Jedro

Tožnik je delal v t. i. »ruskem turnusu« (delo je opravljal 12 ur, nato je 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah.

Tožnik dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljal samovoljno, zato je iz tega naslova upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od julija 2010 do septembra 2011 obračunati in plačati dodatek za izmensko delo v višini 7 % urne postavke osnovne plače tožnika za vsako uro opravljenega dela v manj ugodnem delovnem času in razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo za 8 ur, v skupnem znesku 534,97 EUR bruto, mu od te osnove odvesti predpisane davke in prispevke, ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, kar pa je zahteval tožnik več, to je za 23,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe tožniku povrniti stroške postopka v znesku 112,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da sama krije svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je predmet spora denarni zahtevek v zvezi s katerim predhodni postopek varstva delavčevih pravic pri delodajalcu ni potreben in je tako dopustno neposredno sodno varstvo, tudi v primeru, če se je delavec pred vložitvijo tožbe poslužil varstva pravic pri delodajalcu, saj ta okoliščina ne spremeni narave vtoževane terjatve. Tožena stranka je prepričana, da mora v primeru, v katerem se je tožnik odločil za notranjo pot pred delodajalcem, pred vložitvijo tožbe spoštovati roke, ki so določeni v specialni zakonodaji, torej v Zakonu o obrambi. Ob tem se sklicuje na zadeve pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 345/2009 in Pdp 907/2010, saj je prepričana, da sta odločitvi konsistentni tudi z obravnavanim primerom. Tožena stranka je glede nepravočasnosti predmetne tožbe prepričana, da bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči, saj je tožnik priporočeno po pošti dne 12. 12. 2011 podal na Ministrstvo za obrambo zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja in upoštevaje 8. odstavek 100.a člena ZObr bi morala biti tožba vložena najkasneje 12. 3. 2012, vložena pa je bila šele 13. 3. 2012, torej nepravočasno. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pravnega vprašanja, na katerega je tožena stranka izrecno opozorila v postopku in sicer, ali tožniku pripada dodatek za izmensko delo že na podlagi dejstva, da je v spornem obdobju redno opravljal dela in naloge v navedenem posebnem pogoju dela (turnusno delo), ki se v skladu z določili 4. odstavka 97.b člena ZObr šteje kot oblika izmenskega dela, ali pa je za slednje, skladno s Pravili organizacije dela v Slovenski vojski in obračuna delovnih ur, potreben še dodaten pogoj, to je, da je delo v tovrstnem režimu dela (turnus) predhodno odredil načelnik GŠSV in torej ne kakšen drug nadrejen. Tožnik je povedal, da mu je takšno delo odredil nadrejeni stotnik A.A.. Ukaz s strani načelnika GŠSV pa ni bil izdan. Tožena stranka meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita, ker formalni pogoj za opravljanje dela (ukaz načelnika GŠSV) ni bil izpolnjen in je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Nepojasnjena je ostala tudi odločitev sodišča, da naj bi tožnik v spornem obdobju opravljal izmensko delo ter naj bi bil upravičen do razlike v plačilu dodatka za nočno delo. Tožnik je namreč zahteval, da mu tožena stranka za sporno obdobje obračuna in izplača razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo za 8 ur. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v 149. členu določa, da se kot nočno delo šteje delo v času med 23. in 6. uro naslednjega dne. Tožena stranka zato trdi, da je tožniku tudi dodatek za nočno delo priznala in izplačevala v pravilni višini, torej 7 ur nočnega dela, pri tem pa je pravilno upoštevala določbo 149. člena ZDR, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Sodišče pa je tudi napačno odločilo, da je tožnik upravičen do dodatka od junija 2009 do avgusta 2012. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o tem, zakaj izostanek ukaza načelnika GŠSV o neenakomerni razporeditvi delovnega časa ne more biti razlog, da se tožniku ne prizna dodatka za delo opravljeno v neenakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo svoje stališče, da izostanek ukaza načelnika GŠSV o neenakomerni razporeditvi časa ne more biti razlog, da se že iz tega razloga ne bi mogel priznati dodatek za delo, opravljeno v neenakomerno razporejenem delovnem času. S tem je zavrnilo stališče tožene stranke, da je tak ukaz nujen pogoj za priznanje dodatka. Dejansko gre v tem delu za nestrinjanje tožene stranke z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kot je navedeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje to stališče sprejelo potem, ko je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik po nalogu nadrejenega opravljal delo v „ruskem turnusu“, torej ko je delal 12 ur, temu je sledilo 24 ur počitka, zatem je delal v nočni izmeni 12 ur, temu pa je sledilo 48 ur počitka. Stališče sodišča torej temelji na ugotovitvi, da je tožnik delo v izmeni opravljal, ter da zaradi tega ni bistveno, ali je bilo takšno delo odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o ugoditvi zahtevku za plačilo ure nočnega dela oziroma zakaj je tožniku priznan dodatek za nočno delo tudi za dodatno uro, torej za skupaj 8 ur in ne za 7 ur, kot je to tožniku priznala in obračunala ter izplačala tožena stranka. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožnik delal v nočni izmeni osem ur, da pa v spornem obdobju sistem avtomatskega evidentiranja delovnega časa ni evidentiral vseh opravljenih ur od 22.00 ure do 6.00 zjutraj, temveč le od 23.00 ure do 6.00, čeprav je tožnik delal od 22.00 dalje. Pritožba v tem delu torej ni utemeljena.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je predmet spora denarni zahtevek, v zvezi s katerim ni potreben predhoden postopek varstva pravic pri delodajalcu v smislu določbe 100.a člena ZObr. Tožnik namreč ne izpodbija odločb tožene stranke, ampak vtožuje le razliko v plači med plačo, ki mu je bila obračunana in izplačana in plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, če bi tožena stranka upoštevala dodatek za delo v neenakomernem delovnem času in za nočno delo. Takšen zahtevek pa je potrebno obravnavati kot čisti denarni zahtevek, za katerega tožniku ni bilo potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 345/2009 z dne 6. 5. 2009 ni utemeljeno, saj je bil predmet spora v navedeni zadevi dodatek za povečan obseg dela, o plačilu za povečan obseg dela pa je po določbi 22.a člena ZSPJS-F odločal predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pismenega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom.

9. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami) pripada javnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatek za izmensko delo, po 3. alineji pa jim pripada dodatek za delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik. Po določbi petega odstavka 32. člena ZSPJS se višina dodatkov iz tega člena za javne uslužbence določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS, Uradni list RS, št. 57/2008 s spremembami) v 40. členu določa, da za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času pripada javnim uslužbencem dodatek v višini 7 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela v teh pogojih. V skladu s prvim odstavkom 42. člena KPJS (dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času) se za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času šteje delo, če je polni delovni čas javnega uslužbenca razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Dodatek znaša 10% urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in mu pripada za ure, ki presegajo 8 ur dela dnevno. Drugi odstavek 42. člena KPJS pa določa, da se za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času šteje tudi delo, če je polni delovni čas javnega uslužbenca razporejen na več kot pet zaporednih dni v tednu. Dodatek znaša 10 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in mu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu.

10. V skladu z Razlago KPJS (Uradni list RS, št. 3/2009) pripada javnemu uslužbencu dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma za redno delo v popoldanskem času. Za redno delo v popoldanskem času se šteje, če javni uslužbenec dela stalno le v popoldanskem času. Javni uslužbenci, ki delajo v izmenah po 12 ur, so upravičeni do dodatka za izmensko delo, opravljeno v nočni izmeni in za delo v popoldanskem času v dnevni izmeni. Za delo v popoldanskem času se šteje delo iz prvega odstavka te razlage. Glede dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času – 42. člen KPJS, pa Razlaga KPJS določa, da dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času po drugem odstavku 42. člena KPJS pripada javnemu uslužbencu, ki je na podlagi razporeda delovnega časa dolžan opravljati delo šest oziroma sedem zaporednih delovnih dni. Pri tem je šesti ali sedmi dan lahko kateri koli dan v tednu. Nadalje KPJS v prvem odstavku 43. člena določa, da višina dodatka za delo ponoči znaša 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela ponoči. 11. Zakon o obrambi (ZObr, Uradni list RS, št. 82/1994 s spremembami) v prvem odstavku 96. člena določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za posebne delovne pogoje se po drugem odstavku 96. člena ZObr šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugim delo v neenakomernem delovnem času (1. točka drugega odstavka 96. člena ZObr), izmensko delo (2. točka drugega odstavka 96. člena ZObr) ter nočno delo (4. točka drugega odstavka 96. člena ZObr). V četrtem odstavku 97.b člena ZObr pa je določeno, da se za delo v izmenah šteje delo, ki se izmenoma opravlja v dopoldanskem, popoldanskem ali nočnem času. Za delo v izmenah se šteje tudi delo v turnusu, ko se delo opravlja po razporedu 12 ur, sledi pa mu 24 ali 48 ur počitka, in delo po posebnem razporedu, ko se delo opravlja dopoldne, popoldne in v nočnem času, vendar ne v enakomernem zaporedju.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik delal v tako imenovanem „ruskem turnusu“, torej je opravljal delo 12 ur, nato počival 24 ur, nato delal ponoči 12 ur, temu pa je sledil 48 urni počitek. Ruski turnus pomeni po svoji naravi neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena ZDR, saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu namreč delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka nujno pride do situacije, da delavec dela tri dni v tednu. Tožnik bi bil torej upravičen do dodatka za delo v neenakomernem delovnem času, če ne bi določba četrtega odstavka 97.b člena ZObr izrecno določala, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Zato tožniku za opravljanje izmenskega dela (ruski turnus) pripada dodatek za izmensko delo v višini 7 %, kar je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

13. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi za utemeljenost tožbenega zahtevka moral biti izpolnjen formalni pogoj v smislu Ukaza o določitvi delovnega časa. Po prvi točki citiranega ukaza načelnik GŠSV določi delovni čas in čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu ter neenakomerno razporeditev delovnega časa za pripadnike SV. Nadalje se s tem ukazom določijo tudi način in pogoji za prerazporeditev delovnega časa ter način in pogoji za odreditev dela izven rednega delovnega časa, v točki 3.6 pa Ukaz določa, da delo v neenakomernem delovnem času, deljeno ali izmensko organizirano delo, odreja načelnik GŠSV na predlog poveljnika bataljona njemu enake ali višje enote ob soglasju poveljnika ... in poveljnika ... za svoje podrejene ..., ki morajo soglasju priložiti tudi svoje mnenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo opravljanje dela določeno z razporedi dela. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik opravljal svoje delo v nasprotju z razporedom dela ali ukazom nadrejenega. Ukaz o določitvi delovnega časa je interni akt delodajalca, ki ga morajo upoštevati poveljujoči pri določitvi delovnega časa. Delavec oziroma pripadnik SV pa na tak razpored ne more vplivati ter mora delo opravljati v skladu z razporedom dela. Zato sklicevanje tožene stranke na Ukaz o določitvi delovnega časa ni utemeljeno, saj je bistveno, da tožnik ni samovoljno opravljal dela v izmeni, da mu je bilo delo v tem delovnem času odrejeno, zato je iz tega naslova tudi upravičen do dodatka za opravljanje dela v izmeni.

14. Sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 907/2010 z dne 2. 12. 2010 ni utemeljeno, saj je šlo v citirani zadevi za podoben pravni položaj kot v zadevi opr. št. Pdp 345/2009, torej ko je lahko delavec prejel dodatek za delo pri projektu predsedovanja EU, če je s predstojnikom sklenil ustrezen dogovor, predstojnik pa je na podlagi dogovora med javnim uslužbencem in nadrejenim sprejel pisno odločitev o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost. Torej je bil sklenjen sporazum pogoj za odločitev predstojnika, v citirani zadevi pa delavec niti ni opravljal dela v povečanem obsegu.

15. Dodatek za delo v izmeni pripada delavcu za čas, ko dejansko opravlja izmensko delo. Tožena stranka je sodišču predložila lasten izračun prikrajšanja (B10), v katerem je navedla število ur, od katerih je izračunala dodatek za izmensko delo. Sodišče je njen izračun upoštevalo, prav tako mu ni nasprotoval tožnik.

16. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o plačilu dodatne ure nočnega dela. Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nočna izmena trajala od 20:00 ure do 8:00 ure zjutraj, je tožnik upravičen do plačila še ene vtoževane ure, torej do 6:00 ure zjutraj, saj mu je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR; torej za 7 ur, in ne za osem ur.

17. Protispisna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je tožnik upravičen do dodatka od junija 2009 do avgusta 2012. Sodišče prve stopnje namreč tožniku priznalo razliko dodatka za izmensko delo za obdobje od julija 2010 do septembra 2011, kakor izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe.

18. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).