Jedro

Presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka za vrnitev posojila, prejetega na podlagi posojilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo dne 10.12.1993 zahtevala vračilo posojila, ki ga je toženec 19.4.1990 prejel od Komercialne in hipotekarne banke d.d. Ljubljana, Poslovne enote Žalec, ter razložila pravno nasledstvo. Ker je toženec prejel 176.000,00 tedanjih din po 29-odstotni obrestni meri za čas do 10.4.1991, je poleg glavnice zahtevala tudi obresti. Toženec je 25.1.1994 ugovarjal, češ da podatki niso točni, toda obljubljene razlage ni podal. Tega ni storil niti do naroka dne 10.12.1998, na katerem je opravičil odsotnost, niti do 4.2.1999, ko je prosil za preložitev naroka, češ da bo poiskal pomoč odvetnika. Ker nato na glavno obravnavo dne 18.3.1999 kljub opozorilu na posledice ni prišel, je sodišče razsodilo v njegovi odsotnosti.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 671.536,80 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1.8.1993 dalje do plačila. Proti tej sodbi se je pritožil toženec, ki je pojasnjeval, da je prejel dva kredita, od katerih je bil eden sodno izterjan od P. L., za drugi kredit pa je trdil, da je plačal 47.000,00 takratnih din. Omenjal je zavarovanje kredita in se skliceval na to, da zaradi bolezni ne more plačati najetega posojila (pri čemer je predložil zdravniško dokumentacijo).

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je prvo sodišče dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in je pravilno uporabilo procesno in materialno pravo.

Toženčev ugovor o plačilu 47.000,00 tolarjev je štelo za novoto, ki je ni z ničemer dokazal. Zgolj predlog, naj tožeča stranka predloži izpiske, ki bi dokazovali delno plačilo, ker sam ne najde položnic, pa ni moglo upoštevati, saj je bila trditev pavšalna in nedoločno izražena, tožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je bilo delno plačilo upoštevano.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je toženec pravočasno vložil revizijo. Sodišču prve in druge stopnje očita, da sta zagrešili kršitev določb pravdnega postopka, ker mu nista omogočili, da bi dokazal svoje trditve in ker sta napačno ugodili tožbenemu zahtevku. Zato predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pojasnjuje, da je pravno prednico tožeče stranke zaprosil za dva kredita. Po odobritvi prvega, je bilo podjetju P. L. nakazanih 175.000,00 din, s čimer so bili poravnani računi za blago, ki ga je prejel toženec. Tudi drugo, to je sporno posojilo v znesku 176.000,00 tedanjih din je bilo nakazano podjetju P. L. Ker pa je šlo za dvojno plačilo istih računov, je morala P. L. vrniti denar pravnemu predniku tožeče stranke. Tako je razsodilo Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Ljubljani pod opr. št. VIII Pg 1479/90 in upnik se je s tem poplačal, tako da toženec ne dolguje ničesar več. Dodaja, da je prvo posojilo plačal, da je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zaman zatrjeval, da nima listin, s katerimi bi svojo trditev dokazal, in pozival tožečo stranko, naj jih predloži. Tudi pritožbeno sodišče ni upoštevalo navedb, naj pred odločitvijo pregleda spis Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 1479/90. Na koncu toženec trdi, da tožeča stranka iz sporne posojilne pogodbe ni ničesar dala, zaradi česar ni upravičena do plačila, ki ga vtožuje, zlasti ne od toženca, ki ni imel nobenih koristi.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije in poudarja, da je njena vrednost 671.536,80 tolarjev. Dodaja, da je toženec šele v pritožbi navedel, naj bi plačal 47.000,00 tolarjev, kar je tožeča stranka že upoštevala v svojem izračunu. Nikakor pa ne drži revizijska trditev, da ni prejel spornega posojila, kar je povsem v nasprotju z njegovimi dosedanjimi trditvami.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče izvedlo postopek in je odločalo po pravilih ZPP 1977 (v nadaljevanju ZPP), ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Po 382. členu ZPP je mogoče vložiti revizijo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, če vrednost spornega predmeta presega 80.000,00 tolarjev, zato je revizija dovoljena.

Revizija pa ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je upoštevalo načelo kontradiktornosti postopka oziroma načelo obojestranskega zaslišanja, ki je uzakonjeno v 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I in ustavnih zakonih, Uradni list RS, št. 42/97 in 66/2000) in v 5. členu ZPP. Njegova vsebina je v tem, da mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Seveda pa je sodišče dolžno nuditi strankam le možnost, da sodelujejo v postopku; ne obstoji pa dolžnost strank sodelovati v civilnem postopku, ker ta postopek - z razliko od kazenskega postopka - ne pozna sistema neposrednega prisiljevanja strank. Sodišče prve stopnje je toženca naravnost prosilo, naj odgovori na tožbene navedbe in predloži ustrezne dokaze, saj je večkrat preložilo narok za glavno obravnavo. Pred pritožbenim sodiščem pa je možnost navajanja dokazov zožena. Ker je toženec v pritožbi samo na splošno navajal, da je nekaj plačal, in je samo zahteval dokaze od tožeče stranke, sam pa jih ni predložil in ni navedel konkretnega sodnega spisa z imenom sodišča in opravilno številko, je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo 352. člen ZPP in preizkusilo dokazno oceno ter uporabo materialnega in procesnega prava pred sodiščem prve stopnje. V reviziji se toženec sicer sklicuje na spis Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 1479/90, toda revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), nova dejstva in dokaze pa je mogoče navajati v reviziji samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (382. člen ZPP). Ker je bilo doslej že razloženo, da sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili očitanih kršitev določb ZPP in ker revizijsko sodišče ni našlo kršitve in 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, predvsem 557. in 562. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Toženec sam priznava, da je sklenil posojilno pogodbo s pravno prednico tožeče stranke, zato mora izpolniti svojo obveznost iz te pogodbe, ki je v tem, da po določenem času vrne enak znesek denarja, kot ga je prejel. Poleg tega mora po 558. členu ZOR vrniti tudi pogodbene obresti, od dneva, ko je prišel v zamudo, pa tudi zamudne obresti (prvi odstavek 277. člena ZOR).

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu zavrnilo revizijo. V zvezi z revizijskimi stroški je odločilo, da mora tožeča stranka sama kriti stroške za odgovor na revizijo, ker v reviziji ni nič novega in ker pojasnila v reviziji niso prispevala k razlogom za odločitev o reviziji (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Tožeča stranka ni priglasila stroškov za revizijo, poleg tega pa z revizijo tudi ni uspela.