Jedro

Sodni izvedenci so dolžni v skladu s četrtim odstavkom 84. člena ZS po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena ZS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnica z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot sodna izvedenka, imenovana za strokovno področje medicina, podpodročje psihiatrija (1. točka izreka), zato mora v treh dneh od prejema te odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati svojo štampiljko in izkaznico (2. točka). Odločeno je bilo še, da se razrešitev sodne izvedenke vpiše v imenik sodnih izvedencev in objavi v Uradnem listu RS ter na spletnih straneh omenjenega ministrstva (3. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnica kljub pozivu ni predložila dokazil o strokovnem izpopolnjevanju v obdobju od 26. 1. 2004 do 26. 1. 2009, s čimer ni izpolnila svoje obveznosti iz četrtega odstavka 84. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). Glede na navedeno je izpolnjen pogoj za njeno razrešitev iz 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni bila nikoli seznanjena, da se v tem poklicu premalo izobražuje, niti da je premalo strokovna. Razrešitve si ni želela, pri čemer pojasnjuje, da je imela v času, ko je prejela razrešitev, v delu še nekaj izvedeniških mnenj. Ker mora doktor medicine vedno stati ob strani svojemu pacientu oziroma izvedenec svojemu klientu, ne more in noče vrniti štampiljke in izkaznice. Pri Okrajnem sodišču v Ljubljani mora namreč opraviti še ustni zagovor izvedenskega mnenja, ki pa je bil zaradi daljše odsotnosti sodnice prestavljen na nedoločen čas. Predlaga, naj sodišče njeni tožbi ugodi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in med drugim navaja, da je bila tožnica na svojo obveznost predložitve dokazil o strokovnem izpopolnjevanju opozorjena že z odločbo o imenovanju z dne 26. 1. 2004, nato pa še z dopisoma z dne 18. 12. 2008 in z dne 20. 9. 2012. Poudarja, da je vsakršno nadaljnje zadrževanje štampiljke in izkaznice z namenom morebitne uporabe nezakonito.

Tožba ni utemeljena.

Sodni izvedenci so dolžni v skladu s četrtim odstavkom 84. člena ZS po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena ZS. Ta določa, da so se sodni izvedenci dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS pravosodni minister razreši sodnega izvedenca, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona.

V zadevi ni sporno, da je bila tožnica z odločbo z dne 26. 1. 2004 imenovana za sodno izvedenko za omenjeno področje. Navedeno izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov. Tudi v tem času veljavni ZS je v četrtem odstavku 84. člena predpisoval obveznost sodnega izvedenca, da po preteku petih let od dneva imenovanja predloži dokazila o izpolnjevanju pogojev iz petega odstavka 87. člena tega zakona, to je dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in sprotnem seznanjanju z novimi dognanji in metodami v stroki ter aktivnem sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje.

Drži, kar navaja toženka – to izhaja iz predloženih upravnih spisov –, da je bila tožnica na omenjeno obveznost predložitve dokazil po preteku petih let od dneva imenovanja opozorjena že v odločbi o njenem imenovanju za sodno izvedenko. Nadalje je razvidno, da je bila na to svojo dolžnost pred potekom petletnega roka, to je pred 26. 1. 2009, opozorjena z dopisom z dne 18. 12. 2008. Nanj se je odzvala s predložitvijo zapisnika izvršnega odbora strokovnega združenja sodnih izvedencev medicinske stroke SZD z dne 6. 6. 2007. Upravni organ je s tem v zvezi v izpodbijani odločbi navedel, da zapisnik ne potrjuje njene udeležbe na sestanku, niti zapisnik ni potrjen z uradnim žigom organizatorja ter s podpisom odgovorne osebe, zaradi česa ga ni mogoče šteti za ustrezno dokazilo. Navedenega tožnica ne izpodbija. Sodišče zato le dodaja, da celo če bi upravni organ navedeni zapisnik štel kot primerno dokazilo, navedeno ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 7/02 in naslednji), ki je veljal v relevantnem petletnem obdobju po imenovanju tožnice za sodno izvedenko, je namreč v prvem odstavku 36. člena zahteval predložitev najmanj dveh dokazil o strokovnem izpopolnjevanju.

V nadaljevanju postopka je bil tožnici poslan še poziv z dne 20. 9. 2012. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in to med strankama ni sporno, pa se kasneje predložena dokazila nanašajo na tožničina izpopolnjevanja po 26. 1. 2009 (4. Goriški travmatološki dnevi z dne 25. in 26. 9. 2009 ter seminar za sodne izvedence medicinske stroke z dne 25. 5. 2011). Zato je pravilno ravnanje upravnega organa, ko teh potrdil ni upošteval. Ker torej ne drži, da tožnica ni bila seznanjena z obveznostjo predložitve dokazil, za odločitev v zadevi pa ostale tožbene navedbe niso pravne relevantne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).