Jedro

Pravilno ugotovljeno dejansko stanje zemljišč ob podržavljenju je bistveno za odločitev o denacionalizaciji. Od te okoliščine je odvisna pravna podlaga za vrednotenje zemljišč. In ker sodišče kljub spornemu dejanskemu stanju glede statusa zemljišč ni sledilo tožbenemu predlogu in ni izvedlo predlaganih dokazov, je bistveno kršilo določbo 1. odstavka 50. člena ZUS.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

2. Odločitev o stroških se pridrži do končne odločitve.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.2002. S to je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 5.4.2001, s katero je bilo odločeno, da denacionalizacijskemu upravičencu pokojnemu A.J. pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., L. (SOD) v višini 21.465,67 DEM za podržavljeno zemljišče, parc. št. 355 njiva, 3 razreda in št. 480/2 njiva, 3 razreda, obe vpisani v vl. št. 254, k.o. S.P. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je v obravnavanem primeru, ko je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, podržavljeno kot kmetijsko zemljišče na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, pravna podlaga za določitev vrednosti podržavljenih zemljišč Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok, Uradni list RS, št. 16/12 in 21/92). Pri tem se sklicuje na določbo 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri se vrednost podržavljenega zemljišča določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti ter na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 3/95.

Da sta bili predmetni zemljišči ob podržavljenju kmetijski zemljišči - njivi izhaja tako iz Akta o podržavljenju - Odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 4.3.1946, kot tudi iz potrdila Mestne geodetske uprave L. z dne 16.12.1992 o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da sta bili zemljišči podržavljeni zaradi gradnje kulturnega doma gradbenih delavcev. Spremembe namembnosti parcel iz kmetijskih zemljišč v stavbno zemljišče po presoji sodišča prve stopnje tudi ni mogoče pripisati pravni podlagi podržavljenja. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji je imel namen razlastiti določena zemljiška posestva oziroma njihov presežek ter oblikovati zemljiški sklad, iz katerega je zemljišče dodeljeno poljedelcem (1., 16. in 17. člen Zakona). Ker torej predmetni parceli ob podržavljenju nista bili stavbni parceli, po presoji sodišča tožena stranka ni imela podlage, da bi ugotavljala, ali bi ju bilo mogoče ob podržavljenju komunalno opremiti brez večjih stroškov, na kar meri tožba.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predvsem uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ki je podana s tem, da sodišče prve stopnje kljub spornemu dejanskemu stanju glede stanja zemljišč ob podržavljenju, ni opravilo glavne obravnave.

Tožnica v pritožbi vztraja pri tožbenih navedbah, da sta bili podržavljeni parceli ob podržavljenju namenjeni za gradnjo, saj sta se nahajali v neposredni bližini parcel, kjer so že bili zgrajeni objekti ter ob glavnih dovoznih poteh, ki so bile priključene na javno cestno omrežje in sta bili oddaljeni od javnega vodovoda in nizkonapetostnega električnega omrežja v okvirih, predvidenih v Navodilu o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, po katerem bi morali biti navedeni parceli vrednoteni. Da sta bili predmetni parceli namenjeni za gradnjo izhaja iz cenitvenega poročila z dne 21.4.2001, ki ga je priložila tožbi. Navaja, da je bilo neposredno po podržavljenju predmetnih zemljišč na istem območju zgrajenih več objektov, za katere so investitorji gradbeno dovoljenje pridobili naknadno, to je po letu 1956, ko je bil narejen zazidalni načrt za to območje.

Ker je bilo med strankama dejansko stanje sporno, zaradi česar je tožnica tudi sprožila upravni spor, bi moralo sodišče na obravnavi izvesti predlagane dokaze in ker jih ni, je podana bistvena kršitev določb postopka. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa je imelo za posledico nepravilno uporabo materialnega predpisa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek oziroma samo opravi glavno obravnavo in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče naj odloči tudi o stroških postopka.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno dejansko stanje glede statusa zemljišča ob podržavljenju. Od tega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Če so bila zemljišča ob podržavljenju kmetijska oziroma gozdna, se vrednotijo kot kmetijsko zemljišče. Pravna podlaga za vrednotenje kmetijskih zemljišč je Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Če so bila zemljišča ob podržavljenju stavbna zemljišča, pa je pravna podlaga za vrednotenje Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, so bila kmetijska zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska zemljišča, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo. Prav ta odločilna okoliščina, ali so bila predmetna zemljišča ob podržavljenju predvidena za gradnjo, pa je v obravnavanem primeru sporna. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je dejansko stanje glede statusa zemljišča ob podržavljenju nepopolno ugotovljeno.

Zatrjevala je, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju namenjeno za gradnjo ter predlagala, da se glede te odločilne okoliščine izvede dokazni postopek. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo in je kljub spornemu dejanskemu stanju odločitev sprejelo na seji.

Glede na navedeno in glede na določbo 1. odstavka 50. člena ZUS, iz katere izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka po 4. odstavku 72. člena ZUS.

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS.

Že zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.