stopnje zaradi izpostavljenih napačnih izhodišč še ni opravilo.

11. Ker je ostalo zaradi navedenih razlogov dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (ali je bil razlog napotitve, na katerega se sklicuje odločba tožene stranke, tudi dejansko podan, npr. sploh še ni bilo predmet dokazovanja; dejansko stanje je ostalo glede odločilnih dejstev neraziskano), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upoštevaje gornja stališča, dopolni dejanske ugotovitve in ponovno presodi utemeljenost zahtevka.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 ZJU v 22. členu dopušča možnost drugačne zakonske ureditve posameznih vprašanj za določene kategorije uradnikov oziroma javnih uslužbencev, med drugim tudi za policiste, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil.