Jedro

Zgolj zatrjevano vedenje stečajne upraviteljice in njena seznanitev s stališčem etažnih lastnikov, da je Predmetna parcela pripadajoče (funkcionalno) zemljišče Stavbe, še ne zadošča za sklepanje, da je (tudi) na strani stečajne upraviteljice prvo tožene stranke kot prodajalke Predmetne parcele podana t.i. kvalificirana nedobrovernost, zlonamernost, namerno izigravanje stečajnega postopka. Upoštevati je namreč potrebno tudi vse preostale okoliščine tega primera, še zlasti pa dejstvo, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila svojo izločitveno pravico na Predmetni parceli, ki jo je stečajna upraviteljica obrazloženo prerekala, nato pa niti v zakonsko predpisanem roku niti kasneje vse do prodaje Predmetne parcele v stečajnem postopku ni vložila tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko, ob lastni zadostni skrbnosti (s pravočasno vložitvijo tožbe za uveljavitev izločitvene pravice) že v teku stečajnega postopka ustrezno poskrbela za varstvo svojih interesov in zavarovanje svojega pravnega položaja in (vsaj do pravnomočne odločitve o obstoju njene izločitvene pravice na Predmetni parceli) preprečila tudi prodajo Predmetne parcele. S trditvami tožeče stranke ni verjetno izkazano, da gre v konkretni zadevi za primer, ki bi zaradi kvalificirane nedobrovernosti (vseh) strank Prodajne pogodbe zahteval odstop od pravila iz 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP in bi bil tako njen zahtevek vsaj s stopnjo verjetnosti utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanih točkah II. in III. izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka postopek zavarovanja s predlagano začasno odredbo, ki se nanaša na nepremičnini parc. št. 632/94 in št. 632/95, obe k.o. X., ustavilo, pod točko II. izreka je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je le-ta predlagala pod točko 1., da se toženi stranki S. F., EMŠO ... in toženi stranki T. N., EMŠO ..., prepoveduje odtujitev in obremenitev parcel št. 632/79, št. 632/80, št. 632/81, št. 632/82, št. 632/83, št. 632/84, št. 632/85, št. 632/86, št. 632/87, št. 632/88, št. 632/89, št. 632/90, št. 632/91, št. 632/92, in št. 632/93, vse k.o. X. in se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi, pod točko 2., da se toženi stranki S. F., EMŠO ... in toženi stranki T. N., EMŠO ... prepoveduje, da na nepremičninah iz l . točke začasne odredbe opravi kakršnekoli geodetske spremembe; postavlja fizične ovire in prometne znake ter izvršuje druga dejanja, ki etažnim lastnikom in najemnikom stanovanj v stavbi z ID znakom X - 986 ter njihovim obiskovalcem kakorkoli onemogočajo, preprečujejo in/ali ovirajo dostop do teh nepremičnin in njihovo uporabo, parkiranje in ustavljanje vozil in odlaganje smeti v zabojnike na ekološkem otoku, pod točko 3., da se za primer kršitev prepovedi iz 2. točke začasne odredbe toženi stranki S. F., EMŠO ... in toženi stranki T. N., EMŠO ... za vsako posamično kršitev vsakemu izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo bo sodišče izvršilo po uradni dolžnosti v primeru nadaljnje kršitve obveznosti, hkrati pa s sklepom izreklo novo denarno kazen, tako pa bo sodišče ravnalo, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže zneska 100.000,00 EUR, pod točko 4., da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, s katero bo odločeno o tožnikovem zahtevku na ugotovitev ničnosti, ugotovitve neveljavnosti vknjižbe, izbrisa vknjižbe, vzpostavitve prejšnjega z.k. stanja in izdaje z.k. dovolila in pod točko 5. še, da se odloči, da ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadrži njene izvršitve, pod točko III. izreka izpodbijanega sklepa pa je še sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep se je v roku pritožila tožeča stranka, ki sklep izpodbija v točkah II. in III. izreka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanih delih spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe in zahtevi za povrnitev stroškov zavarovanja z začasno odredbo po njenem predlogu v celoti ugodi in izda začasno odredbo, toženim strankam pa naloži povrnitev stroškov zavarovanja z začasno odredbo, podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče navedeni sklep v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in zadevo v tem obsegu pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje, zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi tožeča stranka najprej povzame bistveno vsebino izpodbijanega sklepa, nato pa soglaša s sodiščem prve stopnje, da 5. odstavek 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) praviloma onemogoča uveljavljanje zahtevkov, ki jih v tej pravdi postavlja tožeča stranka in da je po obstoječi sodni praksi to zakonsko določbo dopustno spregledati samo v izjemnih primerih, npr. tudi, a ne zgolj v primeru t.i. kvalificirane nedobrovernosti. Navaja še, da ni pomembno, kako so zatrjevana dejstva poimenovana, pomembno je to, kaj iz teh dejstev izhaja torej, kakšen dejanski stan izhaja iz zatrjevanih dejstev. Čeprav v tožbi, ko je podrobno opisovala ravnanja stečajne upraviteljice prve tožene stranke, drugega toženca in tretjega toženca in njihovo vedenje ter zavedanje o predmetu sporne prodajne pogodbe, ni uporabila pojma „zloraba“, to še ne pomeni, da v konkretnem primeru elementi zlorabe, ki po razlogovanju sodišču predstavljajo podlago za spregled navedene zakonske določbe, v konkretnem primeru niso bili podani. Tožeča stranka trdi, da je v tožbeni naraciji postavila dovolj trditev o dejstvih, ki vsebinsko izkazujejo obstoj elementov zlorabe in bi zato sodišče lahko oz. moralo pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga spregledati določbo 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP. Navaja še, da je v tožbi podrobno utemeljila razloge za trditev, da predmetna parcela predstavlja funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče k stavbi in je torej splošni skupni del stavbe, da je podrobno utemeljila tudi razloge za trditev, da predmetna parcela kot pripadajoče zemljišče k stavbi in kot njen splošni skupni del ni v pravnem prometu in da je pravni posel, katerega predmet je zgolj skupni del stavbe v etažni lastnini, v nasprotju z zakonom in zato ničen, v nadaljevanju svoje pritožbe pa te svoje navedbe še enkrat povzame. Tožeča stranka pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz sodne prakse izhaja, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil nekvalificirano dobroveren, vendar obenem še izpostavlja, da iz sodne prakse tudi še izhaja, da je ničnost pogodbe podana tudi v primeru njenega nasprotovanja ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (39. člen in 1. odstavek 86. člena OZ). Pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, pa nasprotuje moralnim načelom. Taka kavza pogodbe je zato na podlagi 2. odstavka 39. člena OZ nedopustna. To zlasti velja, če sta obe pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da sporna nepremičnina predstavlja funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče stavbe in da bo s prodajo sporne nepremičnine otežen položaj etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe. Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe te sodne prakse ni upoštevalo, pa bi jo po njenem prepričanju moralo upoštevati, ker so vsi udeleženci prodajne pogodbe dne 28. 9. 2017 to vedeli, etažni lastniki stavbe pa so zaradi sklenitve te pogodbe prikrajšani v njihovih premoženjskih pravicah, to je v neovirani uporabi predmetne parcele. Nadalje tožeča stranka še izpostavlja, da je v tožbi trdila in predstavila dokaze za trditev, da je bila stečajna upraviteljica kot zakonita zastopnica prvo tožene stranke seznanjena s stališčem etažnih lastnikov stavbe, da predmetna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe in pri teh trditvah tudi pritožbeno vztraja. Izpostavlja še trditev, da je stečajna upraviteljica poznala ali bi morala poznati dokumente, iz katerih izhaja, da je predmetna parcela funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče stavbe, to je lokacijsko informacijo, PGD in PID projekte, gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje in pri tej trditvi tudi pritožbeno vztraja. Pritožbeno pa še dodaja, da se je stečajna upraviteljica s temi dokumenti nedvomno seznanila oz. bi se ob dolžni profesionalni skrbnosti morala seznaniti, ko je ugotavljala vrsto in obseg stečajne mase prvo tožene stranke, ko je sprejela odločitev, da predmetno parcelo proda na dražbi, najkasneje pa takrat, ko je bila obveščena o stališču etažnih lastnikov. Evidentna opustitev dolžnosti skrbnega ravnanja na strani stečajne upraviteljice, torej, da na podlagi lastne dokumentacije prvo tožene stranke (lokacijske informacije, PGD in PID projektov, gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja), ne pa zgolj pavšalno, preveri stališče etažnih lastnikov, pa po oceni tožeče stranke ne more iti na njeno škodo oz. breme in na škodo oziroma breme etažnih lastnikov. Izpostavlja tudi še svoje tožbene trditve in dokaze za te trditve, da sta drugo toženec in tretje toženec vedela in se zavedala, da je predmetna parcela funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče stavbe, ki je nujno potrebna za normalno funkcioniranje stavbe in pri teh trditvah tudi pritožbeno vztraja. Tožeča stranka sklepno meni, da iz vseh že v tožbi postavljenih trditev in predlaganih dokazih in pritožbenih navedb brez dvoma izhaja, da so vsi udeleženci prodajne pogodbe z dne 28. 9. 2017 (stečajna upraviteljica kot zakonita zastopnica prvo tožene stranke, drugo toženec in tretje toženec) vedeli, da je predmet te pogodbe funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče stavbe, ki je nujno potrebno za normalno funkcioniranje stavbe, pa so kljub izrecnemu nasprotovanju etažnih lastnikov sklenili to pogodbo; da vedenje in ravnanje vseh udeležencev pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 28. 9. 2017 vsebuje vse znake dejanskega stana namerne zlorabe postopka prodaje predmetne parcele v stečajnem postopku, kar je po sodni praksi Vrhovnega sodišča, na katero se sodišče sklicuje v izpodbijani odločbi, podlaga za spregled določbe 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP; da je predmet Prodajne pogodbe z dne 28. 9. 2017 stvar, ki ni v samostojnem pravnem prometu, kar je po sodni praksi tudi podlaga za spregled določbe 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP. Ob zaključku svoje pritožbe pa tožeča stranka še opozarja, da bodo, če bo prodajna pogodba z dne 28. 9. 2017 ostala v veljavi in če bo predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen, etažni lastniki stavbe postavljeni v nemogoč in protiustaven položaj iz naslednjih razlogov: ker po več kot 10 letni neovirani uporabi ne bodo več mogli neovirano uporabljati predmetne parcele za namene, opisane v tožbi, kar dokazuje tudi ravnanje drugo in tretje toženca; ker lahko vsakokratni lastnik predmetne parcele od etažnih lastnikov kadarkoli zahteva plačevanje denarnega nadomestila za uporabo predmetne parcele, tudi za dostop do njihovih stanovanj in parkirnih prostorov in se etažni lastniki temu ne bodo mogli z uspehom upreti; ker sta trenutna lastnika predmetne parcele etažnim lastnikom že prepovedala vsakršno uporabo predmetne parcele, to pa lahko stori v primeru nadaljnje prodaje tudi vsakokratni lastnik predmetne parcele; če bo uporaba fizično preprečena, kar se lahko kadarkoli stori, pa bodo morali etažni lastniki v nepravdnem postopku zahtevati ustanovitev nujne poti oz. prisilne služnosti, ki pa ni neodplačna. Sodišču prve stopnje tožeča stranka očita, da se je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe omejilo zgolj na ugotavljanje, ali upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje, tožba vsebuje besede „zloraba postopka“, čeprav bi moralo ugotavljati, ali iz trditvene in dokazne podlage tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe izhajajo elementi, ki sestavljajo dejanski stan zlorabe postopka in posledične kvalificirane nedobrovernosti udeležencev sporne prodajne pogodbe. Ker sodišče ni tako postopalo, pa bi moralo, je po mnenju tožeče stranke, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker na tej podlagi, torej izkazani kvalificirani nedobrovernosti, ni spregledalo določbe 5. odstavka 342. člen ZFPPIPP. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo tudi iz razloga, ker ni spregledalo določbe 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP na podlagi zatrjevanega in dokazanega dejstva, da predmet Prodajne pogodbe z dne 28. 9. 2017 ni v pravnem prometu.

3. Vse tri tožene stranke so vsaka s svojo vlogo odgovorile na pritožbo tožeče stranke, v odgovorih se zavzemajo za njeno zavrnitev in priglašajo tudi stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tej zadevi je tožeča stranka skupaj z vloženo tožbo zaradi ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe, ugotovitve neveljavnosti vknjižbe, izbrisa vknjižbe, vzpostavitve prejšnjega z.k. stanja in izdaje z.k. dovolila za vpis nepremičnine kot splošnega skupnega dela stavbe v etažni lastnini, vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje te nedenarne terjatve. V tožbi in predlogu je zatrjevala, da je (bivša) parcela št. 632/1 k.o. X. oziroma iz nje nastale nove parcele (v nadaljevanju: Predmetna parcela) pripadajoče zemljišče stavbe z ID znakom X - 986, ki stoji na parceli št. 616/4 k.o. X. (v nadaljevanju: Stavba) in bi morala biti kot taka v zemljiško knjigo vpisana kot njen splošni skupni del. Ker je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu stavbe, etažna lastnina pa je lahko predmet razpolaganja kot celota, samostojni pravni promet z nepremičnino, ki je splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, ni dovoljen. Pravni posel, katerega predmet je zgolj skupni del stavbe, pa je v nasprotju z zakonom in zato ničen. Ker je prvo tožena stranka, ki je bila v zemljiški knjigi sicer vpisana ko lastnica Predmetne parcele, v okviru svojega stečajnega postopka Predmetno parcelo prodala na javni dražbi drugemu in tretjemu tožencu, čeprav bi jo morala že ob izročitvi Stavbe leta 2005 izročiti tožeči stranki tudi v last in ne samo v posest, je ta prodajna pogodba potrditvah tožeče stranke nična, posledično pa je neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist drugega in tretjega toženca, ki sta kot kupca dobro vedela, da kupujeta nepremičnino, ki je splošni skupni del Stavbe, v kateri sta tudi sama etažna lastnika. Trdila je še, da je bila tudi prvo tožena stranka (oziroma njena stečajna upraviteljica) kot prodajalka izrecno opozorjena, da prodaja nepremičnino, ki je splošni skupni del Stavbe, saj je upravnik Stavbe v stečajnem postopku prijavil izločitveno pravico, ki jo je stečajna upraviteljica sicer prerekala, upravnik pa nato ni vložil tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Tožeča stranka je svoj predlog za izdajo začasne odredbe v vlogi z dne 16. 11. 2020 delno umaknila in sicer glede dveh nepremičnin parc. št. 632/94 in 632/95, obe k.o. ..., saj sta drugo toženec in tretje toženec ti nepremičnini prodala Občini ..., z isto vlogo pa je dopolnila tudi predlagano začasno odredbo v točki 2. tako, da je navedla, katera dejanja oziroma opustitve in spremembe na spornih nepremičninah naj se prepovedo tožencema ter v primeru kršitve kot sredstvo izvršbe predlagala izrek denarne kazni v višini 10.000,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek zavarovanja v umaknjenem delu ustavilo, v preostalem delu pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj je zaključilo, da ni podan že prvi pogoj za njeno izdajo, t.j. verjetnost obstoja terjatve, katere zavarovanje se predlaga.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

8. Pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 272. člena ZIZ. V skladu s tem zakonskim določilom sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 272. člena ZIZ) ter če hkrati verjetno izkaže tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. odstavek 272. člena ZIZ).

9. Ker je sodišče prve stopnje je v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da je tožeča stranka s predloženimi listinami in drugimi predlaganimi dokazi verjetno izkazala svoje trditve, da je Predmetna parcela (bivša nepremičnina parc. št. 632/1, k.o. X.) funkcionalno zemljišče Stavbe (večstanovanjske stavbe z ID znakom X - 986, ki stoji na parceli št. 616/4, k.o. X., na naslovu X.) je kot taka splošni skupni del v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov, kar posledično ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 1. odstavka 105. člena Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov, določila 4. odstavka 105. člena SPZ, ki določa, da je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu, ter da se solastnini na skupnih delih ni mogoče odpovedati, določila 1. odstavka 112. člena SPZ, ki določa, da je etažna lastnina predmet razpolaganja kot celota in določila 35. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv, pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko zaključilo, da je tožeča stranka uspela vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati zatrjevano ničnost dne 28. 9. 2017 sklenjene prodajne pogodbe (v nadaljevanju: Prodajna pogodba), so za odločitev v tej pritožbeni zadevi pravno nepomembne vse obširne pritožbene navedbe tožeče stranke, v katerih izpostavlja in povzema dosedanje tožbene navedbe in navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na zatrjevano ničnost Prodajne pogodbe zaradi nedopustnega predmeta Prodajne pogodbe, t.j. stvari, ki ne more biti samostojni predmet pravnih poslov, zato se do vseh teh pritožbenih navedb tožeče stranke pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

10. Tožeča stranka pa šele v pritožbi prvič kot ničnostni razlog Prodajne pogodbe navaja tudi nedopustno kavzo pogodbe, t.j. da je bila Prodajna pogodba sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, ta ničnostni razlog pa dodatno utemeljuje še s pritožbenimi navedbami, da to še zlasti velja, če sta obe pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da sporna nepremičnina predstavlja funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče stavbe in da bo s prodajo sporne nepremičnine otežen položaj etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe. Ker tožeča stranka v pritožbi ni navedla prav nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla pravočasno navajati že v postopku zavarovanja pred sodiščem prve stopnje (t.j. v tožbi oziroma v predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem se sklicuje na tožbene navedbe in dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe), predstavljajo te pritožbene navedbe tožeče stranke v skladu s 337.členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nedopustne pritožbene novote, ki jih tudi pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati.

11. Iz istega razloga se kot nedopustne pritožbene novote v skladu s 337. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, izkažejo tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi stečajni upraviteljici prvo tožene stranke očita opustitev dolžnosti skrbnega ravnanja, ker bi morala na podlagi lastne dokumentacije prvo tožene stranke (lokacijske informacije, PGD in PID projektov, gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja), ne pa zgolj pavšalno, preveriti stališče etažnih lastnikov, ki so prijavili izločitveno pravico v stečajnem postopku in jo seznanili s svojim stališčem, da je Predmetna parcela funkcionalno zemljišče Stavbe ter njene pritožbene navedbe, da takšna opustitev dolžne skrbnosti na strani stečajne upraviteljice ne more iti na škodo oz. breme etažnih lastnikov in tožeče stranke.

12. Čas postopka vzpostavitve etažne lastnine na Stavbi (leto 2005) ne sovpada s časom prodaje Predmetne parcele v stečajnem postopku (leto 2017), zato so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne tožbene in pritožbene navedbe tožeče stranke, v katerih navaja (domnevne) razloge, zaradi katerih Predmetna parcela ni bila kot pripadajoče zemljišče Stavbe določena že v postopku vzpostavitve etažne lastnine leta 2005, zato se tudi do njih pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

13. Pritrditi je tožeči stranki, da za odločitev v tej zadevi ni ključno, ali je v svojih trditvah uporabila pojem „zloraba“, saj to še ne pomeni, da v konkretnem primeru elementi zlorabe niso bili podani, temveč je ključno za odločitev, ali je tožeča stranka v tožbi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe postavila dovolj in ustrezne trditve o dejstvih, ki vsebinsko izkazujejo obstoj elementov zlorabe. Neutemeljen pa je njen nadaljnji očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se je omejilo zgolj na ugotovitev, da tožba tožeče stranke ne vsebuje besede „zloraba postopka“, saj je v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno navedlo in pojasnilo, da je tožeča stranka v tem konkretnem primeru zatrjevala le nedobrovernost drugega in tretjega toženca, ni pa zatrjevala elementov zlorabe, torej tistih pravotvornih dejstev, ki bi sodišču omogočili pravni zaključek, da je obstajala zloraba, ki so potrebni za odstop od določbe 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP, ki pravno zainteresiranim osebam (udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba) odreka uveljavljanje naslednjih zahtevkov: 1. zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, 2. zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, 3. zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali 4. katerega koli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da (vsaj do izdaje izpodbijanega sklepa) tožeča stranka takšnih dejstev v postopku zavarovanja pred sodiščem prve stopnje ni navedla vsaj v delu, ki se nanaša na stečajno upraviteljico prvo tožene stranke kot prodajalke Predmetne parcele. Tožeča stranka pritožbeno niti ne izpostavlja konkretizirano kakšnih drugih dejstev, ki bi jih navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s predlaganim zavarovanjem, pa jih sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo oziroma ugotavljalo, zato so neutemeljeni njeni očitki o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na ugotavljanje elementov „zlorabe postopka“. Zgolj zatrjevano vedenje stečajne upraviteljice in njena seznanitev s stališčem etažnih lastnikov, da je Predmetna parcela pripadajoče (funkcionalno) zemljišče Stavbe, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi materialnega prava, še ne zadošča za sklepanje, da je (tudi) na strani stečajne upraviteljice prvo tožene stranke kot prodajalke Predmetne parcele podana t.i. kvalificirana nedobrovernost, zlonamernost, namerno izigravanje stečajnega postopka1. Upoštevati je namreč potrebno tudi vse preostale okoliščine tega primera, še zlasti pa dejstvo, ki ga je v tožbi zatrjevala tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa ga je ugotovilo v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila svojo izločitveno pravico na Predmetni parceli, ki jo je stečajna upraviteljica obrazloženo prerekala2, nato pa niti v zakonsko predpisanem roku niti kasneje vse do prodaje Predmetne parcele v stečajnem postopku ni vložila tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko, kot to pravilno izpostavljajo tudi tožene stranke v svojih odgovorih na pritožbo tožeče stranke, ob lastni zadostni skrbnosti (s pravočasno vložitvijo tožbe za uveljavitev izločitvene pravice) že v teku stečajnega postopka ustrezno poskrbela za varstvo svojih interesov in zavarovanje svojega pravnega položaja in (vsaj do pravnomočne odločitve o obstoju njene izločitvene pravice na Predmetni parceli) preprečila tudi prodajo Predmetne parcele. Tudi upoštevaje te okoliščine konkretnega primera se za povsem pravilnega, ob pravilni uporabi materialnega prava, tako izkaže zaključek sodišča prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da s trditvami tožeče stranke ni verjetno izkazano, da gre v konkretni zadevi za primer, ki bi zaradi kvalificirane nedobrovernosti (vseh) strank Prodajne pogodbe zahteval odstop od pravila iz 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP in bi bil tako njen zahtevek vsaj s stopnjo verjetnosti utemeljen.

14. Glede na zgoraj predstavljene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določila 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP in 272. člena ZIZ, ko je v točki 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da v tem konkretnem primeru ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo začasne, t.j. da ni verjetno izkazan obstoj nedenarne terjatve, katere zavarovanje želi doseči tožeča stranka v tem postopku zavarovanja, zato je povsem pravilna njegova odločitev, da se takšen predlog tožeče stranke kot neutemeljen zavrne (točka II. izreka izpodbijanega sklepa). Pravilnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje, ki je posledica nesklepčnosti predloga za izdajo začasne odredbe, tožeča stranka ne more omajati niti s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja posledice, ki naj bi tožečo stranko in etažne lastnike Stavbe doletele v prihodnosti v primeru, če bo ostala prodajna pogodba z dne 28. 9. 2017 v veljavi (t.j. ob morebitni zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka) in zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, saj s temi navedbami ugotovljene nesklepčnosti ne more odpraviti oziroma je zaobiti.

15. Tožeča stranka s sklicevanjem na zmotnost odločitve o glavni stvari izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, vsebovano v točki III. izreka izpodbijanega sklepa. Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari (o neutemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe in posledično njegovi zavrnitvi), je pravilna tudi njegova odločitev o stroških postopka zavarovanja na prvi stopnji, ki temelji na načelu (ne)uspeha v postopku v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

16. Pritožbeni razlogi tožeče stranke tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v izpodbijanih točkah II. in III. izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 163. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 19/2020 z dne 17. 7. 2020 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014. 2 Pri čemer ni pomembno, ali so bili njeni razlogi pravno pravilni, prav tako pa tudi ne, ali se je z njenimi razlogi tožeča stranka strinjala ali ne.