Jedro

Tožnika nimata pravice do vrnitve dvojne are, ker je razlog za neizpolnitev predpogodbe na njuni strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima toženec plača

2.325.238,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Hkrati je odločilo, da morata tožniku tožencu povrniti

383.360,00 SIT pravdnih stroškov. Tako je odločilo, potem ko je ugotovilo, da tožnika neutemeljeno zahtevata od toženca vračilo dvojne are v zvezi s prodajno predpogodbo z dne 1.10.2001. Zoper sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo pritožbenih trditev, pač pa bo v nadaljevanju odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer ne take, kakršne zatrjuje pritožba, pa tudi nobenih drugih, na katere mora pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejama pravilne in izčrpne razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Pritožba najprej trdi (list. št .94 in 95, stran 2 in 3), da tožnikoma ni bilo znano zemljiškoknjižno stanje in da bi do sklenitve prodajne predpogodbe ne prišlo, če bi bilo to znano. Šlo naj bi za prevaro oziroma zmoto, za kar naj bi bil odgovoren toženec.

Trditve, zapisane v tem delu pritožbe, so predvsem nove in kot take v pritožbi nedovoljene (člen 337/1 ZPP). O zmoti ali prevari oziroma o tem, da bi pogodbe sicer ne sklenila, tožnika v postopku na prvi stopnji nista trdila. Pa tudi sicer taka trditvena podlaga ustreza zahtevku za izpodbojnost oziroma razveljavitev pogodbe (člen 111 in 112 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika), ne pa zahtevku za vrnitev dvojne are, ki pride v poštev ob neizpolnitvi pogodbe (člen 80/1 in 2 ZOR).

Ne glede na zgoraj zapisano o pritožbenih trditvah, in če se upošteva trditve tožnikov, ki so bile podane v postopku na prvi stopnji, da je bilo neurejeno zemljiškoknjižno stanje razlog, da do izpolnitve predpogodbe ni prišlo, pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega vprašanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo ne samo na podlagi izpovedbe nepremičninske posrednice, pač pa tudi z zaslišanjem prič in strank, da je bilo tožnikoma zemljiškoknjižno stanje znano in da je bil razlog za to, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, to, da tožnika nista do določenega datuma zbrala dovolj denarja.

Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo izjavo toženca, s katero je potrdil, da sta tožeči stranki 29.4.2002 prišli k njemu z namenom, da bi sklenili prodajno pogodbo. Pri tem se pritožba sklicuje na stran 9 zapisnika. Očitno ima v mislih zapisnik o glavni obravnavi z dne 24.3.2004 na list. št. 74. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem delu ne gre za nikakršno pomanjkljivost sodbe. Samo namen tožnikov, da bi sklenila prodajno pogodbo, namreč v tej zadevi še ni odločilen: odločilno je, ali sta ob tem imela tudi ves denar za kupnino. V pritožbi sicer trdita, da sta ga imela, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da to ne drži. Sodišče prve stopnje zato ni napravilo nobene kršitve, če zatrjevane izpovedbe toženca ni posebej obravnavalo.

Na list. št. 96 (stran 4 pritožbe) nato pritožba najprej trdi, da toženec ni imel namena prodati nepremičnine tožnikoma, nato pa tudi, da ni hotel. Tudi te trditve so nove in kot take nedopustne (člen 337/1 ZPP), vključno s trditvami o površini parcele, ki jo je toženec nato prodal drugemu kupcu. Poleg tega so v nasprotju s prejšnjimi trditvami o tem, da je šlo pri sestavi predpogodbe za zmoto oziroma prevaro. Tudi sicer je nelogično in s strani tožnikov nepojasnjeno, kakšen razlog naj bi bil imel toženec, da ni hotel prodati nepremičnine tožnikoma, prodal pa jo je drugemu kupcu - če ne takega kot ga toženec zatrjuje: da tožnika nista zbrala denarja.

Pritožba nato spet trdi, da je izpolnitev prodajne pogodbe postala nemogoča, ker je toženec zavajal tožnika in toženec obveznosti ni mogel izpolniti. Trdi torej, da poleg tega, da toženec ni imel namena prodati nepremičnin, le teh ni hotel prodati oziroma, da jih ni mogel. Tudi te trditve so izključujoče, pa tudi nove (člen 337/1 ZPP).

Pritožba na list. št. 97 (stran 5 pritožbe) pravi, da gre v zadevi za vprašanje, ali je toženec izpolnil obveznost, določeno v predpogodbi.

Na to je odgovorjeno v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika do izteka roka nista zbrala kupnine in da je to razlog, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. Razlog za neizpolnitev predpogodbe je na njuni strani, zato po členu 80/1 in 2 ZOR njun zahtevek ni utemeljen.

Tudi toženčevo ravnanje potrjuje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje točna. Nobenega razumnega razloga ni videti, zakaj naj bi toženec po izteku roka, do katerega bi morala tožnika zbrati denar, prodal nepremičnino drugemu kupcu, če ne zato, ker je drugi kupec denar imel. Da trditve o neurejenem zemljiškoknjižnem stanju niso pravi razlog, kažejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec drugemu kupcu nepremičnino prodal ob sodelovanju zemljiškoknjižnih lastnikov.

Kot odgovor na pritožbene trditve v zadnjem delu je treba le še ponoviti, da je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, da je dokazna ocena izčrpna in prepričljiva in da ima sodba vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi (člen 353 ZPP).