Jedro

Začasna nezmožnost za delo brezposelnega zavarovanca se ne ugotavlja glede na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je tožnik nazadnje opravljal, temveč glede na to, ali je zavarovanec, upoštevaje zdravstveno stanje, zaposljiv in ali ga lahko zavod za zaposlovanje napoti na ustrezno ali primerno zaposlitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 28. 9. 2009 in št. ... z dne 4. 9. 2009 ter da se ugotovi, da je bil tožnik od 19. 9. 2009 do 21. 12. 2009 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj ne bi dokazal, da je moral prenašati težka bremena. V pogodbi o zaposlitvi sicer res ni posebej navedeno, da mora dvigovati težka bremena, vendar je moral blago naložiti in ga dostaviti strankam. Navedeno je tudi, da mora opravljati delo po nalogu nadrejenega. Tožnik je že v vlogi z dne 18. 12. 2009 navedel, da ne more dalj časa sedeti, voziti avtomobila in dvigovati težkih bremen in je zato še vedno nezmožen za delo. Tudi zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da mora občasno dvigovati bremena od 20 do 30 kg. Po mnenju sodnega izvedenca takšnih bremen tožnik ne bi smel dvigovati. Toženec ni nikoli oporekal, da tožnik dviguje bremena, zaradi česar mu tega tudi ni bilo treba dokazovati. Sodišče pri odločitvi tudi ni upoštevalo, da tožnik v spornem obdobju dalj časa ni mogel sedeti, niti voziti avtomobila. Če tega ni mogel, potem tudi ni mogel opravljati prejšnje službe, niti iskati nove. Izvedenec je sicer res trdil, da je pri mnenju upošteval tipično rehabilitacijo, vendar pa bi moral upoštevati konkretno zdravstveno stanje, saj očitno zdravljenje pri vseh ne poteka enako. Že v izvidu dr. R.S. z dne 9. 9. 2009 je navedeno, da ima tožnik hude težave pri nekoliko daljšem sedenju. Odločitev je zato tudi v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu, da se zasliši specialist ortoped dr. R.S., da se kot priča zasliši A.S., ter da se za ugotovitev dejanskega stanja postavi drugega izvedenca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, tožencu pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 28. 9. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 9. 2009. Toženec je odločil, da je bil tožnik od 1. 9. 2009 do 18. 9. 2009 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Od 19. 9. 2009 dalje pa je tožnik zmožen za delo. Glede na tožbeni zahtevek je v zadevi sporno vprašanje, ali je bil tožnik v času od 19. 9. 2009, pa do 21. 9. 2009 (tedaj mu je bil ponovno odobren bolniški stalež) začasno nezmožen za delo.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.) v 3. odstavku 80. člena določa, da je izbrani osebni zdravnik pooblaščen tudi za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni. V 81. in 82. členu navedenega zakona je določeno, v katerih primerih je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija pristojna za odločanje o začasni nezmožnosti za delo. Podrobnejše določbe vsebujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.) v poglavju VIII/11. Skladno z 232. členom POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko je ugotovljeno, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja, ki ga je dne 3. 6. 2006 podal stalni sodni izvedenec specialist ortoped prof. dr. V.A., dr. med.. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik 16. 3. 2009 utrpel zlom ledvenega vretenca in je bil operiran 20. 3. 2009. Za odločitev, ali je bil tožnik tudi po 19. 9. 2009 še vedno začasno nezmožen za delo, kot to uveljavlja s tožbo, je bistvena ugotovitev, kakšno je bilo njegovo zdravstveno stanje v navedenem obdobju ter nadalje, kakšno je bilo njegovo svoje delo. Iz pogodbe o zaposlitvi (priloge A/12 sodnega spisa) je razvidno, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „samostojni komercialist“ in da je bilo delovno mesto razvrščeno v VII. tarifni razred. Pod A/13 se nahaja tudi opis delovnega mesta. Vendar pa tožnik v spornem obdobju ni bil več zaposlen na navedenem delovnem mestu, kajti kot to izhaja iz njegove izpovedbe, mu je delovno razmerje prenehalo 23. 6. 2009 in je bil od tedaj dalje prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. V tem primeru ni več bistveno delo, ki ga je opravljal po pogodbi o zaposlitvi, temveč je pri presoji potrebno upoštevati, da je bil v spornem obdobju brezposelna oseba prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Začasno nezmožnost za delo je potrebno presojati po določbi 17. b člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl.), kjer je v 1. odstavku določeno, da je brezposelna oseba zmožna za delo, če je stara več kot 15 let in ne več, kot je po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pogoj za pridobitev pokojnine za najnižjo zavarovalno dobo ter izpolnjuje splošne zdravstvene pogoje. Na uporabo navedenega člena opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 329/2007 z dne 25. 5. 2009. V navedeni zadevi Vrhovno sodišče RS poudarja, da bi ugotovitev, da je bila stranka v času izdaje izpodbijanih odločb brezposelna, narekovala sodno presojo nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov na podlagi 17. b člena ZZZPB. Vsebinskih kriterijev, ki naj bi jih zdravniki upoštevali pri ocenjevanju nezmožnosti, citirano določilo sicer ne vsebuje, sklepati pa je, da ti ne morejo biti enaki, kot v primeru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo zaposlene osebe, ki se presoja glede na nezmožnost opravljati delo, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno torej za rešitev zadeve ni odločilno, kakšne obremenitve je imel tožnik na delovnem mestu, na katerem je bil nazadnje zaposlen, kar pomeni, da tudi izvedba dokaza z zaslišanjem njegovega delodajalca za rešitev zadeve ni odločilna. Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju kot brezposelna oseba zaposljiv, torej ali ga je zavod glede na njegovo zdravstveno stanje lahko napotil na ustrezno ali primerno zaposlitev, skladno z določbami Pravilnika o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 56/2007 in nasl.).

Sodni izvedenec je v pisno podanem izvedenskem mnenju in tudi zaslišan na glavni obravnavi prepričljivo pojasnil, da je kirurg 27. 8. 2009 opisoval, da je zlom zaraščen, priporočal je nadaljevanje izvajanja vaj za krepitev hrbtne musklature in je priporočal, naj se tožnik izogiba dvigovanju težjih bremen od 10 kg še zlasti iz predklona. Dne 9. 9. 2009 je ortoped priporočal podaljšanje staža za 3 do 4 tedne, objektivno pa je ugotovil samo nekoliko omejen predklon. Pri tem je izvedenec pojasnil, da predklon v skladu z lokalizacijo zloma, ki je visoko na ledveni hrbtenici, ne more biti bistveno omejen. Vsak segment namreč prispeva okrog 10 stopinj k predklonu, polovica predklona od 90 stopinj pa izhaja iz kolčnega sklepa. Po 19. 9. 2009 v priloženi dokumentaciji ni nikakršnih podatkov, ki bi govorili v smer priznanja bolniškega staleža. Po mnenju izvedenca je bil tožnik po 19. 9. 2009 zmožen za delo komercialista (kot iskalec zaposlitve). Sodni izvedenec je pri podaji mnenja upošteval predložene medicinske izvide in svoje ugotovitve, tudi ustno pojasnil zaslišan na glavni obravnavi. Po stališču pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje v tako podanem izvedenskem mnenju imelo ustrezno dejansko podlago za odločitev v sporni zadevi. Ker konkretne obremenitve na delu, ki ga je tožnik nazadnje opravljal, za rešitev zadeve niso odločilne, je sodišče prve stopnje dokazne predloge, ki jih je podal tožnik na zadnji glavni obravnavi in ki jih sedaj ponavlja tudi v pritožbi, utemeljeno zavrnilo, saj je bilo že z izvedenimi dokazi ustrezno razčiščeno dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.