Jedro

Presoja dobrovernosti pridobiteljev s služnostno pravico obremenjene nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev neobstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili preko in v breme parcele ..., vpisane v vl. št. ... k.o. L., last tožnikov in v korist vsakokratnega lastnika parcele št. ..., vpisane v vložku št. ... k.o. L., last tožene stranke ter, da jima toženec izstavi zemljiškoknjižno listino, ki bo primerna za izbris služnostne pravice. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ukinitev služnostne pravice zaradi nepotrebnosti. Pod tč. 3 pa je zavrglo tožbo glede primarne ugotovitve neobstoja služnostne pravice hoje in vožnje ter subsidiarne ukinitve služnostne pravice hoje in vožnje v breme parcele ... k.o. L. ter izstavitve z.k. listine. Pod tč. 4. izreka sodbe pa je tožečima strankama naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

Tožnika sta se zoper sodbo pravočasno pritožila in izpodbijata sodbo v delu, v katerem je zavrnjen primarni in podredni zahtevek ter odločitev o stroških postopka. S pritožbo izpodbijata zaključke sodišča o tem, da sta toženca pridobila služnostno pravico in da ni odločilno dejstvo, da služnost v zgornjem delu nima neposredne povezave s parcelo št. ... in da bi morala biti ustanovljena tudi v korist parcele št. 298. Sodišče je na prvem in drugem ogledu kraja 23.6.2004 ugotovilo, da niti prvotna toženca niti sedanji toženec niso izvrševali služnostne pravice, saj le-te ta ni mogel nikoli izvajati, ker se ni mogla izvrševati. Zato je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju pravilno zaključilo, da služnost sploh ni nastala, ker na spodnjem delu niso povezave med javno cesto in parcelo št. ..., kot tudi ni povezave v zgornjem delu med parcelo št. ... in .... Sodišču pa tudi očitata, da je napačno zaključilo, da sta takrat, ko sta kupovala posestvo vedela, ali bi morala vedeti, za ustni dogovor med njunim prednikom in toženčevimi predniki o poteku služnostne poti po parceli 307/1, ker ta ni bila v naravi nikoli vrezana, zaradi konfiguracije terena pa se v tem delu tudi ni mogla izvrševati. Zato ju pogodbeno nedogovorjena in nevknjižena služnost, ki je bila morda ustno dogovorjena po parceli št. ...., ne more obremenjevati. Sicer pa za tak dogovor, četudi bi obstajal, nista mogla vedeti, ker jima tega ni nihče omenil. Šele pred kratkim pa sta izvedela, da je pri sodišču tekel pravdni postopek pod opr. št. P 645/88 med sosedi pravdnih strank M. in H. T., L. J., J. R. in P. M. zoper pravnega prednika toženca I. N. kot naročnika in G. g. N., TOZD G., O. Š. kot izvajalca, zaradi vzpostavitve zemljišča - parcele št. ... v prejšnje stanje in dolžnosti očistiti in razkužiti vodni rezervoar na parceli št. ... in ... k.o. L., da bo voda v zajetju pitna. V nadaljevanju pritožbe obširno navaja podatke iz tega pravdnega spisa. Ko sta 1990 kupila posestvo nista mogla videti nobene trase po parc. št. ... in delno po parceli št. ... in tudi nobene povezave med javno cesto in ob meji s posestvo vrezano traso, vendar ne kot cestno traso, pač gozdno vlako. Tako sta kot kupca lahko na terenu videla le gozdno vlako, ne pa cestne trase, ki ni bila nikoli urejena in za katero ni bilo nikoli izdano dovoljenje. To pa pomeni, da je že leta 1988 P. M., takrat že razvezana s P. F. kot lastnica nepremičnine uprla izvrševanju služnosti, toženčeva prednika pa kot lastnika gospodujoče nepremičnine služnosti nista nikoli izvrševala. Vse to sta toženca zamolčala, tožnika pa sta vse to izvedela šele sedaj od C. Z., zato je preuranjena trditev sodišča v obrazložitvi sodbe, da ni prišlo do situacije, predvidene v čl. 58/1 ZTLR. Neutemeljeno pa je sodišče zavrnilo tudi podredni zahtevek na ukinitev služnosti. Zaključki sodišča o tem so v nasprotju s spisovnimi podatki o tem, da sploh ni bilo spora, da toženec ne bi imel pravico voziti preko Koroščeve parcele. Korošec res ni bil zaslišan, je pa zapisano v spisovnih podatkih, da je bil nejevoljen samo zato, ker toženčeva prednika ob vožnjah nista za sabo pospravila raznih ostankov zemlje. Tudi I., zaslišan kot priča je povedal, da mu je vse skozi znano, da ima tožena stranka dohod iz svojih parcel tudi preko njegovega in K. zemljišča. Tudi izvedenec I. G. je ob priliki ogleda 2.11.1998, ko je izdelal izvedeniško mnenje navedel, da je nedvomno primernejša povezava do toženčevega zemljišča preko I. in K.. Sodišču očita, da ni upoštevalo pravilo odprtega postopka. Sodišče je napačno navedlo, da po eni strani ne dvomi v enotne zaključke obeh izvedencev, po drugi strani pa mnenj ni upoštevalo. Zato jima ni jasno, zakaj je sodišče sploh določilo izvedenca. Tudi navedbe sodišča o tem, da zakonodaja ne preprečuje v korist določenega zemljišča dve služnosti so sama s seboj v nasprotju, ko sodišče na eni strani nekritično trdi, da služnost preko K. sploh ne obstaja, na drugem mestu pa, da obstajata lahko tudi dve poti. Kot dokaz svojim trditvam upravičeno prilagata tožbo v zadevi P 645/88, odločbo O. V. z dne 28.4.1988, 11 opisanih fotografij, predlagata priložitev spisa sodišča P 645/88, predlagata zaslišanje priče. Tožnika navajata, da teh dokazov nista mogla prej predlagati, ker za nekatere nista vedela, za druge pa je dejstvo, da je sodišče vodilo postopek v drugi smeri kot je sedaj zaključilo in na veliko sedanje presenečenje ob sprejemu sodbe angažiralo kar dva izvedenca kmetijske stroke. Glede na vse to predlagata, da sodišče sodbo spremeni tako, da primarnemu zahtevku ugodi skupaj s stroškovnim delom zahtevka oziroma odloča o obeh zahtevkih. V kolikor pa bi sodišče razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo v novo odločanje pa naj sodišče obravnava sodbo kot celoto in če ugodi prvemu zahtevku, razveljavi tudi ostale dele odločbe oziroma upošteva povezanost in pogojenost zahtevkov o katerih odloča, kakor tudi tožnikov materialno pravni interes. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ad1) Glede primarnega zahtevka: Iz ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bila služnostna pravica na parceli št. ..., last tožnikov, ustanovljena s služnostno pogodbo z dne 13.10.1986, ki sta jo pravna prednika tožnikov F. in M. P., sklenila s pravnimi predniki toženca I. in F. N.. Pogodba je bila overjena 12.11.1986, naslednjo leto pa vknjižena v zemljiško knjigo pri vl. št. ... k.o. L.. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov še ugotovilo, da je prišlo na podlagi odločbe G. u. O. V. ter O. M. 4.4.1989 do delitve parcel in se je parcela št. ...-travnik, razdelila v dve parceli: ... in ..., parcela ...-gozd pa v parcele: ..., ... in ... - ta slednja pa predstavlja tukaj sporno služnostno pot. Služnostna pot ima torej svojo parcelno št. ... in je kot takšna tudi vpisana v zemljiško knjigo pri vl. št. ... k.o. L..

Torej gre v tem primeru na tem delu za veljavno pridobitev služnostne pravice na podlagi pravnega posla, pogodbe, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo. Gre za nastanek služnostne pravice na podlagi 52. čl. ZTRL, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja in se uporablja v skladu z določbo 268. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Pot - parcela št. ... je vpisana v zemljiški knjigi kot pot in je služnostna pravica z vpisom v zemljiško knjigo veljavno nastala. Poteka pa, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in tudi iz kopije katastrskega načrta od javne ceste, parcele št. ... do parcele št. ..., ki meji na gospodujočo parcelo št. ..., obe pa sta last tožene stranke.

Zaključki sodišča prve stopnje glede nastanka služnostne pravice na parceli št. ... so pravilni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ocenilo vse dokaze in obrazložilo vse okoliščine, ki so odločilne na podlagi uporabljene pravne podlage. Pravilno je tudi zaključilo, da tožnika neutemeljeno ugovarjata, da sta bila ob nakupu nepremičnine v dobri veri in da nista vedela, da je nepremičnina obremenjena s služnostno pravico, saj se na to, glede na to, da je vpisana pot v zemljiški knjigi na kaj takšnega ne moreta izgovarjati. Sodišče je v tem delu pravilno ocenilo izpovedbo odvetnika P. kot sestavljalca pogodbe in priče F. P., prejšnjega lastnika, ki pa je tudi povedal, da je kupcema celo dal oziroma sta si sama pridobila izpisek iz zemljiške knjige. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je šlo ob sklepanju pogodbe za jasno situacijo glede služnostne pravice in to v celi dolžini poti.

Pritožbene trditve tožnikov, da bi sodišče moralo ugotoviti, da služnost ni nastala, ker nima povezave spodaj med javno cesto, parcelo št. ... in ker v zgornjem vodi le do parcele št. ..., niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ocenilo, da poteka služnostna pot vse od javne ceste ... in je tako tudi vrisana. Zato je pravilno zaključilo, da je šteti, glede na to, kaj je bil namen služnostne pogodbe in da se pot ne more začeti v sredini, da je sklenitelj pogodbe (prednik tožeče stranke) privolil tudi v služnostno pravico na tistem delu, kjer cesta poteka preko bivše parcele .... Pravilni pa so tudi zaključki sodišča, da dejstvo, da omenjena služnostna pot v zgornjem oziroma končnem delu nima direktne povezave z gospodujočo parcelo ... po mnenju sodišča ni odločilno. Tudi parcela št. ..., ki meji na parcelo ... in do katere vodi služnostna cesta je v lasti tožene stranke, zato ni nujno, da bi morala biti služnost ustanovljena v korist parcele št. ..., saj morebiti ta parcela takšnega dostopa sploh ne potrebuje, pač pa tak dostop potrebuje parc. št. ... kot gospodujoča parcela. Pritožbeno sodišče v takšnem zaključku sodišča prve stopnje ne dvomi in je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Neutemeljene so zato obširne trditve pritožnika o svoji dobri veri za del služne poti, ki teče po parceli št. ..., ker da po tem delu pot ni bila v naravi nikoli vrezana in ker je tudi teren takšen, da se služnost ni mogla izvrševati. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je bila služnost ustanovljena vse od javne ceste, kot taka tudi vpisana v zemljiško knjigo in vrisana v skico oziroma kopijo katastrskega načrta, zato so pritožnikove trditve v nasprotju s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil prvi ogled opravljen 1997, drugi čez 7 let, to je 2004, tožba pa je bila vložena 1992, toženca pa sta v odgovoru na tožbo zatrjevala, da jima je bila prepovedana uporaba služnostne poti prvič 28.12.1991, nato pa še pisno 1992. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, sicer ko je obrazlagalo razloge neizvrševanja, da je tožena stranka potem, ko sta jo tožnika začela ovirati pri vožnji, poslala tožnikoma opomin, nakar pa se je zadeva začela razčiščevati v tem pravdnem postopku, iz česar izhaja, da toženca zaradi ravnanja tožnikov nista mogla več izvrševati služnostne pravice. Zato po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni odločujoča okoliščina, da je bila trasa ob obeh ogledih v nekaterih delih zaraščena, saj ji je bil prvi ogled opravljen 5 let po vložitvi tožbe, drugi pa kar 12 let. Pritožnika sta v pritožbi obširno navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze in sicer sta navedla, da sta šele pred dvema dnevoma izvedela za pravdni postopek, ki je tekel pred tem sodiščem pod opr. št. P 645/88 in v katerem naj bi bilo navedenih več dejstev, ki vplivajo tudi na zaključke sodišča prve stopnje v tem postopku. V pritožbi navajata, da za nekatera dejstva nista vedela, drugih, kot so fotografije, pa nista predložila, ker sodišče naj ne bi vodilo postopka v pravi smeri po načelih odprtega sojenja, s tem pa naj bi prekršilo določbo 285. čl. ZPP.

Obširne pritožbene trditve in predlagani dokazi predstavljajo pritožbeno novoto. Po 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz II. odst. 286. čl. tega zakona.

Pritožbeno sodišče se je torej moralo ukvarjati tudi s pritožnikovimi obširnimi navedbami, ki predstavljajo pritožbeno novoto in ki se nanašajo na vodenje postopka v zadevi P 465/88 ter na dejstva in dokaze v tem postopku. Tožnika sta le navedla, da sta o tem izvedela šele pred dvema dnevoma (verjetno dva dni pred vložitvijo pritožbe?) ter da se je postopek vodil med sosedi pravdnih strank in prednico tožnikov, M. P. zoper toženčevega pravnega prednika. Tožnika sta kot opravičilo za navajanje pritožbenih novot in predložitvijo dokazov navedla le, da tega nista mogla prej navajati niti predlagati, ker za nekatere nista vedela, za druge pa zaradi vodenja postopka v nasprotju z 285. čl. ZPP, nista mogla vedeti.

Najmanj kar mora pritožnik navesti, da se lahko sklicuje na pravico iz 337. oz. 286. čl. ZPP je, da navede dejstva, na podlagi katerih je mogoče zaključiti in preizkusiti, da novot brez svoje krivde ni mogel navesti že prej. V tej zadevi pa pritožnika takšnih dejstev glede te okoliščine - nekrivde, ne navajata. Postopek teče v tej zadevi od 1992 leta. Pravicam stranke v pravdnem postopku ustreza tudi odgovornost stranke, da s svojim ravnanjem pripomore k uresničitvi pravic, to je h kakovostnemu sodnemu varstvu in k pospešitvi postopka. Zato je stranka dolžna navesti okoliščine iz katerih bi lahko sodišče zaključilo, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti in da bo lahko pritožbeno sodišče ravnalo v skladu z določbo II. odst. 337. čl. ZPP. Čl. 337/I ZPP zahteva od strank, da dokaže, da ji ni moč očitati krivde. Nekrivda bo podana v primeru, ko stranka za določena dejstva in dokaze na prvem naroku še ni vedela, oziroma ni vedela do konca glavne obravnave, iz opravičljivih razlogov, pri tem pa mora dokazati, da je ravnala s skrbnostjo, vendar pa je breme dokazovanja na stranki. Stranka je dolžna, da še pred sodnim postopkom, preden vloži tožbo oziroma vsaj do prvega naroka za glavno obravnavo ali potem, ko je seznanjena z odgovorom na tožbo tožene stranke, pridobi dovolj informacij, ki ji bodo omogočale kakovostno pravdanje. Zato se stranka, še posebno pa ne tožeča, ne more prepustiti naključju, da bo po 12 letih pravdanja slučajno izvedela od sosedov za neka dejstva, oziroma za spor, ki se nanaša, oziroma, ki ima zvezo s tem sporom. Pritožnik ne more uspešno zatrjevati, da ni vedel, da so bila takšna dejstva važna, še posebno pa ne, če sploh ne pove iz katerih razlogov teh dejstev ni mogel prej navesti. Ko je namreč tožnik vložil tožbo, v kateri je zatrjeval dejstva, ki se nanašajo na služnostno pravico toženca, bi se ob primerni skrbnosti moral pozanimati tudi pri sosedih, ali jim je kaj znanega o izvrševanju služnostne pravice, saj je to od njega zahtevala posebna skrbnost. Po mnenju pritožbenega sodišča pa so tudi neutemeljeni očitki tožnika, da ni mogel teh dejstev navesti popreje, ker da sodišče naj ne bi vodilo postopka odprto, s tem pa kršilo določbe 285. čl. ZPP. Tudi te tožnikove trditve so le pavšalne, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Zgolj okoliščina, da je sodišče z izvedenci ugotavljalo ali imata toženca dogovorjen oziroma možen kakšen drug dovoz ne kaže na to, da sodišče ni odprto vodilo postopka. V tej zadevi je ves čas tekel postopek glede trditev tožeče stranke, da služnostna pravica ne obstoji in glede trditev, da v kolikor obstoji pa zaradi spremenjenih razmer ni več potrebna, zato pravna podlaga ni bila sporna, glede tega ni šlo za zapleteno zadevo, saj je bil postopek dolgotrajen le zaradi ocenjevanja dokazov, iz celotnega vodenja postopka pa izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 285. čl. ZPP. Zato pritožnikove pavšalne trditve v tej smeri ne morejo privesti do tega, da bi pritožbeno sodišče lahko upoštevalo pritožbene novote.

Ad2) Odločanje o podrednem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo podredni zahtevek, ki ga je tožnik tekom postopka večkrat spreminjal, nazadnje pa zahteval, da se ukine služnostna pravica in da sta toženca dolžna izstaviti z.k. listino za izbris te služnostne pravice. V tožbi in kasnejših navedbah je tožnik zatrjeval, da toženca služnostne pravice ne potrebujeta in da je vse od ustanovitve ne izvršujeta, do nepremičnine pa imata dostop drugje, zato jima ta služnost ni potrebna. Cesta tudi ne vodi do parcele toženčev in je nefunkcionalna.

Pravna podlaga za odločanje o podrednem zahtevku je v določbi čl. 58/2 ZTLR, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Kdaj lahko stvarna služnost preneha določa 58. čl. ZTLR in le v okviru teh določb se lahko obravnava prenehanje. Po II. Odstavku 58. čl. ZPP je možno s tožbo zahtevati prenehanje stvarne služnosti ali zaradi nepotrebnosti ali pa zaradi spremenjenih razmer. Pri presoji koristnosti (potrebnosti) je treba v celoti izhajati iz potrebe gospodujočega zemljišča. Nekoristnost mora biti objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služečo zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, pa čeprav to zemljišče pridobi drugačno možnost povezave. Prenehanje zaradi spremenjenih okoliščin pa se lahko zahteva takrat, kadar se po nastanku stvarne služnosti pokažejo takšne okoliščine, zaradi katerih korist gospodujočega zemljišča ni več ekvivalentna z močnejšim posegom v lastninsko pravico. Gre za primere, ko npr. gospodujoče zemljišče kasneje pridobi drugo povezavo, ki je ugodnejša. Če pa bi ta povezava obstajala že v času ustanovitve služnostne pravice, pa lastnik služečega zemljišča ne more uspeti s takšnim ugovorom. Seveda pa je v primeru, če služnost preneha iz tega razloga, lastnik služečega zemljišča obogaten in mora lastnik gospodujočega zemljišča, kadar je služnost plačal, povrniti korist po pravilih o neupravičeni obogatitvi.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je služnost postala nepotrebna, še posebno ne ob tem, kar so izpovedale priče. Sodišče je ugotovilo, da se v primerjavi s časom, ko se je služnost ustanovila, razmere niso v ničemer spremenile, saj K. ne dovoljuje prehod tožencu prek svojega zemljišča na gospodujočo parcelo. Zato je sodišče tudi pravilno navedlo, da ni moglo upoštevati mnenja izvedenke o enostavnejši potni povezavi, s tem pa tudi ne trditev tožeče stranke. Tožnik bi lahko zaradi druge potne povezave utemeljeno zahteval ukinitev služnosti le, če bi dokazal, da lahko toženca uporabljata do gospodujoče parcele javno pot ali, da bi bila že ustanovljena služnostna pravica po drugi poti. Tega pa ni dokazal, zato je sodišče ob pravilni uporabi čl. 58/II ZTLR pravilno zahtevek zavrnilo.

Trditve pritožnika, da je sodišče napačno zaključilo, da K. ne dovolijo uporabljati svojega zemljišča, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v tem delu verjelo priči F. N., ki je povedala, da je hotel mož imeti s pogodbo ustanovljeno služnostno pot zato, da bi imel mir, saj so mu spodnji sosednje G. in K. na pot nastavljali avtomobile. Tožnik je pozabil, da je bil na glavni obravnavi 30.3.1999 zaslišan A. K., ki je izrecno povedal, da ne dovolijo, da bi cesto še kdo drug uporabljal, zato je sodišče tudi pravilno zaključilo, da Korošci ne dovolijo koriščenje ceste.

Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj ni moglo upoštevati mnenj izvedencev, še posebno pa ne v tistem delu, ko je izvedenec prevzel vlogo sodnika. Na zaključke bi se lahko oprlo le takrat, če bi ta potna povezava že obstajala in če bi lastniki zemljišč dali soglasje, tega pa tožnik ni zagotovil. Ne gre tudi za nasprotje v razlogih sodbe, ko sodišče navaja, da tudi zgolj okoliščina, če bi tožnik imel dve poti, ne pomeni, da ni pogojev za prenehanje služnosti na eni poti. Čl. 58/II ZTLR natančno določa ob katerih pogojih se lahko služnostna pravica ukine oziroma preneha. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj primeroma navaja, da če sta npr. že v času ustanovitve obstajali dve potni povezavi, tožnik ne more uspešno zahtevati ukinitve ene zaradi nepotrebnosti ali spremenjenih okoliščin druge. Tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni odprto vodilo zadevo in da je kršilo določbo 285. čl. ZPP ter da je zato sodba presenečenje za stranko, niso utemeljene. Sodišče je v okviru pravilne in po mnenju pritožbenega sodišča jasne pravne podlage, ki ureja služnostno pravico, vodilo postopek, tožeča stranka pa, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, je imela možnost proučiti vso teorijo in številne sodne prakse, iz katere so razvidne tako pogoji za nastanek služnostne pravice kot tudi za prenehanje le-te. Iz celotnega vodenja postopka pa izhaja, da je sodišče glede na trditveno podlago tožeče stranke in glede na ugovore tožene stranke ter predložene dokaze pravilno in odprto vodilo pravdni postopek. Zgolj okoliščina, da je tekom postopka zaslišalo izvedenca in da je v razlogih sodbe navedlo, da tega mnenja ni moglo upoštevati, pa ne pomeni, da postopka ni vodilo pravilno. Sodišče prve stopnje je povedalo zakaj mnenja ni upoštevalo, pritožniku pa je nato odgovorilo tudi pritožbeno sodišče. Novih pritožbenih trditev pa, kot je navedeno že zgoraj, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj tožeča stranka ni povedala, kateri so bili tisti razlogi, zaradi katerih le-te dokaze in trditve ni mogla postaviti že prej, zgolj pavšalne trditve pa ne zadoščajo.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti ( ZPP čl.353). Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka ( ZPP čl. 165 in 154).