Jedro

I. Tudi za pogodbo o zaposlitvi velja, da lahko pogodbena stranka zahteva od sopogodbenika izvrševanje pogodbe le, če obstoj takšne pogodbe priznava. II. Upoštevaje načelo reintegracije je sodišče ob ugotovitvi obstoja delovnega razmerja v okviru zahtevka tožnici utemeljeno dosodilo nadomestilo plače po razmerah v času izdaje sodbe vse do dejanske vrnitve tožnice na delo. Če so kasneje nastopile okoliščine, zaradi katerih je tako dosojena terjatev v celoti ali delno prenehala, je potrebno zadevo obravnavati v skladu z določili 8. točke 1. odstavka 55. člena ZIZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici z 31.8.2003 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.2002. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji od 31.8.2003 dalje do nastopa dela zagotovi pravice iz delovnega razmerja skupaj z izplačilom bruto plače na podlagi mesečnega zneska 150.757 SIT. Ugotovilo je, da je med strankama že tekel individualni delovni spor pod opr. št. Pd 82/03, zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5.2.2003, v katerem je bila dne 27.8.2003 izdana prvostopna sodba, s katero je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena. Čeprav se je tožena stranka zoper razveljavitev odpovedi pritožila, je pozvala tožnico nazaj na delo. Ker se tožnica pozivu na delo ni odzvala, ji je z 31.8.2003 brez ponovne odpovedi zaključila delovno knjižico, sodišče pa je v sporu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5.2.2003 v nadaljevanju (ob razveljavitvi odpovedi) tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja le do navedenega datuma. Zgolj vročitev zaključene delovne knjižice sodišče ni štelo za zakoniti način prenehanja delovnega razmerja, ki je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.2002 in sodbe sodišča v zadevi Pd 82/03, oziroma kasnejši zadevi Pd 354/03, še vedno obstojalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (razen glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov nadomestila plače) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo, formalno iz vseh revizijskih razlogov. Sodišču očita neutemeljeno spreminjanje stališč, saj je v sedaj že pravnomočni zadevi Pd 354/03 zastopalo stališče, da je tožena stranka vse do pravnomočne odločitve sodišča vezana na že podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, izpodbijano sodbo pa utemeljuje s tem, da bi morala tožena stranka zaradi odklonitve tožničine vrnitve na delo še pred pravnomočnostjo navedenega spora pogodbo o zaposlitvi ponovno odpovedati. Poleg tega navaja, da bi sodišče eventualno lahko naložilo toženi stranki plačilo tudi po višini opredeljenega nadomestila plače le za čas do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje, ne pa tudi za naprej, do vrnitve tožnice na delo. Po zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje se lahko razmere spremenijo, kar se je zgodilo na strani tožnice, ki se je s 1.7.2004 zaposlila pri drugem delodajalcu. Tako ni upravičena do prisojenih zneskov nadomestila plače pri toženi stranki.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP), tako da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, sodišče revizijskih navedb, da se je tožnica kasneje zaposlila drugje in za ta čas ni upravičena do nadomestila plače pri toženi stranki, ni moglo upoštevati.

Sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko je tožnici ob ugotovitvi, da ji delovno razmerje 31.8.2003 ni prenehalo, v breme tožene stranke prisodilo pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače vse do vrnitve na delo. Takšna odločitev sodišča je utemeljena glede na načelo reintegracije delavca, to je pravice delavca do vrnitve na delo in zagotovitve neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, če sodišče ugotovi, da je delavcu delovno razmerje prenehalo nezakonito. To načelo je ohranjeno tudi v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS, št. 42/02), ki določa, da je za delovno razmerje značilno nepretrgano opravljanje dela (1. odstavek 4. člena), da lahko pride do prenehanja delovnega razmerja le v zakonsko določenih primerih (75. člen), da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so v zakonu navedeni razlogi za odpoved resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena), kot izjemo od načela reintegracije pa ZDR v 118. členu izrecno ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. V skladu z načelom reintegracije delavca tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS, št. 51/98 in kasnejše spremembe) v 233. členu predpostavlja, da v postopku vrnitve delavca na delo za čas do pravnomočnosti izvršilnega naslova določa višino terjatve iz naslova plače že izvršilni naslov, to je praviloma pravnomočna sodna odločba. Le za čas po pravnomočnosti izvršilnega naslova do vrnitve delavca na delo pa lahko zapadlo nadomestilo plače na predlog delavca - upnika s sklepom ugotovi tudi izvršilno sodišče. Sodišče ni ravnalo nezakonito, ko je v skladu z načelom reintegracije delavca ob ugotovitvi obstoja delovnega razmerja v okviru zahtevka tožnici dosodilo nadomestilo plače po razmerah v času izdaje sodbe vse do dejanske vrnitve tožnice na delo. Če so kasneje nastopile okoliščine, zaradi katerih je tako dosojena terjatev v celoti ali delno prenehala, je potrebno zadevo obravnavati v skladu z 8. točko 1. odstavka 55. člena ZIZ. Na podlagi te določbe ima dolžnik v izvršilnem postopku pravico do ugovora zoper sklep o izvršbi, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da tožnici zaradi zaključka delovne knjižice in dejanske odklonitve vrnitve na delo v mesecu avgustu 2003 delovno razmerje ni zakonito prenehalo, oziroma da je ne glede na ta dejstva še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Dejansko je tožena stranka ravnala protislovno, ko se je pritožila zoper takratno sodbo sodišča v zadevi Pd 83/03 o razveljaviti predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.2002, hkrati pa na podlagi te iste pogodbe tožnico pozvala na delo. Bistveno za pogodbena razmerja je, da pogodbena stranka lahko zahteva od sopogodbenika izvrševanje pogodbe le, če obstoj takšne pogodbe priznava. To velja tudi za pogodbo o zaposlitvi. Vse do pravnomočnosti odločitve sodišča v zadevi Pd 83/03, oziroma kasnejši zadevi Pd 354/03, zato tožničino ravnanje (odklonitev poziva na delo) ni moglo povzročiti prenehanja njenega delovnega razmerja pri toženi stranki. Ker je bila predhodna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31.5.2002 kasneje pravnomočno razveljavljena, je sodišče tožnici na podlagi navedene pogodbe utemeljeno priznalo pravice iz delovnega razmerja tudi od 31.8.2003 dalje.

Glede na povedano je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.