Jedro

Tožnici je ostala po poškodbi zmerno omejena gibljivost desnega zapestja in zmerna oslabelost prijema s prsti desnice. To zmanjšuje tožničine življenjske aktivnosti za 15 odstotkov. Tožnica teže opravlja delo v službi in gospodinjska opravila doma. To pomeni, da je ovirana pri skoraj vsakem fizičnem opravilu. Gre za znatno motnjo, ki ovira tožnico pri mnogih opravilih, nekatere aktivnosti n.pr.

vožnjo s kolesom, pa ji celo onemogoča. Zato je tožničina prikrajšanost pri njenih življenjskih aktivnostih znatna. Duševne bolečine trpi zaradi tega, ker teže, manj spretno in z večjim trudom opravlja delo v službi in doma. Ob upoštevanju teh ugotovitev je primerna odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se razsodi: Tožena stranka I.S. d.o.o. M. mora plačati tožeči stranki A. G. 1.800.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 108.478,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku do 2.200.000,00 SIT, to je za 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 2.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1995 dalje do plačila.

Tožena stranka mora povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 34.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1997 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT in ji povrniti 94.620,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica dne 1.9.1992 spodrsnila na mokrem madežu in padla ter si pri tem poškodovala desno roko v zapestju. Tla so bila mokra in spolzka zaradi malomarno opravljenega dela delavke tožene stranke, ki je zato tožnici odškodninsko odgovorna na podlagi 170.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Pri padcu si je tožnica zlomila desno koželjnico na značilnem mestu, nato pa je prišlo še do utesnitve živca v zapestnem kanalu. Tožnica je prestala bolečine in neprijetnosti. Sodišče ji je na tej podlagi določilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT. Odškodnino za strah je sodišče določilo v znesku 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.200.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo zmerno omejeno gibljivost desnega zapestja in zmerno oslabelost prijema, kar je razlog za petnajstodstotno zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama. Sodbo prve stopnje je spremenilo tako, da je določilo odškodnino v znesku 1.400.000,00 SIT, k tožničinim prvostopnim stroškom pa je priznalo polovico postavke za odškodninski zahtevek ter stroške glede na uspeh odmerilo na 73.417,30 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odškodnino za telesne bolečine in strah je potrdilo kot utemeljeno, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je znižalo na 800.000,00 SIT. Pri tem je ugotovilo, da tožnica še vedno lahko opravlja svoje delo bolniške strežnice. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo glede odmere stroškov s tem, da ji je priznalo še polovico stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo druge stopnje izpodbija glede zavrnitve zahtevka za 400.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da ji prisodi nadaljnjih 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, podrejeno pa, da ji kot pravdne stroške prizna v celoti postavki za izvedenca in za odškodninski zahtevek. Meni, da je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.200.000,00 SIT, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Omejena gibljivost zapestja in zmanjšana moč jo motita pri delu v službi in doma.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3.odst.390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca prim.dr. Heriberta Strokola, da je ostala tožnici po poškodbi zmerno omejena gibljivost desnega zapestja in zmerna oslabelost prijema s prsti desnice. To zmanjšuje tožničine življenjske aktivnosti za 15 odstotkov. Tožnica teže opravlja delo v službi in gospodinjska opravila doma. To pomeni, da je ovirana pri skoraj vsakem fizičnem opravilu. Glede na take ugotovitve je odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno napačna. Gre za znatno motnjo, ki ovira tožnico pri mnogih opravilih, nekatere aktivnosti n.pr. vožnjo s kolesom, pa ji celo onemogoča. Zato je tožničina prikrajšanost pri njenih življenjskih aktivnostih znatna. Duševne bolečine trpi zaradi tega, ker teže, manj spretno in z večjim trudom opravlja delo v službi in doma. Ob upoštevanju teh ugotovitev je primerna odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. Takšna odškodnina je v skladu z merili, ki jih določa 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) v zvezi z 203.čl. ZOR. Pri tem je pomembna tudi tožničina starost 45 let, posebno pri upoštevanju bodoče škode (203.čl. ZOR). Takšna odškodnina je tudi v skladu s prakso sodišč.

Podan je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in spremenilo sodbo druge stopnje tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (1. odst. 395. čl. ZPP).

Pri odmeri pravdnih stroškov je upoštevan uspeh v pravdi in sprememba, o kateri je odločilo sodišče druge stopnje, ko je delno ugodilo tožničini pritožbi. Posledica spremembe sodbe druge stopnje je tudi spremenjena odločitev o pritožbenih stroških. Na pritožbeni stopnji je tožnica delno uspela s pritožbo proti stroškovni odločitvi, medtem ko tožena stranka, upoštevajoč revizijsko odločitev, s svojo pritožbo ni uspela.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 2. odst. 166.čl. ZPP in na 1. odst. 154.čl. ZPP. Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, ji mora tožena stranka povrniti revizijske stroške.