Jedro

Vanostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po členu 64 KZ izreče sodišče, če je obdolženec storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju ter je bilo ugotovljeno, da je nevaren za okolico. Ker je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo "za krivega", da je uresničil znake kaznivega dejanja poskusa umora po členu 127/1 KZ v zvezi s členom 22 in 16/1 KZ v neprištevnem stanju ter mu izreklo varnostni ukrep po členu 64/1 KZ, je kršilo kazenski zakon, saj je krivdorek mogoče uporabiti le ob izreku obsodilne sodbe. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbama državnega tožilca in obdolženčevega zagovornika ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obdolžencu po členu 64/1 KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v neprištevnem stanju storil dejanje, ki ima vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora po členu 127/1 KZ v zvezi s členom 22 in 16/1 KZ.

Izrek

Pritožbama državnega tožilca in zagovornika obdolženca se delno ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženemu S. B. po členu 64/1 KZ izreče v a r n o s t n i u k r e p obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v takem duševnem stanju, da ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne duševne bolezni, pod vplivom paranoidne psihoze z izničenimi razumskimi in voljnimi sposobnostmi poskusil drugemu vzeti življenje s tem, da je dne 8.1.2000 med 10.30 in 11.00 uro v kuhinji stanovanja v stanovanjskem bloku na naslovu Cesta ... na J..z namenom, da umori svojo ženo M.B., s kuhinjskim nožem z rezilom dolžine 15 cm le-to najprej zabodel v hrbet med hrbtenico in desno lopatico, ji nato iz rok iztrgal stol, s katerim se je poskušala zavarovati in jo zabodel še štirikrat v sprednji del prsnega koša, da je padla na tla in ji tako z opisanim ravnanjem prizadejal prebodno rano trebušne stene pod levim rebrnim lokom s prebodenjem vranice, prebodno rano desne prsne stene ob notranjem robu lopatice z nastankom izliva krvi in vdorom zraka v prsno votlino, vrezno rano na levi dojki, vbodno rano leve dojke in vbodnino prsnega koša predela desne dojke, v poskusu obrambe pa je utrpela tudi vreznino na desni roki med prvim in drugim prstom, le zaradi hitre zdravniške intervencije pa ni podlegla smrtno nevarni poškodbi vranice in pnevmohematotoraksu v prsni votlini, zaradi česar je dejanje ostalo pri poskusu.

S tem je v neprištevnem stanju storil dejanje, ki ima vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora po členu 127/1 KZ v zvezi s členoma 22 in 16/1 KZ.

V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obtoženega S. B. spoznalo za krivega, da je v neprištevnem stanju storil dejanje, ki ima vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora po členu 127/1 KZ v zvezi s členoma 22 in 16/1 KZ ter mu po 1. odstavku 64. člena KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Po členu 69/1 KZ mu je odvzelo nož, uporabljen pri kaznivem dejanju ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika po uradni dolžnosti pa je obremenilo proračun.

Zoper takšen sklep sta se pritožila okrožni državni tožilec in obdolženčev zagovornik in sicer oba zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagala "ustrezno spremembo" izpodbijanega sklepa.

Višja državna tožilka - svetnica NN je v pisnem mnenju predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da iz izreka izpusti krivdorek.

Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

Nikakršnih pomislekov ne vzbujajo prepričljive in obširne ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je obdolženi S. B. poskusil storiti očitano kaznivo dejanje v neprištevnem stanju, da je tudi nevaren za okolico in da je zaenkrat takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Povsem enakega mnenja je bil tudi pristojni okrožni državni tožilec, ko je dne 7.2.2000 na Okrožno sodišče v ... naslovil predlog za izrek varnostnega ukrepa temu obdolžencu ter v njem tudi zapisal, da je obdolženec dne 8.1.2000 med 10.30 in 11.00 uro v kuhinji stanovanja v stanovanjskem bloku na naslovu Cesta ... na J. z namenom, da umori svojo ženo M.B., v neprištevnem stanju (pod vplivom paranoidne psihoze z izničenimi razumskimi in voljnimi sposobnostmi) s kuhinjskim nožem večkrat zabodel svojo ženo in jo hudo telesno poškodoval. Tudi zato se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo istega državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da obdolžencu naklepa ni mogoče očitati zaradi izničenih razumskih in voljnih sposobnosti, saj je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku omenjene trditve v predlogu za izrek varnostnega ukrepa preizkusilo ter pravilno zaključilo, da se je obdolženec v stanju ugotovljene duševne bolezni odločil, da svojo ženo ubije ter to v tistem trenutku tudi hotel storiti in zato ravnal z direktnim naklepom. Zavestne in voljne sestavine direktnega naklepa namreč ni mogoče enačiti z zavestno in voljno sestavino psihološkega pogoja neprištevnosti, kot to zmotno meni državni tožilec v pritožbi, v kateri tudi nepopolno citira II odstavek 15. člena KZ, ki ne določa le, da je kriv storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pač pa tudi, da se mora zavedati ali bi se moral in mogel zavedati, da je njegovo dejanje prepovedano. Zato ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno meni državni tožilec v svoji pritožbi, pa tudi izrek izpodbijanega sklepa ni v nasprotju z obrazložitvijo, kot to zmotno meni zagovornik obdolženca, ki ob uveljavljanju enake kršitve tudi meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo (kršitev 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), ker je spoznalo obdolženca za krivega, česar pa državni tožilec v svojem predlogu za izrek varnostnega ukrepa ni predlagal, ter bi zato bilo potrebno vzdržati odločbo v obliki sodbe.

Oba pritožnika imata prav le v toliko, da o predlogu državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa po členu 64 KZ ni mogoče odločati s krivdorekom, pač pa ob izpolnitvi pogojev iz navedenega člena, le z izrekom varnostnega ukrepa ali pa s sklepom, s katerim se kazenski postopek ustavi. Ker ni dvoma, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje poskusil storiti v neprištevnem stanju ter mu je zato tudi izreklo ustrezen varnostni ukrep ustreznega psihatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, je sodišče druge stopnje ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obdolžencu navedeni ukrep izreklo brez trditve "je kriv" ter s tem zadostilo zakonskim pogojem, navedenih v členih 64/1 KZ in 492 ZKP.