Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sklep o (ne)izločitvi uradne osebe sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.
I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila zahtevo tožnikov za izločitev uradne osebe mag. A.A., višje svetovalke v Oddelku za okolje in kmetijstvo Upravne enote Kranj, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-505/2009. Tožnika zoper navedeni sklep vlagata tožbo in predlagata, naj ga sodišče odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožba ni dovoljena.
Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V tej zadevi izpodbijani akt ne pomeni končne odločitve o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, ampak pomeni le procesno odločitev.
Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni sklepi, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep, s katerim je bila zavrnjena vloga tožnikov za izločitev uradne osebe, pa ni tak sklep.
Ker sklep o (ne)izločitvi uradne osebe sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Ugovore glede okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost uradne osebe, in s tem povezano nezakonitost upravnega akta, pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari (enako tudi Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 404/2007).
Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.