Jedro

Razlogi, ki so ekonomske narave (premajhen zaslužek, možnost nadaljnjega poklicnega usposabljanja), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite.

Tožbene navedbe o protestih, ki jih je Upravno sodišče dobesedno povzelo v 5. in 12. točki obrazložitve, niso bile upoštevane zato, ker pomenijo nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1). Razloge za takšno oceno, ki jim pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje, je navedlo v 12. točki obrazložitve in jih je mogoče preizkusiti, zato se kot neutemeljen izkaže tudi očitek o neobrazloženosti sodbe v tem delu.

Pritožbene navedbe o trenutnem in bodočem zaposlitvenem statusu pritožnika predstavljajo pritožbeno novoto. Zamudo pri pritožbenem uveljavljanju teh okoliščin utemeljuje le z navedbo, da zanje v času glavne obravnave ni vedel, ta pa ne omogoča preizkusa z vidika pogoja nekrivde, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 52/2025-19 z dne 22. 1. 2025 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 52/2025-19 z dne 22. 1. 2025 se zavrže.

III.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4728/2024/6 (1222-15) z dne 16. 12. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod. Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in odločilo, da se tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrže (II. in III. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (ekonomske razloge), poleg tega pa prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa v upravnem postopku ni bilo najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država. V tožbi je tožnik v zvezi z razmerami v izvorni državi navajal še nova dejstva, in sicer, da zanj Alžirija ni varna država, ker mu grozi kazen zaradi kredita, ki ga ne more poplačati, in da so razmere za življenje zaradi terorizma in kriminala neugodne, vendar je Upravno sodišče pojasnilo, da gre glede navedenega za nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. in II. točko navedene sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se nima kam vrniti, v Sloveniji pa je našel začasno službo in mu urejajo dokumentacijo in dovoljenje za delo. V času glavne obravnave pred Upravnim sodiščem še ni vedel, da je njegov delodajalec stopil v kontakt z uradom za delo, ki mu bo pomagal urediti delovno dokumentacijo. Meni, da če bi Vrhovno sodišče potrdilo izpodbijano odločitev, bi lahko prišlo do navzkrižja interesov med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki bo odločilo o njegovem dovoljenju za prebivanje in delo. Upravnemu sodišču še očita, da ni preverilo navedb o protestih v Alžiriji in se do njih ni v zadostni meri opredelilo. Dejansko stanje je zato pavšalno povzeto, ugotovitve iz sodbe pa nasprotujejo listinski dokumentaciji, ki se nahaja v sodnem spisu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7.Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da razlogi, ki so ekonomske narave (premajhen zaslužek, možnost nadaljnjega poklicnega usposabljanja), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite. Da je Alžirijo zapustil izključno zaradi iskanja boljših zaposlitvenih možnosti drugje, pa je pritožnik potrdil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi.

8.Prav tako je pravilna in skladna z ustaljeno presojo Vrhovnega sodišča tudi presoja Upravnega sodišča, da pritožnik ni zatrjeval, še manj pa izkazal, da bi Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bila varna izvorna država. Pritožnik izpodbija ugotovitev dejanskega stanja, vendar za drugačno presojo ne predloži nobenih dokazov in svojih navedb v ničemer ne konkretizira. Vrhovno sodišče v zvezi s tem pritožbenim očitkom pojasnjuje, da tožbene navedbe o protestih, ki jih je Upravno sodišče dobesedno povzelo v 5. in 12. točki obrazložitve, niso bile upoštevane zato, ker pomenijo nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1). Razloge za takšno oceno, ki ji pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje, je navedlo v 12. točki obrazložitve in jih je mogoče preizkusiti, zato se kot neutemeljen izkaže tudi očitek o neobrazloženosti sodbe v tem delu.

9.Pravila glede prekluzij veljajo tudi v pritožbenem postopku. Prvi odstavek 74. člena ZUS-1 določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pritožbene navedbe o trenutnem in bodočem zaposlitvenem statusu pritožnika predstavljajo pritožbeno novoto. Zamudo pri pritožbenem uveljavljanju teh okoliščin utemeljuje zgolj z navedbo, da zanje v času glavne obravnave ni vedel, ta pa ne omogoča preizkusa z vidika pogoja nekrivde, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

10.Pritožbeni očitki o protispisnosti in nadaljnjih (nedefiniranih) kršitvah materialnega in procesnega prava ter prava Evropske unije so v zadevi zgolj navrženi, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

11.Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka

12.Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

13.Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

14.Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K III. točki izreka

15.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 46/2023 z dne 15. 3. 2023, I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 52, 52-1, 52-2 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.