Jedro

Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati v točki I.a) izreka opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov; v presežku je zahtevek zavrnilo (točka I.b) izreka). Odločilo je še, da mu mora povrniti stroške postopka v deležu 52 odstotkov, tožnik pa njej njene stroške postopka v deležu 48 odstotkov, o njihovi višini pa bo odločeno s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka. Ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES, saj iz sodbe Sodišča EU C-742/19 izhaja, da se lahko posamezna dejavnost vojske v celoti izvzame s področja njene uporabe. Trdi, da je zatrjevala in dokazovala, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, ni pa odločilno, kakšne so bile tožnikove konkretne naloge v zvezi s tem; drugače iz sodbe C-742/2019 ne izhaja. Meni, da bi tožnik na podlagi splošnega pravila o dokaznem bremenu moral dokazati, da je za njegov konkretni primer v okviru sicer izključene dejavnosti treba uporabiti direktivo, torej izjemo od izjeme. Sodišču prve stopnje očita nepravilno razporeditev dokaznega bremena v škodo toženke in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, sodba je za toženko sodba presenečenja. Vztraja, da so naloge varovanja državne meje izključene s področja uporabe direktive po vseh štirih alinejah iz navedene sodbe, sodišče prve stopnje pa se do nekaterih ključnih trditev ni opredelilo, npr. do organizacije in cilja operacije Odboj kot nebojne vojaške operacije in do hitre odzivnosti kot bistva odrejene pripravljenosti; dokazne ocene glede tega ni. Narava tožnikovega dela ni bistvena, bistvena je narava same operacije; sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 569/2023. Varovanje državne meje ni bila njegova redna naloga kot poveljnika oddelka. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je operacija Odboj vojaška operacija v pravem pomenu besede (izjema po 1. alineji), da zanjo sistem rotacij ni primeren ter da bi bil tak način v škodo dobre izvedbe operacije (izjemi po 2. in 4. alineji). Sklicuje se na mnenje A. A. in njegovo izpoved ter na razlike v organizaciji dela in nalogah pripadnikov na meji zaradi spremenjenih razmer na terenu ter posledične spremembe koncepta delovanja SV. Sklep o podporni vlogi pripadnikov SV pri varovanju meje je napačen in poenostavljen. Ni bistveno, ali je sistem rotacij na splošno mogoč. Nasprotuje stališču, da teža in obseg množičnih migracij ni izredni dogodek, nebistveno je njihovo trajanje. Tudi dejavnost straže je posebna dejavnost toženke (bojna naloga v miru), za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren, sodišče prve stopnje pa se je sklicevalo na neprimerljivo zadevo VS št. VIII Ips 196/2018 (tedaj je veljala še prejšnja kolektivna pogodba, v kateri je dodatek za stalno pripravljenost znašal le 20 odstotkov), ta tudi ni ustaljena sodna praksa. Straža je bolj učinkovita in so objekti bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih niti ni ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, zato so podane bistvene kršitve določb ZPP. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka zatrjevala, da sistem rotacij pri straži ni mogoč, pravilno pa je, da je zatrjevala neprimernost tega sistema. Opozarja na potrebo po naraščanju sil, možnost izrednih dogodkov ter tveganja pri rotacijah. Sklicuje se na izjavo B. B. Glede varovanja vojaškega objekta C., ki se še vedno izvaja v večdnevnih rotacijah in s stalno pripravljenostjo, navaja, da gre za skladišče, v katerem se hranijo minsko-eksplozivna sredstva, torej vojaški objekt posebnega pomena, kjer je potrebna stalna pripravljenost več pripadnikov. Za ta objekt dnevne rotacije niso primerne zaradi njegove namembnosti in umeščenosti zunaj urbanih središč s slabim dostopom. Glede višine plačila za čas pripravljenosti navaja, da je to urejeno v 46. členu KPJS v višini 50 odstotkov osnove, sklicuje se še na 97.e člen ZObr; predpisa ne poznata pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Iz sodbe C‑742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja. Trdi, da vertikalni neposredni učinek direktive ne pomeni, da nacionalna pravila nehajo veljati, temveč, da se namesto nacionalnega pravila uporabi le tista določba direktive, s katero je nacionalno pravilo v nasprotju, kar pomeni, da se uporabljajo pravila za plačilo pripravljenosti po 46. členu KPJS. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari graja tudi odločitev o deležu stroškov, ki jih krije za postopek pred sodiščem prve stopnje (52 %). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, konkretizirano nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Nista podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in v njej ni protispisnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov sodbe.

6. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 7. Tožnik je pri toženki opravljal naloge poveljnika oddelka v D. brigadi, D. polku, E. četi, E. vodu, E. oddelku za čas stalne pripravljenosti in mu je bila za obdobje straže, varovanja državne meje ter vaj oziroma usposabljanj odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in 100 odstotkov te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Nič drugega ne izhaja niti iz odločitve pritožbenega sodišča Pdp 569/2023, na katero se sklicuje toženka v pritožbi.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.

10. Zavrniti je treba pritožbeni očitek, da sodišče ni napravilo resne dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19) in da je brez podlage v spisu podalo lastno definicijo tega pojma. (Ne)obstoj te izjeme je pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU kot pravno vprašanje. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze, ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Presojo je utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so omogočali preizkus izpodbijanega dela sodbe, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost stališča, da ta dejavnost ni vojaška operacija v pravem pomenu besede v smislu sodbe SEU C‑742/19. 12. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bila v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, linija poveljevanja F., prenova operativno taktičnih načrtov sodelovanja s policijo itd.). Tem okoliščinam sodišče prve stopnje pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Spremenila se je le organizacija dela (odreditev stalne pripravljenosti), ne pa sama vsebina dela. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji. Pritožba s poudarjanjem izpovedi G. G. in A. A. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C‑742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

13. Pripadniki SV so bili pri varovanju meje v podporni vlogi. Da je bil namen SV podpora policije, je nenazadnje potrdil tudi G. G. v pisni izjavi (C 3). V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija Odboj temeljila na sodelovanju ter prirejenem položaju SV in policije, kar naj bi potrjevale tudi listine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj, listina B 12) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV.

14. Do drugačne odločitve v sporu ne more privesti niti pritožbeno sklicevanje, da je bil cilj operacije Odboj zmanjšanje števila nezakonitih migracij. Kot izhaja iz izjave G. G., so se množične nezakonite migracije pojavile že v letu 2015, pa je tedaj SV izvajala aktivnosti v zvezi z varovanjem državne meje brez stalne pripravljenosti. Prav tako je neuspešna pritožbena navedba, da je bilo bistvo kasneje uvedene stalne pripravljenosti zagotoviti hitro odzivnost. G. G. je res utemeljeval, da naj bi bila stalna pripravljenost potrebna zaradi morebitnega aktiviranja v primeru morebitnega izrednega dogodka, vendar stranki takšnih aktiviranj nista konkretizirano zatrjevali, niti jih ni ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da je bilo varovanje meje torej mogoče povsem učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti, kakršna je bila praksa že v preteklosti.

15. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, ker je bilo izvajanje varovanja meje v rotacijah primerno tudi po uvedbi operacije Odboj. Pritožba to presojo neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na naraščanje sil in s tem potrebo po zagotovitvi več ljudi in uvedbi stalne pripravljenosti. Tudi v primeru, če bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Poleg tega iz dokaznega postopka ne izhaja, v čem konkretno se je izkazovala večja učinkovitost zaradi stalne pripravljenosti tožnika.

16. Za zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, je sodišče prve stopnje navedlo ustrezne dejanske in pravne razloge, zato pritožba zmotno navaja, da te presoje ni obrazložilo. Sprejelo je pravilno stališče, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C‑742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Presoja je utemeljena z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkanju odločilnih razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

18. Zaključka, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih, ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

19. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zgolj dejstvo, da je določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi. Da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, dodatno potrjuje tudi ugotovitev, da se straža od konca leta 2022 na določenih objektih (tudi na treh objektih, na katerih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik) ne izvaja več s stalno pripravljenostjo, temveč z dnevnimi rotacijami. Te so torej primeren način izvajanja te vojaške dejavnosti.

20. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje ni ustrezno presojalo primernosti rotacije glede varovanja objekta na C., saj se je do tega ustrezno opredelilo v 23. točki obrazložitve. Tudi glede varovanja tega objekta, za katerega toženka ob koncu leta 2022 ni uvedla dnevnih rotacij, je pravilno ugotovilo, da ne obstaja izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 (niti iz preostalih alinej). Tej presoji pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na pisno izjavo B. B., iz katere ne izhaja, da se je sistem varovanja spremenil le zaradi oddaljenosti objekta, temveč je kot razlog navajal še slabo makadamsko gozdno dostopno pot, zaradi česar naj rotacija na 12 ur v okviru razumno sprejemljivih naporov ne bi bila mogoča. Pritožba se povsem splošno sklicuje še na namembnost tega objekta kot vojaškega objekta posebnega pomena, zaradi česar mora biti tam stalno prisotnih več pripadnikov. Da bi bilo po sistemu rotacij na objektu C. stalno prisotnih manj pripadnikov, toženka ni zatrjevala. Obstoj izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 tudi ne more biti pogojen z okoliščino, kolikšna je razdalja med krajem, iz katerega se vozi vojak na varovanje objekta, in krajem tega objekta, stanjem cest, zagotavljanjem službenih vozil - pri navedenih okoliščinah gre dejansko za vprašanje, povezano s problematiko ustrezne organizacije delovnega procesa, ne pa s posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme.

21. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Nebistveno je, v kolikšnem odstotku je bilo predvideno plačilo po prejšnji KPJS Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

22. Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr) in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in 100 odstotkov te urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Ne drži, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa, oziroma da 46. člen KPJS ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki se šteje v delovni čas. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.1

23. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR (375 točk nagrade za sestavo in 2 odstotka materialnih stroškov po Odvetniški tarifi (OZ) ter 22-odstotni DDV).

1 V 97. točki obrazložitve sodbe C-742/19 je določeno, da direktiva ne nasprotuje uporabi ureditve države članice, kolektivne pogodbe ali odločbe delodajalca, ki za plačilo razpoložljivosti za delo razlikuje med obdobji, v katerih se delo dejansko opravi, in obdobji, v katerih se ne opravi nobeno dejansko delo, tudi če je treba ta obdobja za namene uporabe navedene direktive v celoti šteti za "delovni čas".