Jedro

V skladu z določbo 36. člena ZUKZ je potrebno za osebna in premoženjska razmerja zakoncev uporabiti pravo države, katere državljana sta. Za zakonca - slovenska državljana veljajo za delitev skupnega premoženja določbe drugega odstavka 58. člena in drugega odstavka 62. člena ZZZDR; za veljavnost takšnih poslov je torej potrebno, da jih overi sodnik. V primeru, ko zakon za veljavnost posla zahteva overitev pri sodniku, ni mogoče uporabiti 73. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je terjala ugotovitev, da hiša s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na parceli št. 65 k.o. T. in v izreku prvostopne sodbe naštete premičnine ter vezana devizna vloga v znesku 10.000 DEM predstavlja premoženje, ki ni obseženo v razveznem aktu, sklenjenem med pravdnima strankama dne 1.5.1987 v Kanadi in da zato ni razdeljeno. Sodišče prve stopnje je tudi zavnrilo zahtevek tožnice na ugotovitev, da je to skupno v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje pravdnih strank in da sta njuna deleža na tem prmeoženju polovična, zavrnilo pa je tudi zahtevek tožnice za izstavitev zemljiškoknjižne listine glede hiše na parceli 65 k.o. T. in za naložitev obveznosti tožencu, da zahteva pri pristojnem organu odmero funkcionalnega zemljiča. Tožnici je tudi naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 68.655,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977). V pritožbi med drugim navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča, da sta se pravdni stranki že v Kanadi dogovorili in razdelili premoženje v Kanadi in Sloveniji. Pravdni stranki sta slovenska državljana in zanju veljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) glede ureditve vseh premoženjskih razmerij med zakoncema. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da se med zakoncema v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu in da mora tak sporazum, v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZZZDR, overiti sodnik; gre torej za strogo obličnost. Pravilno tudi ugotavlja, da glavnino spornega premoženja predstavlja nepremičnina in da je glede na določbo 21. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ) potrebno uporabiti izključno pravo države, na katere ozemlju nepremičnina leži in zato zakonca nimata pravice izbire prava iz drugega odstavka 37. člena ZUKZ. Vendar pa, kot v pritožbi navaja tožnica, sodišče prve stopnje napačno interpretira prvi odstavek 70. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko zaključuje, da zakon v primeru pomanjkljive obličnosti ne predvideva ničnosti takega sporazuma, sklicujoč se napačno na 73. člen ZOR. Ker razveznega akta z dne 1.5.1987, ki sta ga pravdni stranki sklenili v Kanadi, ni overil sodnik, je glede na določbe drugega odstavka 68. člena in 62. člena ZZZDR ničen in ne velja za pravdni stranki. Sodišče tudi napačno zaključuje, da iz "izjave" tožnice z dne 22.6.1987 izhaja, da je tožnica v celoti poplačana po razveznem aktu z dne 1.5.1987. Četudi bi bil podpis resda njen, pa tožnica to zanika, se ni mogla pravnoveljavno odpovedati nepremičninam in premičninam v Sloveniji, ker tudi tej listini manjka zahtevana obličnost iz 58. in 62. člena ZZZDR. Tožnica s premoženjem, ki je predmet tožbenega zahtevka, ni pravnoveljavno razpolagala, ni sklenila s tožencem sporazuma o delitvi v prepdpisani obliki, niti ni tožencu tega premoženja podarila, ali se mu odpovedala. Zaradi navedenega pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, sodba pa ima tudi takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, zato pritožnica predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V skladu z določbo 359. člena ZPP(1977) je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve sklepa presoja le tiste pritožbene navedbe tožnice, ki so za odločitev v tej fazi postopka odločilnega pomena in ponovno opozarja na obrazložitev svojega sklepa z dne 12.10.1993 ter v nadaljevanju poudarja predvsem sledeče: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo, da je potrebno v skladu z določbo 36. člena ZUKZ za osebna in premoženjska razmerja zakoncev uporabiti pravo države, katere državljana sta ter da se v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZUKZ pogodbena premoženjska razmerja zakoncev presojajo po pravu, ki je ob sklenitvi pogodbe veljalo za osebna in zakonska premoženjska razmerja. V obravnavanem primeru sta bila zakonca državljana R Slovenije (oz. tedanje SFRJ), zato je potrebno za premoženjska razmerja med njima uporabiti slovensko pravo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti dispozicije, ki jo daje drugi odstavek 37. člena ZUKZ, torej da lahko zakonca sama izbereta pravo za presojo premoženjske pogodbe med njima, saj iz določbe 21. člena ZUKZ izhaja, da je potrebno za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine izključno uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina. V obravnavanem primeru (ko je večji del spornega premoženja nepremičnina, ki se nahaja v Sloveniji) torej ni mogoče, da bi se zakonca izognila obličnosti, ki jo predpisuje za razdelitev skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze ZZZDR v drugem odstavku 58. člena, za druge pravne posle med zakoncema pa v drugem odstavku 62. člena. Za veljavnost takšnih poslov je torej potrebno, da jih overi sodnik. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje se je izkazalo, da razveznega akta z dne 1.5.1987, pa tudi izjave tožnice z dne 22.6.1987, ni overil sodnik; torej s tema aktoma pravdni stranki nista mogli pravno upoštevno razdeliti skupnega premoženja v Sloveniji.

Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da zakon v primeru pomanjkljive obličnosti ne predvideva ničnosti.

Prvi odstavek 70. člena ZOR kot sankcijo za pogodbo, ki ni sklenjena v predvideni obliki, določa ničnost, razen, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Iz določb 58. in 62. člena ZZZDR, ki določata obliko za sporazum o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema, pa ne izhaja nič drugega. Prav tako je pravno zmotna uporaba 73. člena ZOR v obravnavanem primeru, saj se pravilo o konvalidaciji, kot jasno izhaja iz določbe 73. člena ZOR, uporablja le za pogodbe, za katere se zahteva pismena oblika in so bile v celoti ali pretežno izpolnjene, nikakor pa za pogodbe, za katere se zahteva kakšna druga vrsta obličnosti. V obravnavanem primeru se zahteva celo overitev pri sodniku, ki je strožja vrsta obličnosti, kot pistnost pogodbe.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, to je določila ZOR in posledično zmotno štelo, da je bilo sporno premoženje med pravdnima strankama že razdeljeno na podlagi razveznega akta z dne 1.5.1987 in izjave tžnice z dne 22.6.1987, ki naj bi po teoriji o realizaciji predstavljali veljavo razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev v Sloveniji, je dejansko stanje o ostalih vprašanjih, od katerih je odvisna odločitev o obsegu njunega skupnega premoženja v Sloveniji ter o lastninskih deležih na njem, ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP(1977) pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazovanje v zgoraj nakazani smeri in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

V skladu z odločbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/1999 z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/1977).

V sodbi naštete zvezne predpise nekdanje SFRJ je sodišče uporabilo pri odločanju v skladu s 1. odst. 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, po katerem se ti predpisi v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpisi.