Jedro

Kljub temu, da je investitor predložil soglasja pristojnih soglasodajalcev, bi morala sama presoditi ustreznost nameravane dejavnosti glede na že navedene določbe Odloka. Popravilo kmetijskih strojev res lahko spremlja kmetijstvo, vendar pa se obrtna delavnica, ki ni namenjena za domačo rabo oziroma za popravilo strojev, ki se nahajajo na domači kmetiji, ne more šteti za spremljajočo kmetijsko dejavnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 18.6.2002 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 18.6.2002 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper enotno gradbeno dovoljenje z dne 3.9.2000, ki ga je Upravna enota A. izdala investitorju A.A. iz B. za spremembo namembnosti pritličja stanovanjskega prizidka v poslovni prostor, namenjen popravilu kmetijskih strojev na zemljišču parc. št. 2463/3 k.o. C. pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe navaja določbo 33.a člena Zakona o graditvi objektov, ki predpisuje izdajo enotnega gradbenega dovoljenja. Nadalje navaja, da gre v konkretnem primeru za spremembo namembnosti pritličnega dela stanovanjskega prizidka v poslovni prostor, namenjenega popravilu kmetijskih strojev, se nahaja v območju urejanja Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Strunjan, Seča, Karbonar-Lucan, Sečovlje in Liminjan-Vinjole-Krog in spada v ureditveno območje Z 1/3 - B. polotok (kmetijske površine), kjer je v skladu z 9. členom med drugim dovoljena gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti. Tako 11. člen v povezavi s 15. členom odloka dopušča spremembo namembnosti oziroma funkcije objektov v takšni meri, da se ne spreminja pretežna namembnost območja in poslabšajo bivalni in delovni pogoji, ki bi negativno vplivali na funkcijo območja. Ker gre v danem primeru za spremembo namembnosti dela objekta, ki bi služil kmetijski dejavnosti (popravilo kmetijskih strojev kot spremljajoča kmetijska dejavnost), z vidika varovanja zdravja, požarnega varstva ter varovanja naravne in kulturne dediščine, pa so svoja soglasja podale pristojne inšpekcije, se tožena stranka strinja z oceno, da je predlagani poseg v skladu z navedenim prostorskim izvedbenim aktom. Investitor je izkazal z zemljiškoknjižnim izpiskom, da ima pravico graditi oziroma na obravnavanem zemljišču drugače posegati v prostor, izkazal pa je tudi pravico uporabe dostopne poti, ki služi za dostop do obravnavanega objekta. Res je, da z darilno pogodbo in zemljiškoknjižnim izpiskom izkazuje solastništvo te dostopne poti, vendar ocenjuje da je s tem pravica uporabe izkazana, saj gre za pot ki jo dejansko uporablja skupaj s solastniki, ki so z izjemo tožeče stranke predložili tudi soglasja za uporabo. Z vsem navedenim so izpolnjeni lokacijski pogoji za poseg glede na določbe Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor. Tožena stranka pa ugotavlja, da so bili izpolnjeni tudi pogoji, ki se nanašajo na gradnjo objekta po določbah Zakona o graditvi objektov. Investitor je izkazal pravico graditi, projekt je izdelan po določbah zakona, predložena so vsa predpisana soglasja in dokazilo, da ni zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Glede ugovorov tožeče stranke, ki jih je podala med postopkom se tožena stranka sklicuje na obrazložitev prvostopnega organa. Sama še dodaja, da so glede zatrjevanih škodljivih emisij svoje mnenje podale inšpekcijske službe pristojne za varovanje v javnem interesu z normativi varovanih dobrin, v njihovo strokovnost in pravilnost pa tožena stranka ne dvomi. Nenazadnje tudi vpogled v grafične prikaze lokacijske in projektne dokumentacije izkazuje lego predlaganega poslovnega objekta, ki gravitira v nasprotno smer od objekta tožeče stranke, med njima pa leži še en objekt. Glede lastninskopravnih upravičenj pri dostopni poti, tožena stranka navaja, da gre za uporabo stvari večih solastnikov, zato ne vidi razloga, da bi bila uporaba poti s predlaganim posegom tožeči stranki kakorkoli ovirana oziroma njena pravica uporabe kršena. Obravnavana sprememba namembnosti objekta namreč ne predstavlja takega posega, ki bi imel za posledico preseganje rednega upravljanja s stvarjo - dostopno potjo. V postopku tudi ni mogoče upoštevati ostalih ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na namene investitorja.

Tožeča stranka ugovarja izpodbijani odločbi in navaja, da bo s spremembo namembnosti stanovanjskega prizidka bistveno bolj motena okolica dostopne poti na parc. št. 2459 k.o. C. s hrupom in izpušnimi plini kmetijskih strojev. Ker medsosedski odnosi niso rešeni, pa se bodo odnosi še zaostrovali, saj bo tožeča stranka sprožila ob prvem resnejšem motenju posesti ustrezno sodno varstvo. Meni, da upravni organ za trditve, da dejavnost ne bo prekomerno obremenjevala okolja ni podal nikakršne meritve ali drugega objektivnega kazalca, kar pa bi morala storiti ob sumu preobremenjevanja okolja. Pripominja, da je celoten B. obravnavan kot krajinski park, v katerem so takšne dejavnosti najstrožje prepovedane, popravljanje kmetijskih strojev pa se v ničemer ne razlikuje od avtoličarske ali avtomehanične delavnice. Nikjer ni določeno kako naj bi popravilo kmetijskih strojev predstavljalo spremljajočo kmetijsko dejavnost. Vsem soglasjem in mnenjem pristojnih služb, pa tožeča stranka očita pavšalnost in splošnost, ki ne vsebuje nobenih objektivnih kazalcev ali specifikacij oziroma drugih pogojev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v skladu z določbo 3. ostavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) prijavil udeležbo v tem postopku.

Prizadeta stranka (investitor) v odgovoru na tožbo, podanem dne 21.10.2002 prereka tožbene navedbe, ki so neutemeljene in podane povsem pavšalno. Vse navedbe glede prekomernega obremenjevanja okolja z bodočo dejavnostjo prereka, saj gre za bodoča negotova dejstva, v vsakem primeru pa bo to lahko le vprašanje bodočih pravnih vprašanj, ne pa stvar izdaje enotnega gradbenega dovoljenja. Vsi tožbeni ugovori, ki so bili uveljavljeni že tekom postopka, pa so bili zavrnjeni. Navaja še, da se ne strinja s primerjavo popravila osebnih avtomobilov z delavnico za popravilo kmetijskih strojev, saj je osebnih vozil neprimerno več, s čimer bi se res znatno obremenjevalo okolje. Poleg tega med kmetijske stroje spada tudi vrsta traktorskih priključkov brez lastnega pogona, ki hrupa sploh ne bi povzročali. Delavnica bi služila prebivalcem B., ki se še ukvarjajo s kmetijstvom in pripomogla k nadaljevanju kmetijske dejavnosti v tem okolju.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 12.10.2002 odgovarja na navedbe prizadete stranke ter ponovno opozarja na pavšalnost in površnost navedb. Mehanična delavnica ni objekt, ki bi neposredno služila kmetijski pridelavi, temveč le posredno, to pa ni zapisano v planskih aktih Občine Piran. Navedbe upravnega organa ne temeljijo na strokovnih analizah in ekspertizah, ugibanja upravnih delavcev pa so nedovoljena. Ker gre za dvomljive posege v prostor bi bilo potrebno v postopek pritegniti tudi predstavnike krajevne skupnosti B. ter Občine A., kot snovalke planskih aktov. Nenazadnje pa še navaja, da je kmetijstvo v B. vsa ta leta obstajalo brez delavnice prizadete stranke, torej bo lahko tudi še vnaprej.

Tožba je utemeljena.

Enotno dovoljenje za gradnjo se v skladu s 33.a členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 71/93-ZUN, 59/96, 45/99 in 52/00 - ZGO) na zahtevo investitorja izda, če ta zahtevi poleg dokazil iz 36. člena predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Z vidika lokacije objekta določa pogoje Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 - ZUN, ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe) in sicer po 2. odstavku 54. člena na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, pogoje določa lokacijska dokumentacija, ta pa se na podlagi 55. člena ZUN pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih.

V obravnavanem primeru je sporno enotno dovoljenje za gradnjo z dne 3.9.2001, ki ga je Upravna enota A. izdala investitorju A.A. za spremembo namembnosti pritličja stanovanjskega prizidka v poslovni prostor, namenjen popravilu kmetijskih strojev, na parceli št. 2463/3 k.o. C.. Predmetno lokacijo ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v občini Piran (Uradne objave št. 34/90; v nadaljevanju: Odlok), in sicer jo uvršča v ureditveno območje Z 1/3, ureditveno enoto Z 1/3 K - pretežno kmetijske površine. Po določbi 9. člena Odloka so v območju kmetijskih površin dovoljene kmetijsko prostorske ureditvene operacije, gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti in ureditev športno rekreacijskih poti. Ob tako jasno določenih posegih, ki so dovoljeni v območju kmetijskih površin, pa določba 15. člena Odloka, ki govori o pogojih spremembe namembnosti, te pogoje le še zaostruje z določitvijo merila, da se ne spreminja pretežna namembnost območja in poslabšajo bivalni in delovni pogoji, ki bi negativno vplivali na funkcijo območja. Ker gre nesporno za objekt lociran na ureditveni enoti Z 1/3 K - pretežno kmetijske površine sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka nepravilno uporabila določbe navedenega Odloka. Z ugotovitvijo, da gre v obravnavanem primeru za kmetijstvu spremljajočo dejavnost, zaradi česar je ta v obravnavanem območju dovoljena, sta po mnenju sodišča prvostopenjski organ in tožena stranka napravila napačen sklep. Kljub temu, da je investitor predložil soglasja pristojnih soglasodajalcev, bi morala sama presoditi ustreznost nameravane dejavnosti glede na že navedene določbe Odloka. Popravilo kmetijskih strojev res lahko spremlja kmetijstvo, vendar pa se obrtna delavnica, ki ni namenjena za domačo rabo oziroma za popravilo strojev, ki se nahajajo na domači kmetiji, temveč je odprta za stranke in predstavlja tržno dejavnost, po presoji sodišča ne more šteti za spremljajočo kmetijsko dejavnost. Dopolnilna ali spremljajoča je lahko le tista dejavnost, ki prispeva k boljši izkoriščenosti kmetije ali kmetijskega obrata, kamor so lahko zajeti posamezni notranji obrati, namenjeni lastnim potrebam, objekti za spravilo pridelkov ali kmetijskih naprav ter podobni objekti in naprave, ki služijo primarni kmetijski dejavnosti in so namenjeni tistemu, ki se s to dejavnostjo tudi sicer ukvarja. Glede na navedeno je torej napačno sklepanje upravnega organa, njegova opredelitev pa brez tehtnih argumentov, da obrtna delavnica kot spremljajoča dejavnost kmetijstva izpolnjuje vse pogoje, ki jih za spremembo dejavnosti predvideva Odlok.

Ker v postopku izdaje upravnega akta materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena v povezavi s 1. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno ugotoviti ali nameravani poseg v območju kmetijskih površin spada v eno izmed dovoljenih oblik oziroma načinov gradbenih operacij po določbah Odloka, in ali je objekt oziroma dejavnost, ki bi se izvajala v njem dejansko namenjena kmetijski dejavnosti na način in v obsegu kot to določa Odlok.

Tožeča stranka izpostavlja tudi problem hrupa, ki naj bi oziroma ki bo povzročen z opravljanjem dejavnosti, ki se bo izvajala v objektu, ki je predmet tega postopka. Zdravstveni inšpektor je res, kot trdi tožena stranka, izdal soglasje z dne 16.7.2001, ki pa je po svoji vsebini povsem pavšalne narave in se sploh ne ukvarja s konkretnimi vprašanji glede hrupa temveč samo ugotavlja, da so pri lociranju in načrtovanju objekta upoštevani potrebni sanitarno-tehnični predpisi in ekološko-zdravstvene norme ter da ni zadržkov za izdajo zaprošenega soglasja. Tožeča stranka tako utemeljeno očita, da upravni organ pri odločanju ni razpolagal z ustrezno strokovno oceno glede obremenitve okolja s hrupom, kar pa bi moral pridobiti ob očitkih tožeče stranke, ki jih je navajala med celotnim postopkom.

V zvezi s tožbenim ugovorom glede motenja dostopne poti, ki je v solastnini tožeče stranke, pa sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da ne gre za poseg neposredno na dostopni poti, da gre za pot v solastnini, ki se kot taka tudi uporablja ter da v primeru povečanega števila voženj ne gre za očitek, ki bi bil upošteven pri izdaji upravnih dovoljenj, kjer se predvsem ščitijo javni interesi, morebitne zahtevke zasebnopravne narave pa lahko tožeča stranka uveljavlja pred sodišči splošne pristojnosti.