29. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 130/2000 z dne 14. 3. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 198/2000 z dne 29. 3. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 405/99 z dne 13. 12. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila kazen enega leta zapora. Višje sodišče je pritožbo njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi pritožbe državne tožilke pa prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazni spremenilo, tako da je pritožniku kazen zvišalo na dve leti zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikove zagovornice s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik naslavlja očitek kršitev ustavnih pravic na Vrhovno sodišče, ki naj bi v sodbi zavzelo napačna stališča glede hišne preiskave in preiskave avtomobila. Sodišče naj bi obsodilno sodbo oprlo na nedovoljene dokaze, ki naj bi bili pridobljeni s kršitvijo pravice iz 36. člena Ustave. Policisti naj bi hišno preiskavo opravili v nasprotju z določbami 214., 216. in 218. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), to je brez sodnega naloga in brez potrebnih prič, prav tako tudi preiskavo avtomobila in odvzem papirne brisače s sledjo sperme. S tem, ko je navedene brisače analiziral Center za kriminalistično-tehnične preiskave kot sestavni del Policije, naj bi bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. S tem naj bi bilo kršeno tudi načelo pravne varnosti pred samovoljnimi posegi države (2. člen Ustave).

Pritožniku naj ne bi bila dana pravica, da daje pojasnila, ugovore glede dokazov, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do obrambe (29. člen Ustave). Ker naj bi bil psihiatrični pregled opravljen brez pravnega in dejanskega temelja, naj bi sodišče kršilo 35. člen Ustave. Vrhovno sodišče naj bi kršilo tudi določbo 23. člena Ustave, ker mu ni odložilo začetka prestajanja zaporne kazni. Dejansko stanje naj ne bi bilo pravilno ugotovljeno.

B.

3.Kolikor se očitki pritožnika v zvezi s stališči Vrhovnega sodišča nanašajo na ugotovitve glede dejanskega stanja ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

4.Vrhovno sodišče je v sodbi razumno pojasnilo, da niti hišna preiskava stanovanja, v katerem je stanoval obsojenec, niti preiskava njegovega osebnega avtomobila nista bili opravljeni.

Opravljen je bil le zaseg predmetov - obsojenčevih oblačil in avtomobilskih ključev na podlagi 220. člena ob pogojih iz 148. in 144. člena ZKP ter odvzem papirnatih brisač s sledjo sperme v smislu zavarovanja sledov. Zato že iz tega razloga ni moglo priti do kršitve pravice iz 36. člena Ustave. Obsojencu je bila tedaj odvzeta prostost zaradi upravičene bojazni, da bo uničil sledove kaznivega dejanja in da obstaja nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Stanovalci so sporne predmete izročili pooblaščeni uradni osebi, zato hišne preiskave ni bilo potrebno opraviti. Vrhovno sodišče je tako štelo, da policijski organi niso prekoračili pooblastil, ki jih imajo pri odkrivanju kaznivih dejanj in zavarovanju sledov ob ogledu, zasegu predmetov in pregledu vozil. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na ustrezne določbe ZKP, odločitvi pa ni moč očitati arbitrarnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnik pavšalno zatrjuje, da mu je bila kršena ustavna pravica do obrambe (29. člen Ustave), te kršitve pa z ničimer ne izkaže. Zato Ustavno sodišče teh pritožnikovih trditev ni moglo preizkusiti.

6.Zatrjevanje kršitve 35. člena Ustave ni utemeljeno.

Prvostopenjsko sodišče je odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke na podlagi 248. člena ZKP v obsegu 265. člena ZKP.

Obsojenčevo nasprotovanje in odklanjanje ne izključuje izvedenskega dela psihiatra. Vrhovno sodišče v sodbi razumno pojasnjuje, da je bilo v konkretnem primeru izvedenstvo opravljeno z opazovanjem v okviru pooblastil 265. člena ZKP. Po oceni Vrhovnega sodišča izvedenčevi zaključki ne temeljijo na nikakršni zlorabi pooblastil. Takšno stališče je oprto na ustrezne določbe ZKP in mu ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena. Samo po sebi pa takšno stališče tudi ni v neskladju s pravico iz 35. člena Ustave.

7.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanimi sodbami kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedene določba pa ne vsebuje posamičnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

8.Očitka glede nepristranskosti izvedenca - Centra za kriminalistično-tehnične preiskave pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo, zato teh navedb ni bilo mogoče upoštevati.

9.Pritožnik pavšalno zatrjuje, da mu je bila kršena pravica iz 23. člena Ustave, te kršitve pa z ničimer ne izkaže. Zgolj pritožnikovo navajanje, da mu sodišče ni odložilo začetka prestajanja zaporne kazni, pa kršitve pravice še ne utemeljuje.

10.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55 člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v tej zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer