Jedro

Četudi bi bilo mogoče izvedencu iz varstva pri delu očitati nekoliko neprimeren odnos oziroma neprimerno, mestoma že tudi nekoliko žaljivo izražanje pri podaji odgovorov na pripombe tožene stranke in vrednostne sodbe v dopolnitvi izvedenskega mnenja, pa zgolj zaradi takšnega izražanja izvedenca, ki je bilo vsaj deloma izzvano tudi s strani tožene stranke v njenih pripombah, njegovo izvedensko mnenje še ni avtomatično nestrokovno, nepopolno ali nejasno, da ga sodišče pri svoji odločitvi ne bi moglo upoštevati.

Sam način izražanja izvedenca v izvedenskem mnenju in pridobivanje dodatne dokumentacije, za katero je izvedenec iz varstva pri delu, kot izhaja iz podatkov v spisu, predhodno pridobil tudi dovoljenje sodišča prve stopnje, tudi ne predstavljata takšnih okoliščin, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost oziroma bi izkazovala njegovo pristranskost, ki bi terjala njegovo izločitev v skladu s 6. točko 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je, čeprav sicer samo pomivanje posode ni nobeno posebno delo, saj ga doma večinoma opravlja vsaka povprečna gospodinja vsak dan brez posebnih navodil, še zlasti v tem konkretnem primeru, ko gre za delo mladoletne osebe, pri kateri ni mogoče izhajati iz stališča, da ima dovolj izkušenj, pri presoji potrebno upoštevati, da takšno opravljanje dela doma in v dejavnosti ni primerljivo, predvsem ne iz vidika in področja varnosti in zdravja pri delu, saj že sama količina dnevno pripravljenih obrokov (400) ni podobna okoliščinam vsakodnevnega pomivanja posode v domačem okolju. Ob takšnem zaključku in ob dejanskih ugotovitvah, da je to delo v konkretnem primeru opravljala mladoletna tožnica šibke konstitucije, pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da bi moral zavarovanec tožene stranke kot delodajalec v skladu s 6. členom Pravilnika o varovanju zdravja pri delu otrok tožnici zagotoviti tudi ustrezno usposabljanje, do česar pa glede na izvedene dokaze (izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu in zaslišanje tožnice) ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožeči stranki za dne 20. 5. 2014 nastalo ji škodo pri opravljanju družbeno koristnega dela pri zavarovancu tožene stranke in je zahtevek po podlagi utemeljen, pod točko II. izreka pa je še razsodilo, da je odločanje o višini zahtevka in stroških postopka pridržano za končno odločbo.

2. Zoper to vmesno sodbo se je pritožila tožena stranka, vmesno sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa, da prisodi tožnici soprispevek k nastali škodi oziroma, da izpodbijano vmesno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, saj meni, da ni podana niti krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost njenega zavarovanca za obravnavani škodni dogodek. Izpostavlja, da je tožnica delo pri zavarovancu tožene stranke opravljala v korist humanitarnih organizacij po napotilu centra za socialno delo in da je bil ob nastopu tožnice na delo izdelan individualni načrt dela v korist humanitarnih organizacij, ki ga je tožnica opravljala v času od 14. 5. 2014 do 20. 5. 2014, da je v tem času tožnica nudila pomoč v kuhinji. Tožnica je tako imela sestavljen načrt za delo, zato po oceni tožene stranke ne držijo navedbe tožnice, da njeno delo ni bilo ustrezno organizirano oziroma organizirano na primeren način, kar so po njeni oceni potrdile tudi priče, t.j. priča S. Ž., ki je tožnico sprejela na delo pri zavarovancu tožene stranke, izpovedala pa je, da je bila tožnica na sprejemu ob prisotnosti staršev, kjer jo je seznanila z osebnim načrtom, glede na želje tožnice tako z pomivanjem posode. Ob tem tožena stranka še izpostavlja, da je osebni načrt načrt, ki ga opravijo z vsakim napotenim in jim povedo, katera dela so na razpolago in pri tem upoštevajo njihova predznanja, zmožnosti, s strani vodje kuhinje pa so nato opravljeni razgovori glede oprave dela, varstva pri delu HASAP sistema, soglasja osebe za prijavljanje bolezni, ki se lahko prenašajo z delom individualna prijava o bolezenskih znakih ter se podajo ustna navodila v zvezi z varstvom pri delu in varstvom pred požarom v enoti prehrane. Enako je po mnenju tožene stranke potrdila tudi priča H. L., ki je pojasnila, da je tožnica ob sprejemu prejela tako ustna kot tudi pisna navodila ter bila seznanjena s tem, da lahko venomer koga vpraša, če kaj ne ve. Tožnica je prejela navodila v zvezi z varstvom pri delu, glede zaščitne opreme, obnašanje, programov HASAP, kot tudi v zvezi s prijavo bolezni. Tožena stranka v zvezi s tem še navaja, da sta bili pričanji obeh navedenih prič skladni in dokazujeta ravno nasprotno, kot je zatrjevala tožnica in kot zaključuje sodišče na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca, s katerim se tožena stranka ni strinjala in je podala zoper tega pripombe, saj mnenje po njeni oceni ni bilo ne strokovno niti izdelano v skladu z pooblastili izvedenca. Po mnenju tožene stranke sam zapis izvedenca v mnenju, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev glede podaje navodil za varno delo tožnici s strani zavarovanca tožene stranke, ni strokoven niti ni mogoče trditi, da je s takšnimi ugotovitvami izvedenec podal mnenje v zvezi z navodili, ob tem pa izvedencu še očita, da pri izdelavi mnenja niti ni upošteval vseh dokazov (sploh pričevanj). Tako je po mnenju tožene stranke izvedenec izdelal mnenje nestrokovno, mimo pooblastil in trditvene podlage tožnice, na kar je opozorila tekom postopka, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu svojo odločitev, po njenem mnenju napačno, oprlo na takšno mnenje. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila seznanjena o načinu dela in da ji ni nihče pokazal, kako se dela, pri tem pa izpostavlja, da tožnica tekom postopka (pravočasno) niti ni podala trditev, kako bi moral zavarovanec tožene stranke organizirati njeno delo, da bi bilo ustrezno, temveč je to pavšalno navajala (gre za pomanjkljivo trditveno podlago tožnice). Sklicuje se tudi na izpoved priče H. L., ki je izpovedala, da so se skupaj z mamo in tožnico dogovorili, da bo opravljala delo v kuhinji, da je v sami kuhinji tožnici pokazala, kako se rokuje s čistilnim priborom, kje se nahajajo čistila, gobice, kdaj je potrebno z njo odstraniti grobe odpadke, kot tudi kje bo opravljala svoje delo, pa tudi, da pogovor ni tekel o pomivanju 11 kg loncev, vendar pa je ta izjava pri obrazložitvi sodišča izvzeta iz konteksta, saj je priča po mnenju tožene stranke menila, da pač v tistem konkretnem pogovoru niso govorili o tem, ne pa da tožnica loncev ne bo pomivala. O tem, na kakšen način pa je potrebno posodo pomiti, pa je tožnici pokazala delavka v neposredni bližini, ki skrbi za to, da se po navadi prvega dne to pokaže, kar je po mnenju tožene stranke potrdila tudi priča R. T. (ki je povedala, da ena izmed delavk v beli pomivalnici poskrbi, da se pojasni in pokaže kako se pomivajo večji lonci). Tožena stranka se zato ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da temu ni bilo tako, saj so pri zavarovancu tožene stranke za to poskrbeli, kar pa so potrdile tako priče kot tudi listinski dokazi, ki jih je tožena stranka predložila tekom postopka. Tožena stranka se prav tako ne strinja z obrazložitvijo sodišča pod točko 12. izpodbijane vmesne sodbe, kjer sodišče opira svojo odločitev na mnenje izvedenca, ki pa je bilo po mnenju tožene stranke popolnoma nestrokovno in neprimerno, da zapis dogodka pri opravljanju dela v korist humanitarnih organizacij z dne 20. 5. 2014 ne predstavlja prijave nezgode, da poučitev iz varstva pri delu, izjava z dne 14. 5. 2014 ne more nadomeščati pravilnega dokumentiranja ustrezno izvedenega usposabljanja delavcev in da navodilo o seznanitvi študentov na delu v enoti prehrane ne zadošča formalnim zahtevam, ker tožnica ni bila študent. Meni namreč, da se te pripombe in zapisi izvedenca nanašajo le na neke formalnosti in nikakor navedene »opustitve« niso in ne morejo biti podlaga za obstoj odgovornosti zavarovanca tožene stranke oziroma nastanek škodnega dogodka ni v vzročni zvezi z temi ″pomanjkljivostmi″, ki jih izvedenec zapiše, sodišče prve stopnje pa jim sledi. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotovitvam izvedenca sledilo, čeprav le-ta niti ni podal ustrezne dopolnitve mnenja, ki mu jo je kasneje sodišče prve stopnje tudi naložilo, posledica tega pa je po njenem mnenju nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Nadalje sodišču prve stopnje še očita, da svojo odločitev opira na mnenje izvedenca tudi v delu, kjer pravi, da smejo delavci ročno premeščati bremena na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika, kar pa tožnica po njenem mnenju, kot opustitve na strani zavarovanca tožene stranke, sploh ni ugovarjala, zato meni, da so bila pooblastila izvedenca pri izdelavi mnenja v tem delu prekoračena, sodišče prve stopnje pa jim je, kljub ugovoru tožene stranke, sledilo. Prav tako se tožena stranka ne strinja niti z ugotovitvami sodišča prve stopnje pod točko 14. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. Ob tem izpostavlja, da je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da dvigovanje bremen v teži 12 kg ni enostavno delo in ni lahkotno početje, sploh v primeru istočasne uporabe kovinskih posod, vode, čistilnih sredstev, ter da je zato za varno opravljanje potrebna posebna tehnika, še posebej kadar gre za delo mladoletnika. Tožena stranka pa v zvezi s tem opozarja na dejstvo, na katero je opozarjala ves čas postopka, pa sodišče prve stopnje po njenem mnenju tega dejstva ni dovolj raziskalo oziroma ni razčistilo dejanskega stanja (oziroma niti tožnica ni dovolj in pravočasno konkretizirala svojega zahtevka v tej smeri, na podlagi dokaznega bremena), da tožnica tekom postopka ni podala trditev glede velikosti in teže lonca, s katerim bi naj rokovala ob škodnem dogodku, da ni predložila fotografije, niti podala točnih mer glede velikosti, kar pa je po mnenju tožene stranke glede na to, da pri zavarovancu tožene stranke uporabljajo različne lonce, tako teže kot velikosti, zelo pomembno. Po oceni tožene stranke tožnica tudi ni dokazala, da je bil lonec ob škodnem dogodku poln vode, kot je to trdila, da je bil pretežak oziroma izven okvira pravilnika. Ker dejstvo glede teže lonca, torej teže bremena, po mnenju tožene stranke ni bilo ugotovljeno, niti dokazano s strani tožnice, je v tem delu po njeni oceni dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno, posledično pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na tem dejstvu, napačna. Pri tem še izpostavlja, da to dejstvo ni bilo ugotovljeno niti s strani izvedenca. Kot je tožena že pojasnila v svoji vlogi po prejemu mnenja izvedenca, je slednji v svojem mnenju zapisal, da je največji lonec imel maso 12 kg, ostali pa so imeli manjšo maso, saj so bili manjši, ob tem pa ni zapisal mase manjših loncev, čeprav se je le-ta preverila in ugotavljala (na ogledu), zaradi česar izvedencu očita, da v tem delu svojega dela ni opravil v celoti. Glede na to, da pa je tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka v postopku, izpovedala, da bi naj bil lonec teže 5 kg, pa bi moral po mnenju tožene stranke izvedenec tudi izmeriti težo tako težkega lonca napolnjenega z vodo, pa tega ni storil. To je po oceni tožene stranke pomembno zaradi dejstva, kakšen lonec je tožnica pomivala (lahko da je bil lonec manjši in lažji in bi zato bilo smiselno podati tudi teže drugih loncev), vendar pa tega tožnici po mnenju tožene stranke niti ni uspelo dokazati, saj za to ni predložila nobenega dokaza, temveč zgolj podala trditve, ki pa ne morejo biti dokaz. Tožena stranka se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pomivanje posode, ki jo je opravljala tožnica ob škodnem dogodku, ni primerljivo pomivanju posode doma. Ob tem še enkrat poudarja, da tožnica ni dokazala teže posode, temveč je ta teža v predmetnem postopku upoštevana zgolj na podlagi pavšalnih navedb tožnice in pavšalnih navedb in ugotovitev izvedenca. Meni pa, da sicer samo pomivanje posode, pa čeprav lonca za kuhanje juhe in to pri zavarovancu tožene stranke, ne predstavlja nič težjega dela, ne glede na to, da Dom ... dnevno pripravlja 400 obrokov hrane, kar pa niti ni podlaga za ugotavljanje odgovornosti zavarovanca tožene stranke oziroma niso domnevne opustitve v vzročni zvezi s številom pripravljenih obrokov, saj je priča S. Ž. dejstvo o število obrokov izpovedala glede na vprašanje pooblaščenke tožnice in v nobeni povezavi glede težavnosti dela glede na to, da je izpovedala tudi, da je bila tožnica po njenem mnenju oziroma mnenju (prepričanju) zavarovanca fizično oziroma telesno dovolj sposobna za opravo dela pomivanja posode, kot tudi po prepričanju njene matere in tožnice same. Tožena stranka zato meni, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje (z upoštevanjem št. obrokov, ki jih pripravijo pri zavarovancu tožene stranke dnevno) izvzeta iz konteksta, saj bi sodišče moralo upoštevati tudi izpovedi prič, da tožnica ni bila edina, ki je pomivala posodo, prav tako pa so za to namenjeni pomivalni stroji. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke vsekakor napačno sklepanje sodišča, da je takšno delo neenostavno, saj niti ni ugotovljeno, kakšen je bil lonec in tudi ne kakšne teže. Nadalje se tožena stranka ne strinja niti z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v točkah 15. in 16. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, kjer se sodišče opira na mnenje izvedenca glede ocene tveganja in glede možnosti za tveganje mladoletnih oseb in njihovo seznanitvijo s tveganji. Pri tem opozarja, da je sama na napačno stališče izvedenca opozorila v svoji vlogi, saj je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da za delovno mesto tožnice ni na voljo ocene tveganja (čeprav nastanek škodnega dogodka ni v vzročni zvezi z to domnevno opustitvijo), pri čemer pa ni zapisal, da mu je zaposlena pri zavarovancu tožene stranke pojasnila (ob ogledu), da ocena tveganja za pomivanje posode ne obstaja, temveč je to delo, ki je del vsakega delovnega procesa in vseh ostalih delovnih mest (npr. pomočnik kuharja dietetne prehrane, itd.), zato takšna ocena tveganja ne obstaja, temveč je del ocene tveganja ostalih delovnih mest pri zavarovancu tožene stranke, česar pa izvedenec ni pojasnil oziroma ni vzel v ozir pri izdelavi mnenja. Iz tega razloga po mnenju tožene stranke ta njegova ugotovitev ni bila ustrezna, sodišče prve stopnje pa je takšni ugotovitvi izvedenca sledilo. Zaključek, da ni dokazil o tožničini zdravstveni sposobnosti in njeni usposobljenosti za delo, po mnenju tožene stranke ne more vzdržati pravne presoje, zato je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožena stranka izpostavlja, da iz listin, ki jih je sama predložila kot dokaz, izhajajo vsa navedena dejstva (da je tožnica te pogoje izpolnjevala), posebej listine, ki pa jih je izvedenec izpostavljal, pa bi moral izvedenec, v kolikor je menil in v kolikor je tako menilo tudi sodišče prve stopnje, da jih za izdelavo mnenja izvedenec potrebuje, poiskati pri Centru za socialno delo (oziroma bi mu moralo sodišče to naložiti pred dopolnitvijo mnenja), saj je le-ta napotil tožnico k zavarovancu tožene stranke v sodelovanju z Okrožnim državnim tožilstvom, kar pa je izvedencu prav tako pojasnila zaposlena pri zavarovancu tožene stranke ob ogledu. Ne glede na navedeno pa so po mnenju tožene stranke vsa dejstva, ki jih izvedenec izpostavljal, izhajala že iz predloženih listinskih dokazov s strani tožene stranke, vendar se je izvedenec ukvarjal zgolj s formalnimi oznakami oziroma imenovanjem teh listin in ne z njihovo vsebino. Prav tako pa je bilo mogoče po mnenju tožene stranke iz vsebine mnenja izvedenca ugotoviti, da pri izdelavi ni upošteval pričevanja prič, saj je izpostavljal mladoletnost tožnice ob podpisovanju listin, pri tem pa ni upošteval, da je ob tem bila prisotna tudi njena mati. Četudi pa bi se ugotovilo, da ni bila izdelana ocena tveganja za pomivanje posode, pa le-ta po oceni tožene stranke tudi ni podlaga za odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma škodni dogodek ni v vzročni zvezi z domnevno opustitvijo na strani zavarovanca tožene stranke, saj do škodnega dogodka ni prišlo zaradi manjka ocene tveganja (ki je bila sicer narejena v okviru ocene tveganja za druga delovna mesta, kot je že pojasnjeno) ampak zaradi neprevidnosti tožnice same. Prav tako se tožena stranka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dela tožnice ni nadzoroval nihče glede na to, da v času škodnega dogodka ni bil v prostoru nihče, prav tako po njenem mnenju ne drži, da je bila ves čas sama, saj so priče izpovedale, da se črna (kjer je delala tožnica) in bela pomivalnica nahajata v neposredni bližini, v beli pa so ponavadi tri delavke. Prav tako je v času škodnega dogodka bila prisotna tudi priča R. T., saj je po škodnem dogodku tožnica prišla tja in povedala, da si je poškodovala prst. Prav tako je nadzor nad delom tožnice po mnenju tožene stranke opravljala vodja kuhinje, čeprav priznava, da ni ob tožnici nekdo stal ves čas njenega dela, saj bi bilo to neživljenjsko pričakovati. Da pa ni bilo nikogar ob tožnici neposredno ob škodnem dogodku, pa po mnenju tožene stranke ne more predstavljati dejstva, da nadzor nad njenim delom ni bil opravljen. Da bi nekdo lahko videl dejansko poškodbo tožnice, bi moral stati ob njej, kar pa je nesmiselno in neživljenjsko pričakovati in niti ni v skladu s sodno prakso, da bi se delo delavcev opravljalo na takšen način. Da se je nadzor vršil, pa so po mnenju tožene stranke priče potrdile. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke zaradi očitanih domnevnih opustitev, ki jih je izpostavil izvedenec iz varstva pri delu, katerega mnenje je po mnenju tožene stranke bilo nepopolno, nestrokovno in tudi mimo trditvene podlage. Na te pomanjkljivosti je tožena stranka opozorila, na podlagi takšnega opozorila in predloga tožene stranke po dopolnitvi mnenja je sodišče prve stopnje izvedencu sicer dopolnitev mnenja naložilo, vendar pa je po oceni tožene stranke izvedenec dopolnilno mnenje izdelal tako, da je bila razvidna očitna pristranskost, nestrokovnost izvedenca in nezainteresiranost, da bi izdelal popolno strokovno mnenje. Tožena stranka je takšno mnenje zavračala in predlagala sodišču prve stopnje, da angažira novega izvedenca, vendar pa sodišče tega predloga ni upoštevalo temveč je izdalo sodbo na podlagi mnenje izvedenca L. in se pri svoji odločitvi opiralo nanj. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka ponavlja svoje razloge, zaradi katerih je predlagala angažiranje novega izvedenca iz varstva pri delu in vztraja, da dopolnilno izvedeniško mnenje (ki ga ni sprejemala) izvedenca L. (predlagala tudi, da sodišče omenjenega mnenja ne upošteva) temelji na očitnem neenakovrednem in pristranskem delovanju izvedenca v škodo toženke, s čimer ji je onemogočeno enakopravno obravnavanje v sodnem postopku. Izpostavlja navajanja in žalitve izvedenca v dopolnitvi mnenja, ki naj bi po njenem mnenju izkazovala izrazito pristranskost in neprofesionalno ravnanje, in obenem še trdi, da samo mnenje ni bilo obrazloženo skladno s pravili znanosti in stroke, temveč je temeljilo na zasmehovanju in žaljenju tožene stranke, saj se je izvedenec na povsem neprimeren in nestrokoven način odzival na pripombe tožene stranke, s čimer je poudarjal svojo izrazito pristranskost in nestrokovno izvajanje nalog sodnega izvedenca. Izdelanega mnenja sodišče prve stopnje zato po mnenju tožene stranke že iz razloga izrazite pristranskosti in žaljivosti do tožene stranke ne bi moglo in ne smelo upoštevati kot dokaz. Opozarja še, da vrednostne sodbe ne spadajo v strokovno izdelano izvedensko mnenje, da je naloga izvedenca samo v tem, da odgovori na strokovna vprašanja, za katera sodišče samo nima dovolj strokovnega znanja. Dejstvo pa je, da se v pravdnem postopku lahko upoštevajo le tiste navedbe in tisti dokazi, ki so jih stranke pravočasno navajale in predlagale, zato izvedenec ne more in ne sme sam pridobivati listin, za katere misli, da bi bile pomembne za postopek (razen, če je njihovo pribavo pravočasno predlagala katera od strank), zato je po mnenju tožene stranke pisanje zavarovancem preko elektronske pošte za dodatno dokumentacijo, v nasprotju s pravili pravdnega postopka, izvedenec kot sodno zapriseženi izvedenec pa mora določena pravila postopka tudi poznati. Tožena stranka nadalje še izpostavlja, da je tekom postopka že opozorila, da ni res, da so pisna navodila obvezna, saj je tudi v skladu s sodno prakso, na katero se tožena stranka sklicuje (VS RS, III Ips 248/2017, Pdp 580/2018, II Cp 3052/2014), izdajanje pisnih navodil za vsako, še tako enostavno opravilo, neživljenjsko in absurdno. Ob tem še pripomni, da ni delodajalca, ki bi za vsako še tako bagatelno in rutinsko opravilo izdajal pisna navodila (kako je treba npr. pravilno obrisati pomivalno korito, kako dvigniti lonec, kako ga umiti, osušiti,.....). Enako pa po njenem mnenju velja tudi za nadzor. Priznava sicer, da je določen nadzor nad delom potreben, ne pa v smislu, da bi nekdo ves čas nadziral delavca pri enostavnih in rutinskih opravilih, saj bi potem potrebovali enako število nadzornikov kot delavcev, kar pa pripelje do absurdnih in neživljenjskih situacij in do povsem absurdnih zahtev za delodajalce. Določbe zakona se ne berejo dobesedno, temveč v kontekstu še razumnih in življenjskih pričakovanj in obveznosti tako do delodajalcev kot delojemalcev. Pavšalno navajanje, da pomivanje posode doma in v dejavnostih ni primerljivo, po mnenju tožene stranke vzdrži v delu, ki govori o tem, da je treba v dejavnostih pomiti več posode, morebiti večje lonce, nikakor pa ni moč spregledati okoliščine, da je v obeh primerih pomivanje loncev enostavno opravilo, za katero ni potrebnih nobenih posebnih pisnih navodil ali nadzora. Ustna navodila in občasen nadzor po njenem mnenju, tudi glede na sodno prakso, povsem zadostujejo. Pripomba izvedenca, da naj tožena stranka opredeli, kateri so manjši lonci in od česa naj bi bili manjši, pa po njenem mnenju izkazuje njegov neprofesionalen odnos in pri tem še doda, da potemtakem tudi njegovo navajanje o pregledu le največjih primerkov ne predstavlja natančnega in korektnega odgovora. V konkretnem primeru je sporno, kakšen oziroma kateri lonec naj bi povzročil škodo tožnici, zato je tehtanje zgolj največjega lonca neprimerno in po njenem mnenju zopet kaže na pristranskost izvedenca. Tožena stranka zato meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni upoštevalo dokaznega predloga tožene stranke po angažiranju novega izvedenca, saj meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno oziroma je ugotovljeno napačno, sodišče prve stopnje pa je nato na takšno mnenje izvedenca oprlo svojo odločitev, ki je po mnenju tožene stranke napačna. Končno tožena stranka tudi še meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati objektivne odgovornosti iz razloga, ker pomivanje posode ni mogoče šteti kot nevarno dejavnost (sploh glede na težo bremena, ki je sodišče niti ni ugotovilo oziroma tožnica je ni uspela dokazati), ne glede na domnevne opustitve na strani zavarovanca tožene stranke, ki mu jih sodišče očita, saj do takšnih opustitev niti ni prišlo oziroma same domnevne opustitve nikakor niso razlog za nastanek škodnega dogodka. Meni, da je sodba VSL II Cp 1307/2004, ki pa jo kot primer pri objektivni odgovornosti navaja sodišče, je neprimerna in neustrezna za predmetni postopek, saj gre v konkretni sodbi za primer vojaka, ki je bil na strelišču prvič, prav tako pa je rokoval z jaškom velikosti 2x2,5 metra (ni poznal teže pokrova) in je pri dvigovanju izgubil ravnotežje in padel v jašek pod pokrovom, ki pa ni bil opozorjen na kakršnokoli nevarnost oziroma na jašek pod pokrovom. Primernejša je po njenem mnenju uporaba sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1472/2014 z dne 5. 8. 2014, kjer je tožnica pomivala kozarce v gostinskem lokalu. Ob zaključku pritožbe tožena stranka izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati soprispevka za nastali škodni dogodek, saj meni, da je do škodnega dogodka prišlo zgolj zaradi njene neprevidnosti pri pomivanju lonca in nikakor zaradi domnevnih opustitev na strani zavarovanca tožene stranke (saj teh ni bilo kot je obrazloženo že zgoraj tekom pritožbenih navedb). Tožnica je bila poučena o načinu pomivanja posode, tudi loncev, saj so se v ″črni kuhinji″ pomivali zgolj lonci, tožnica pa je ves čas družbeno koristnega dela opravljala delo v tej kuhinji, zatorej ji je bil pokazan način pomivanja loncev in to s strani delavk iz bele kuhinje, kot je to izpovedala priča R. T. Da ji nihče ni tega pokazal, tožnica po mnenju tožene stranke z ničemer ni uspela dokazati. Ob tem tožena stranka izpostavlja, da je tožnica delo do škodnega dogodka opravljala že več dni, in je vedela kako se delo opravlja, zato ni mogoče slediti njenim trditvam, da ji tega nihče ni pokazal (četudi bi to držalo, je tožnica očitno pravilno opravljala delo, saj bi v nasprotnem primeru bila na to opozorjena). Prav tako bi tožnica po mnenju tožene stranke lahko delo odklonila, kar so potrdile tudi priče (S. Ž., H. L.,...), zato slednje ne more biti podlaga, da se tožnici ne bi očital soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Tožnica bi po mnenju tožene stranke lahko tudi poprosila za pomoč delavke v bližini, lahko bi odklonila delo, vsekakor pa bi morala biti bolj pazljiva.

3. Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica v tej pravdni zadevi od tožene stranke, pri kateri je imel v času nastanka škodnega dogodka svojo odgovornost zavarovano socialno varstveni zavod Dom ... (v nadaljevanju: zavarovanec tožene stranke), zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v času opravljanja družbeno koristnega dela pri zavarovancu tožene stranke v škodnem dogodku dne 20. 5. 2014. Navajala je, da se je tega dne poškodovala, ko ji je pri pomivanju na mezinec desne roke padla 40 cm visoka litoželezna posoda, polna vode, težka najmanj 15 kg. Zavarovancu tožene stranke je tožnica očitala tako obstoj njene objektivne odgovornosti kot tudi obstoj njene krivdne odgovornosti. Očitek o obstoju objektivne odgovornosti utemeljuje z navedbami, da je dvigovanje bremen, težjih od 10 kg, nevarna dejavnost, ter z navedbami, da je v času škodnega dogodka dvigovala breme, težje od tistega, ki je na podlagi Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (v nadaljevanju: Pravilnik o ročnem premeščanju bremen) še dovoljeno za žensko staro od 15 do 19 let, t.j. največ 13 kg, saj je bila v času škodnega dogodka stara 15 let in je imela 45 kg, tri mesece pred poškodbo pa je rodila in je po navodilih zavarovanca tožene stranke prenašala litoželezno posodo, napolnjeno z vodo, ki je bila težja od 15 kg. Obstoj krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke pa utemeljuje z navedbami, da le-ta tožnici ni zagotovil varnega in urejenega delovnega okolja ter pogojev za varnost in zdravje pri delu, saj je morala tožnica, ki je bila takrat stara le 15 let, opravljati delo, za katerega ni bila usposobljena in ga tudi ni bila zmožna opravljati, saj je bila telesno prešibka za delo v kuhinji, v času škode pa ji ni bila nudena ustrezna pomoč. Opozorila je, da so bile okoliščine dela, delo v kuhinji, kjer se dnevno pripravlja več kot 300 obrokov in se posledično uporablja večja in težja posoda, neobičajne in nevsakdanje, zaradi česar tovrstnega dela tudi ni mogoče primerjati s pomivanjem posode doma. Zavarovancu tožene stranke je očitala tudi, da je ni seznanil z vsemi okoliščinami dela, ter predvsem z dejstvom, da bo med drugim delala s težkimi predmeti, kjer vedno obstoji nevarnost, da pride do poškodbe, da delo ni bilo organizirano na primeren način, zaradi česar ni bilo ustrezno poskrbljeno za varnost tožnice, da ji ni bil predložen seznam opravil in navodil za varno izvedbo dela, da je bila o varstvu pri delu in varstvu pred požarom le pisno seznanjena, da ji vodja prehrane ni pokazala in razložila pravilnega načina dela ter nadzorovala izvedbo dela, da je pri dvigovanju težkega bremena na nevarnost tovrstnega dela ni opozoril nihče oziroma ji vsaj ponudil pomoč, da je bila v času škodnega dogodka sama in se izvedba njenega dela ni nadzorovala, da je delo opravljala v skladu s kratkimi navodili, ki jih je dobila pred pričetkom posamezne naloge, zavarovanec pa je opustil dolžnost, da pri tožnici presodi sposobnost in zmožnost za delo. Ker je bila na delo napotena, pa tožnica tudi ni mogla odkloniti posamičnega dela, kar je sicer njena pravice in ne dolžnost, saj bi lahko to negativno vplivalo na postopek, v okviru katerega je bila napotena na družbeno koristno delo.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1, še zlasti pa na podlagi dokazov z zaslišanjem tožnice in prič ter izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost ter področje ekologije L. (v nadaljevanju: izvedenec iz varstva pri delu), v točki 9. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe zaključilo, da je imel lonec, ki ga je pomivala tožnica in ga poskusila dvigniti, zatrjevano težo 15 kg, da je tožnici, kot je zatrjevala, na prst (na mezinec oziroma 5. prst desne roke) padel lonec poln vode, pa tudi, da se je poškodovala na način, opisan v tožbi. V točki 12. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe je ugotovilo, da listine v spisu, t.j. poučitev o varstvu pri delu - izjava neposrednega vodje in študenta z dne 14. 5. 2014 (priloga B9), navodilo o seznanitvi študentov na delu v enoti prehrane-kuhinje o varstvu pri delu in varstvu pred požarom (priloga B13) ter zapis dogodka pri opravljanju dela v korist humanitarnih organizacij z dne 20. 5. 2014, ne izkazujejo ustreznega usposabljanja delavca po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju: ZVZD-1) iz formalnega vidika, saj so bili so bili uporabljeni nepravilno oblikovani obrazci, prav tako pa so tudi vsebinsko neustrezno oblikovani, saj sam podpis izjave pod prilogo B9 ne izkazuje ustrezne izvedbe usposabljanja in ne more nadomeščati pravilnega dokumentiranja, kot sta zapisnik o usposabljanju in preizkus usposobljenosti za varno delo, s programom usposabljanja, ter ustrezno izvedenega usposabljanja s strani osebe, ki izpolnjuje pogoje za strokovnega delavca po ZVZD-1, prav tako pa tudi predložena navodila o seznanitvi študentov na delu v enoti prehrane-kuhinja o varstvu pri delu in varstvu pred požarom, ne ustrezajo zahtevam usposabljanja po ZVZD-1, saj mora slednje opraviti ustrezni strokovni delavec, zato je še zaključilo, da zavarovanec tožene stranke kot delodajalec tožnice ni ravnal v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu in torej tožnice seznanil in usposobil za varno delo in ga tudi organiziral tako, da do poškodbe tožnice ne bi prišlo. V točki 14. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe je sodišče prve stopnje nadalje še ugotovilo in zaključilo, da dvigovanje bremen v teži 12 kg ni enostavno delo in ni lahkotno početje, sploh v primeru istočasne uporabe kovinskih posod, vode, čistilnih sredstev, zato je za varno opravljanje takega dela potrebno ustrezno znanje in primerna tehnika, še posebej kadar gre za delo mladoletnika, pri čemer nikakor ni mogoče izhajati iz stališča, da imajo dovolj izkušenj in da do nezgod ne more priti. Čeprav je mnenja, da pomivanje posode ni nobeno posebno delo, saj ga doma večinoma opravlja vsaka povprečna gospodinja vsak dan brez posebnih navodil, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da takšno opravljanje dela doma in v dejavnosti ni primerljivo, predvsem ne iz vidika področja varnosti in zdravja pri delu in zahtev, ki veljajo na tem področju, saj že sama količina pripravljenih obrokov (400 obrokov dnevno) izkazuje dnevne količine pripravljene hrane v kuhinji, s tem pa je povezan tudi obseg in intenzivnost dela ter obremenitve pri delu, zato je še zaključilo, da bi moral delodajalec v skladu s Pravilnikom za tovrstno delo mld. tožnici šibke konstitucije zagotoviti tudi ustrezno usposabljanje, do česar pa ni prišlo. Nadalje je sodišče prve stopnje v točkah 15. in 16. obrazložitve ugotovilo in zaključilo še, da ni bila izvedena ocena tveganja za tožnico v skladu s Pravilnikom o varovanju zdravja pri delu otrok, mladostnikov in mladih oseb (v nadaljevanju: Pravilnik o varovanju zdravja pri delu otrok), prav tako pa tudi, da ni nobenih dokazil o zdravstveni sposobnosti tožnice za varno delo in usposobljenosti za varno delo, da bi moral delodajalec ugotavljati zdravstveno zmožnost, telesno sposobnost pa ugotavljati izvajalec medicine dela po strokovnih merilih, glede na dokumentacijo tožene stranke o zdravstvenem stanju tožnice pa pri oceni zdravstvene sposobnosti in primernosti tožnice za obravnavano delo ni sodeloval izvajalec medicine. Glede na to, da za delovno mesto tožnice ne obstaja ocena tveganja, je sodišče prve stopnje še zaključilo, da obstaja verjetnost, da glede na fizično zahtevnost delo ni bilo primerno za tožnico in njene sposobnosti, kljub njenemu soglasju in vedenju in odobravanju njenih staršev, zato po njegovi presoji zavarovanec tožene stranke ni ustrezno poskrbel za preverjanje sposobnosti tožnice za predmetno delo, na podlagi katerega, bi se lahko z gotovostjo ugotovilo, ali je tožnica sploh sposobna opravljati določeno delo. V točki 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe je nadalje še ugotovilo in zaključilo, da nad delom tožnice ni bil zagotovljen ustrezen nadzor, brez učinkovitega nadzora nad delom pa ni jamstva, da delo poteka na zahtevan, predviden in varen način. Zaradi zgoraj opisanih opustitev zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe zaključilo, da obstaja krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici v obravnavanem škodnem dogodku. Ker je v točki 19. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe ugotovilo in zaključilo, da tožnici ni moč naprtiti kakšne neskrbnosti pri opravi naloženega ji dela, je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zavarovanec tožene stranke tožnici v celoti odgovoren za vso škodo, nastalo v obravnavanem škodnem dogodku. V točkah 19. in 20. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke.

8. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) o odškodninski odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu ali v zvezi z delom, kakor tudi določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) iz 964. člena o odgovornosti zavarovalnice za škodo pri zavarovanju pred odgovornostjo in njegova splošna določila od 131. do 150 člena OZ o krivdni in objektivni odškodninski odgovornosti.

9. Tožena stranka nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj ne pojasni niti tega, katero procesno pravilo naj bi sodišče prve stopnje sploh kršilo, niti tega, ali naj bi kršitev predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter katero ali zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, temveč le pavšalno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni upoštevalo njenega dokaznega predloga po angažiranju novega izvedenca, saj meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno oziroma je ugotovljeno napačno, sodišče pa je na takšno mnenje izvedenca, ki mu predhodno očita nestrokovnost, nezainteresiranost podati popolno strokovno mnenje, žaljivost in pristranskost, oprlo svojo odločitev, ki je po mnenju tožene stranke napačno, zato se do tega očitka tožene stranke pritožbeno sodišče ne more konkretneje opredeliti. Če pa je imela s temi pritožbenimi navedbami tožena stranka v mislih kršitev načela kontradiktornosti in kršitev pravice do izjave, ki predstavljata dve od več možnih pojavnih oblik absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ti kršitvi nista podani. Četudi bi bilo mogoče izvedencu iz varstva pri delu očitati nekoliko neprimeren odnos oziroma neprimerno, mestoma že tudi nekoliko žaljivo izražanje pri podaji odgovorov na pripombe tožene stranke in vrednostne sodbe v dopolnitvi izvedenskega mnenja, pa zgolj zaradi takšnega izražanja izvedenca, ki je bilo vsaj deloma izzvano tudi s strani tožene stranke v njenih pripombah, njegovo izvedensko mnenje še ni avtomatično nestrokovno, nepopolno ali nejasno, da ga sodišče pri svoji odločitvi ne bi moglo upoštevati, zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke in ni določilo drugega izvedenca iz varstva pri delu, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je povsem ustrezno pojasnilo, zakaj je kljub pripombam tožene stranke štelo izvedensko mnenje za popolno, strokovno, argumentirano in jasno (točka 4. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe), dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o strokovnosti, popolnosti in jasnosti mnenja izvedenca iz varstva pri delu pa tožena stranka s pritožbenimi navedbami, ki izražajo golo nestrinjanje s strokovnim mnenjem izvedenca, ker ni v njeno korist ter njeno laično in povsem subjektivno mnenje o vrednosti in pravilnosti tega mnenja, ki ni z ničemer dokazno podprto, in s pritožbenimi navedbami, v katerih obširno izpostavlja domnevne žaljivke izvedenca na njen račun, ne more uspešno vzbuditi. Prav tako pa s svojim postopanjem (ko ni določilo drugega izvedenca) sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določila 254. člena ZPP in posledično tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno, kot je bilo predhodno obrazloženo, štelo, da izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo potrebno določiti novega izvedenca, zato se je pri ugotavljanju dejanskega stanja povsem pravilno oprlo na takšno mnenje izvedenca iz varstva pri delu in na njegovi podlagi pravilno in popolno ugotovilo tista dejstva, ki sodijo v sklop strokovnih vprašanj, ki jih sodišče zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ne more ugotoviti brez pomoči izvedenca. Sam način izražanja izvedenca v izvedenskem mnenju in pridobivanje dodatne dokumentacije, za katero je izvedenec iz varstva pri delu, kot izhaja iz podatkov v spisu, predhodno pridobil tudi dovoljenje sodišča prve stopnje2, tudi ne predstavljata takšnih okoliščin, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost oziroma bi izkazovala njegovo pristranskost, ki bi terjala njegovo izločitev v skladu s 6. točko 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP, kot to zmotno meni tožena stranka, zato s tem, ko se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo na njegovo mnenje, teh določb pravdnega postopka ni kršilo, posledično pa tudi iz tega razloga ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožena stranka sama v pritožbi povzame trditve tožnice, da ni bila seznanjena o načinu dela in da ji nihče ni pokazal, kako se dela, zato so povsem neutemeljeni njeni očitki, da tožnica tekom postopka pravočasno niti ni podala trditev, kako bi moral zavarovanec tožene stranke organizirati njeno delo, da bi bilo ustrezno, saj tožnica zavarovancu tožene stranke ni očitala „zgolj“ nepravilne organizacije dela temveč mu je očitala, da njeno delo sploh ni bilo organizirano. To pa pomeni, da se je tako trditveno kot tudi dokazno breme preneslo na toženo stranko, ki bi morala podati ustrezno trditveno podlago, iz katere bi izhajalo, da je njen zavarovanec delo organiziral tako kot je treba in za to trditveno podlago ponuditi tudi ustrezne dokaze. Zgolj trditev tožene stranke, ki ob tem niti ni dokazno podprta, da je bil za tožnico ob nastopu dela izdelan individualni načrt dela v korist humanitarnih organizacij, da je načrt dela načrt, ki ga opravijo z vsakim napotenim in jim povedo, katera dela so na razpolago in pri tem upoštevajo njihova predznanja, zmožnosti, s strani vodje kuhinje pa so nato opravljeni razgovori glede oprave dela, varstva pri delu HASAP sistema, soglasja osebe za prijavljanje bolezni, ki se lahko prenašajo z delom individualna prijava o bolezenskih znakih ter se podajo ustna navodila v zvezi z varstvom pri delu in varstvom pred požarom v enoti prehrane, brez konkretiziranega opisa vsebine tega načrta za tožnico, namreč še ne zadošča za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da je bilo delo tožnice ustrezno organizirano.

11. Zavarovancu tožene stranke se ne očita opustitve obvestila tožnici, da bo pomivala tudi velike lonce (11 kg), očita pa se mu, da tožnice ni poučil (ji ni dal nobenih navodil, ne ustnih, ne pisnih) o načinu (tehniki) pomivanja velikih in težkih loncev, zato so pravno nepomembne pritožbene navedbe tožene stranke, da pri pogovoru s tožnico in njeno mamo niso govorili o tem, da tožnica loncev ne bo pomivala.

12. S pritožbenimi navedbami, da je o tem, na kakšen način je potrebno pomiti posodo, tožnici pokazala delavka v neposredni bližini, ki skrbi za to, da se po navadi prvega dne to pokaže, ter s pritožbenimi navedbami, da naj bi to dejstvo potrdila tudi priča T. R., ki je povedala, da ena izmed delavk v beli pomivalnici poskrbi, da se pojasni in pokaže, kako se pomivajo večji lonci, pa tožena stranka podaja svoje lastne dejanske zaključke glede obstoja pisnih in ustnih navodil za konkretno delo tožnice in svojo lastno dokazno oceno dokazov, izvedenih za dokazovanje teh dejstev, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost življenjsko logične, sistematične in skrbne dokazne ocene sodišča prve stopnje, na razloge katere se zaradi njihove pravilnosti v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, saj je njena dokazna ocena selektivna, izpostavlja namreč zgolj tiste dokaze oziroma tiste dele izvedenih dokazov, ki so njej v korist, prezre pa vse ostale izvedene dokaze in celoto. Drži sicer pritožbena navedba tožene stranke, da je priča T. R. glede načina pomivanja večjih loncev izpovedala, da za to poskrbi ena od „nas, ki konkretno opravljamo pomivanje“, vendar je hkrati tudi izpovedala, da ne ve povedati, katera je pokazala tožnici, na kakšen način se pristopi in pomiva večji lonec. Ob odsotnosti dokazov, ki bi potrdili navedbe tožene stranke, da je tožnica prejela pisna ali pa (vsaj) ustna navodila glede načina pomivanja večje posode in ob dejanskih ugotovitvah, ki so dokazno podprte, temelječe predvsem na mnenju izvedenca iz varstva pri delu, da niti formalno niti vsebinsko zahtevam v zvezi z usposabljanjem delavca, še zlasti mladoletnega, ne zadostijo predloženi listinski dokazi v prilogah B9 (poučitev o varstvu pri delu - izjavi neposrednega vodje in študenta z dne 14. 5. 2014) in B13 (navodilo o seznanitvi študentov na delu v enoti prehrane-kuhinje o varstvu pri delu in varstvu pred požarom) ter zapis dogodka pri opravljanju dela v korist humanitarnih organizacij z dne 20. 5. 2014, je zato povsem pravilna ugotovitev oziroma dejanski zaključek sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da zavarovanec tožene stranke kot delodajalec tožnice ni seznanil in usposobil za varno delo in ga tudi organiziral tako, da do poškodbe tožnice ne bi prišlo.

13. Ker sodišče prve stopnje glede zgoraj navedenih listinskih dokazov ni ugotovilo zgolj formalnih nepravilnosti, temveč tudi vsebinske, saj je ugotovilo, da so za ustrezno izvedbo usposabljanja za varno delo predpisani način izvedbe skladno s programom usposabljanja in sam način dokumentiranja izvedenega usposabljanja ter tudi strokovni pogoji za izvajalca usposabljanja, kar vse pa iz zgoraj navedenih dokumentov ni razvidno, se izkažejo za povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih izpostavlja, da se s strani izvedenca iz varstva pri delu izpostavljene pomanjkljivosti nanašajo zgolj na neke formalnosti, ki ne morejo biti podlaga za obstoj odgovornosti njenega zavarovanca oziroma nastanek škodnega dogodka ni v vzročni zvezi s temi ″pomanjkljivostmi″.

14. Tožnica sicer res ni izrecno trdila, da smejo delavci ročno premeščati bremena na podlagi strokovne ocene pooblaščenega zdravnika, kot to v pritožbi izpostavlja tožena stranka. Je pa vseskozi trdila, da odrejenega dela (pomivanje težjih loncev) ni bila zmožna opravljati, ker je bila za takšno delo v kuhinji telesno prešibka, saj je bila takrat stara le 15 let (pravilno sicer 16 let) in je tehtala le 45 kg, poleg tega pa je le tri mesece pred škodnim dogodkom tudi rodila, trdila pa je tudi še, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžnost, da pri tožnici presodi sposobnost in zmožnost za delo. V takšnih navedbah tožnice pa so vsebovane tudi trditve o tem, da njena telesna zmožnost za opravljanje odrejenega dela ni bila ustrezno ocenjena. Ker takšno oceno na podlagi veljavnih predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu (6. člen Pravilnika o ročnem premeščanju bremen) lahko poda zgolj pooblaščeni zdravnik, ki pa glede na predložene dokaze v tem konkretnem primeru pri oceni zdravstvene sposobnosti in primernosti tožnice za obravnavano delo ni sodeloval, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, sodišče prve stopnje z zaključkom v točki 16. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da zavarovanec tožene stranke ni ustrezno poskrbel za preverjanje sposobnosti tožnice za predmetno delo, na podlagi katerega bi se lahko z gotovostjo ugotovilo, ali je tožnica sploh sposobna opravljati določeno delo, teh dejstev ni ugotavljalo izven podane trditvene podlage strank, ta dejstva pa je tudi pravilno ugotovilo. Tudi sicer pa tožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami niti ni očitala, da bi kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) in zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, zato se že iz tega razloga te njene pritožbene navedbe izkažejo za pravno povsem nepomembne.

15. Zmotnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazil o tožničini zdravstveni sposobnosti in njeni usposobljenosti za delo, tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi s pritožbenimi navedbami, da iz listin, ki jih je sama predložila, izhajajo vsa navedena dejstva (da je tožnica te pogoje izpolnjevala), ostale listine pa bi moral po njeni oceni izvedenec iz varstva pri delu, če je menil, da jih potrebuje za izdelavo izvedenskega mnenja, poiskati pri CSD, ki je tožnico napotil na delo. Tudi te njene pritožbene navedbe pa so povsem neutemeljene, saj tožena stranka ne konkretizira, katere listine, ki jih je sama predložila v spis kot dokaz, naj bi dokazovale tožničino zdravstveno sposobnost oziroma dejstvo, da je le-ta, še zlasti pa njena telesna zmogljivost za opravo odrejenega dela, bila predhodno ugotovljena v skladu s predpisi iz varnosti in zdravja pri delu, zato se do teh njenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti. Čeprav je izvedenec iz varstva pri delu že v osnovnem izvedenskem mnenju pojasnil, da mu zavarovanec tožene stranke kljub njegovemu pozivu na predložitev napotnice in zdravniškega spričevala za tožnico, veljavno v času nastanka škodnega dogodka, te dokumentacije ni predložil, zaradi česar je sklepal, da ne obstaja, tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi dokazovala obstoj zdravniškega spričevala in preverjanja telesne zmogljivosti tožnice za opravljanje odrejenega dela (predlagala ni niti dokaza s pridobitvijo te dokumentacije pri CSD), zato zaključka sodišča prve stopnje, da ni dokazil o tožničini zdravstveni sposobnosti in njeni usposobljenosti za delo, ne more uspešno izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da bi moral to dokumentacijo izvedenec iz varstva pri delu pri CSD pridobiti sam.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica tekom postopka ni podala trditev glede velikosti in teže lonca, s katerim naj bi rokovala ob škodnem dogodku, saj je v tožbi navajala, da ji je na mezinec desne roke padla 40 cm visoka litoželezna posoda polna vode, težka najmanj 15 kg. Fotografija posode ni edino dokazno sredstvo, s katerim se lahko dokazuje teža in in velikost posode, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica, ker fotografij ni predložila, ni dokazala zatrjevane velikosti in teže, pa tudi materiala lonca, ki ga je v času škodnega dogodka pomivala, saj je vse te podatke o posodi, ki jo je v času škodnega dogodka pomivala tožnica, predvsem pa o njeni teži, sodišče prve stopnje ugotovilo dokazno podprto na podlagi drugih izvedenih dokazov, kot je to obrazložilo v točkah 8. in 9. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, t.j. na podlagi dokazov z zaslišanjem tožnice, z zaslišanjem prič B. M., H. L. in T. R., pa tudi z izvedencem iz varstva pri delu, z izvidom SB ... z dne 20. 5. 2014 (priloga A3), s prijavo nezgode z dne 26. 5. 2014 (priloga A2) in z zapisom dogodka z dne 20. 5. 2014 (priloga B13). Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno in popolno v točki 9. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe ugotovilo in zaključilo, da je imel lonec, poln vode, ki ga je tožnica pomivala in ga poskušala dvigniti, zatrjevano težo 15 kg. Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo maso polnega lonca, pravilnosti tega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje tožena stranka ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da to dejstvo ni bilo ugotovljeno s strani izvedenca, ker je izvedenec podal svoje mnenje le o masi (praznega) največjega lonca (t.j. 12 kg), ne pa tudi o masi manjših loncev.

17. S pritožbenimi navedbami, da se ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da pomivanje posode, kot ga je opravljala v času škodnega dogodka tožnica, ni primerljivo s pomivanjem posode doma, da samo pomivanje posode, pa čeprav lonca za kuhanje juhe pri zavarovancu tožene stranke, ne predstavlja nič težjega dela, ne glede na to, da njen zavarovanec dnevno pripravlja 400 obrokov hrane, tožena stranka izraža svoje lastno, enostransko laično mnenje o težavnosti dela tožnice in o primerjavi le-tega s tovrstnim vsakdanjim delom doma, ki pa nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Prav nasprotno. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, ki temelji tudi na izvedenih dokazih, še zlasti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu, pa tudi na podlagi dokaza z zaslišanjem priče S. Ž. o količini dnevno pripravljenih obrokov, da je, čeprav sicer samo pomivanje posode ni nobeno posebno delo, saj ga doma večinoma opravlja vsaka povprečna gospodinja vsak dan brez posebnih navodil, še zlasti v tem konkretnem primeru, ko gre za delo mladoletne osebe, pri kateri ni mogoče izhajati iz stališča, da ima dovolj izkušenj, pri presoji potrebno upoštevati, da takšno opravljanje dela doma in v dejavnosti ni primerljivo, predvsem ne iz vidika in področja varnosti in zdravja pri delu, saj že sama količina dnevno pripravljenih obrokov (400) ni podobna okoliščinam vsakodnevnega pomivanja posode v domačem okolju, takšno število obrokov namreč izkazuje dnevne količine pripravljene hrane v kuhinji, s tem pa je povezan tudi obseg in intenzivnost dela ter obremenitve pri delu. Ob takšnem zaključku in ob dejanskih ugotovitvah, da je to delo v konkretnem primeru opravljala mladoletna tožnica šibke konstitucije, pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da bi moral zavarovanec tožene stranke kot delodajalec v skladu s 6. členom Pravilnika o varovanju zdravja pri delu otrok tožnici zagotoviti tudi ustrezno usposabljanje, do česar pa glede na izvedene dokaze (izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu in zaslišanje tožnice) ni prišlo.

18. S pritožbenimi navedbami, da se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca iz varstva pri delu, glede ocene tveganja za delovno mesto tožnice in glede možnosti za tveganje mladoletnih oseb in njihovo seznanitvijo s tveganji, ker naj bi bila nepravilna ugotovitev izvedenca iz varstva pri delu, da za delovno mesto tožnice ni na voljo ocene tveganja, saj naj bi mu zaposlena pri zavarovancu tožene stranke ob ogledu pojasnila, da ocena tveganja za pomivanje posode ne obstaja, temveč je to delo, ki je del vsakega delovnega procesa in vseh ostalih delovnih mest, zaradi česar je del ocene tveganja ostalih delovnih mest pri zavarovancu tožene stranke, tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva, vendar neutemeljeno, saj te njene navedbe nimajo opore v izvedenih dokazih. Že izvedenec iz varstva pri delu je tako v osnovnem izvedenskem mnenju, kot tudi v njegovi dopolnitvi, namreč pojasnil, da je zavarovanca tožene stranke po predhodnem dovoljenju sodišča prve stopnje med drugim zaprosil tudi za predložitev izjave o varnosti z ocene tveganja za delovno mesto tožnice, veljavno v času obravnavane nezgode, vendar mu zavarovanec le-te ni predložil, zato je, kot je to pojasnil, sklepal, da ne obstaja. Kljub takšnemu pojasnilu izvedenca iz varstva pri delu tako v osnovnem izvedenskem mnenju kot tudi v njegovi dopolnitvi, pa tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi ni predložila zahtevane izjave o varnosti z oceno tveganja, zato zgolj z golim zatrjevanjem, da je takšna ocena tveganja del ocene tveganja ostalih delovnih mest pri njenem zavarovancu, ne more uspešno izpodbiti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju izjave o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto tožnice.

19. Ker je v 4. členu Pravilnika o varovanju zdravja pri delu otrok postavljena zahteva delodajalcu, da ob zaposlitvi mladih oseb sprejme ustrezne ukrepe za varnost in zdravje na podlagi ocene tveganja, ker dolžnost izvedbe ocene tveganja za konkretno delovno mesto določa tudi 6. člen tega pravilnika, ki prepoveduje opravljanje dela, v kolikor bi iz ocene tveganja izhajala nevarnost, da bi lahko delo škodljivo vplivala na varnost, zdravje in razvoj mladoletnika, je ob predhodno predstavljeni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ocena tveganja za tožnico ni bila izdelana, kakor tudi ni dokazil o zdravstveni sposobnosti tožnice za varno delo in usposobljenosti za varno delo, povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje v očki 16. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da obstaja verjetnost, da glede na fizično zahtevnost delo ni bilo primerno za tožnico in njene sposobnosti kljub njenemu soglasju in vedenju ter odobravanju njenih staršev, saj je bila v času nezgode stara 15 (pravilno 16 let) let in je imela le 45 kg, tri mesece pred škodnim dogodkom pa je rodila. Takšen zaključek sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča daje tudi ustrezno podlago za njegov nadaljnji zaključek v točki 18. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da je tudi neizdelava izjave o varnosti z oceno tveganja za tožnico in nepreverjanje njene zdravstvene sposobnosti za odrejeno delo v vzročni zvezi s škodo, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku, zato se za povsem neutemeljene in dokazno nepodprte izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da škodni dogodek ni v vzročni zvezi z domnevno opustitvijo izdelave ocene tveganja in preverjanja tožničine zdravstvene zmožnosti, pa tudi njene pritožbene navedbe, da je do škodnega dogodka prišlo (zgolj) zaradi neprevidnosti tožnice same.

20. Tožena stranka pritožbeno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da je bil nadzor nad delom tožnice predviden že v četrti alineji Navodil o seznanitvi študentov na delu v enoti prehrane-kuhinja o varstvu pri delu in varstvu pred požarom, s katerimi je bila tožnica seznanjena ob nastopu dela, čeprav zanjo glede na mnenje izvedenca iz varstva pri delu niti niso bila ustrezna, ker še ni bila študentka, temveč je bila še mladoletna oseba. Čeprav s tem, kot to pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje, upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu, ni bil mišljen stalni nadzor nad delom tožnice, pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tem konkretnem primeru glede na vse ugotovljene okoliščine, t.j. da je bila v času škodnega dogodka tožnica sama v v prostoru, kjer je pomivala posodo, da je bila v celotnem delovnem času pri pomivanja posode sama, v sosednjem prostoru pa je bilo štiri ali pet oseb, ki so kuhale, nad delom tožnice ni bil zagotovljen ustrezen nadzor. Ker neustreznosti nadzora sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj na podlagi ugotovitve, da ob tožnici ni bilo nikogar neposredno ob škodnem dogodku, temveč tudi na podlagi drugih predhodno že predstavljenih ugotovljenih okoliščin, so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je takšen zaključek sodišča zmoten, ker je nesmiselno in neživljenjsko pričakovati, da bi nekdo vseskozi stal ob tožnici in tako vršil nadzor. Ker so bile druge delavke tudi po pritožbenih navedbah tožene stranke ves čas v drugem prostoru (bela pomivalnica), tožena stranka pa niti ni konkretizirano trdila, da bi te druge delavke oziroma katera od njih konkretno v času škodnega dogodka nadzirale delo tožnice, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o neustreznosti nadzora nad delom tožnice tožena stranka ne more uspešno izpodbiti niti s sklicevanjem na dejstvo, da se črna pomivalnica (v kateri je delala tožnica) in bela pomivalnica nahajata v neposredni bližini, v beli pa so ponavadi tri delavke, prav tako pa tudi ne s pritožbeno navedbo, da je nadzor nad delom tožnice opravljala vodja kuhinje, saj te njene navedbe nimajo opore v izvedenih dokazih.

21. Ob zgoraj povedanem se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo povsem pravilne dejanske zaključke o obstoju vseh zgoraj opisanih opustitev zavarovanca tožene stranke, ki so v vzročni zvezi s škodo, nastalo tožnici v obravnavanem škodnem dogodku. Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. na podlagi 1. odstavka 184. člena ZDR-1 uporabljeno določilo 1. odstavka 131. člena OZ, ko je zaključilo, da obstaja krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in s tem posledično tudi tožene stranke same za škodo, ki je tožnici nastala v obravnavanem škodnem dogodku.

22. Kot izhaja iz točke 21. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, zato so pravno povsem nepomembne tiste pritožbene navedbe tožene stranke, ki vsebujejo kritiko odločitve sodišča prve stopnje o domnevnem obstoju objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

23. Ker je sodišče prve stopnje, kot je bilo predhodno že obrazloženo, povsem pravilno ugotovilo opustitve zavarovanca tožene stranke, ki utemeljujejo njegovo krivdno odškodninsko odgovornost, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že zaradi napačnosti zaključkov o obstoju opustitev njenega zavarovanca, zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju soprispevka tožnice za nastali škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni prejela nobenih konkretnih navodil o načinu pomivanja tako velike posode, da za to delo ni bila usposobljena, zato so povsem neutemeljene, dokazno nepodprte in tem ugotovitvam sodišča prve stopnje povsem nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnici ni mogoče naprtiti kakšne neskrbnosti pri opravi naloženega dela in soprispevka k nastali ji škodi iz razloga, ker je bila poučena o načinu pomivanja posode, tudi loncev, saj so se v črni kuhinji pomivali zgolj lonci, ker je ves čas družbeno koristnega dela opravljala delo v tej kuhinji in ji je bil zatorej pokazan način pomivanja loncev s strani delavk iz bele kuhinje, pa tudi iz razloga, ker je to delo opravljala že več dni in je torej vedela, kako se delo opravlja. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je čeprav sicer res obstoji pravica do odklonitve dela, potrebno upoštevati, da je opravljanje dela potekalo v drugačnih okoliščinah, saj je tožnica delo opravljala v splošno korist in je povsem življenjsko, da se je zato bala posledic v primeru odklonitve dela, zato pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju soprispevka tožnice k nastali ji škodi tožena stranka more izpodbiti niti s sklicevanjem na zakonsko pravico delavca odkloniti delo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri pomivanju posode ves delovni čas sama, da so se ostale delavke nahajale v drugem prostoru kot tožnica, pa tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da je mogoče tožnici očitati soprispevek k nastanku škodnega dogodka tudi iz razloga, ker bi lahko za pomoč poprosila delavke v bližini. Povsem nekonkretizirani pa so ostali očitki tožene stranke, da bi morala biti tožnica pri delu bolj pazljiva, saj ne pojasni, v čem naj bi bila tožnica nepazljiva, zato so tudi ti njeni očitki povsem neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa je na ugotovljeno dejansko stanje z zaključkom, da tožnici ni mogoče naprtiti kakšne neskrbnosti pri opravi ji naloženega dela in posledično soprispevka k nastali ji škodi, povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 1. odstavka 171. člena OZ.

24. Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano vmesno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 3. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej zaprosilo izvedenca iz varstva pri delu z dne 12. 12. 2018 na l. št. 54 spisa in dopis sodišča prve stopnje z dne 13. 12. 2018 na l. št. 55 spisa.