Jedro

Iz praske SEU izhaja, da je v primerih, kot je obravnavani, ko je storitve oziroma dobave opravil drug gospodarski subjekt, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gosposkega subjekta v dobavni verigi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje april 2007 ter julij in avgust 2008 v skupni višini 29.940,00 EUR (točka I. izreka). Odmerjen davek in obresti v skupnem znesku 30.478,16 EUR morata biti plačana v 30 dneh od vročite odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Zavezanec ni upravičen do povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III. Izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka). Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., in D. d.o.o., pri katerih je bilo pri navzkrižnih inšpekcijskih kontrolah ugotovljeno, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“. S spornimi računi so izdajatelji računov tožniku zaračunali dobavo priklopnega vozila oz. tovornega vozila ter izdelavo in dobavo ter vgradnjo pohištva za poslovni objekt E. d.o.o. Sporni računi predstavljajo navidezne račune, ki v skladu z določbo 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Davčni organ tožniku očita da bi moral in mogel vedeti, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo utajo davka, zaradi okoliščin na strani izdajateljev računa (nimajo kadrovskih in materialnih možnosti, da bi zaračunane sporne dobave dejansko izvedli). Tožnik v postopku ni dokazal, da so bile dobave oz. storitve po spornih računih opravljene prav s strani izdajateljev računov. Davčni organ tožniku na podlagi 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

Upravno sodišče RS je v obravnavani zadevi s sodbo I U 216/2011 z dne 6. 12. 2011 tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 70/2012 z dne 30. 5. 2013 reviziji ugodilo in navedeno sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Iz obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da razlogi za zavrnitev pravice do odbitka DDV od spornih računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., in D. d.o.o., na katere se sklicujeta tožena stranka in prvostopenjsko sodišče, sami po sebi glede na okoliščine primera ne morejo biti razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV. V zvezi z odločitvijo pa je pomembno zgolj to ali je bilo oziroma ali bo blago, ki je navedeno na računu, dejansko dobavljeno oziroma storitve opravljene (točka a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Predmet obdavčitve po ZDDV-1 je dobava blaga oziroma opravljanje storitev. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da so bili izdelki embalaže dobavljeni in da ima tožnik za te dobave račune navedenih družb in da so bile obveznosti iz predmetnih računov izpolnjene. Šlo je tudi za uporabo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij.

Vrhovno sodišče RS navaja novejše sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-324/11 in v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11. Pravico do odbitka DDV je mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v verigi. Zavrnitev pravice do odbitka DDV je izjema od temeljnega načela, da se odbitek prizna. Ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev pa ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Davčni organ in sodišče prve stopnje se posebej s subjektivnim kriterijem (vedenjem o sodelovanju v davčni goljufiji) nista izrecno ukvarjala. Po presoji Vrhovnega sodišča RS ugotovitve, ki izhajajo zgolj iz poslovanja „neplačujočih gospodarskih subjektov“ ne potrjujejo tožnikovega vedenja, da je sodeloval pri davčni goljufiji. V takšnem primeru je potrebno z drugimi dejstvi in dokazi dokazati, da je tožnik za davčno goljufijo vedel oziroma bi moral vedeti. Ob predpostavki, da se ugotovi, da so dobave opravljene s pomočjo drugih gospodarskih subjektov, je po presoji Vrhovnega sodišča RS ključnega pomena za priznavanje pravice do odbitka DDV ugotavljanje in dokazna ocena – analiza vseh objektivnih dejstev in njihova povezava v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računa. Tako je sodba prvostopenjskega sodišča v ključnem delu glede subjektivnega elementa tožnika ostala neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče RS je sodišču prve stopnje naložilo, da naj v ponovnem postopku po morebitni dopolnitvi postopka celovito presodi in v sodni odločbi konkretno obrazložiti ali so izpolnjeni vsi pogoji za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. Glede na okoliščine primera naj jasno in celovito oceni ali so podane relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v dobavni verigi. Pri tem je potrebno tudi upoštevati pravila o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz sodb SEU. Ker gre za izjemo od temeljnega načela, ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Posamični kriteriji v pozitivni zakonodaji niso izrecno določeni, gre pa za ukrepe, ki jih je razumno zahtevati od davčnih zavezancev, da zagotovijo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Te okoliščine pa se presojajo v okviru razlage sistema DDV po nacionalnem pravu in pravu EU.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili izdajatelji spornih računov „missing traderji“ in da naj bi tožnik vedel oz. moral vedeti, da dobave blaga oz. storitve navedenih družb niso mogle opraviti. Dejansko stanje pa je drugačno, saj je bilo blago dobavljeno in plačano, predmetna vozila so bila evidentirana in registrirana, sporno pohištvo se uporablja in tudi nahaja v poslovnih prostorih tožnika, torej se sporno blago uporablja za dejavnost tožnika. Če bi bila vozila ukradena in bi njihova vrednost bistveno odstopala od realne vrednosti, tedaj bi lahko govorili o tem, da gre za fiktivne poslovne listine. Ob registraciji so bila vozila preverjena, da niso bila ukradena. Tožnik je tudi izkazal, da s predmetnimi vozili tudi dejansko opravlja dejavnost. Dokler ni bilo recesije in finančne krize je tožnik kupoval nova vozila preko leasinga, zaradi finančnih problemov pa je začel kupovati stara vozila preko spletnih strani. Tožnik ugovarja, da je bilo v postopku kršeno načelo materialne resnice, saj davčni organ ni izkazal, da bi tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Stvar države je, da javno dostopne evidence vodi ažurno in s podatki seznani čim širši krog zainteresirane javnosti. Na strani davčnega organa je tudi, da sproži postopek za izbris pravne osebe. Davčni organ pa ni uvedel postopka za izbris navedenih družb in tudi ni blokiral njihovih računov. Tožnik je vse svoje davčne obveznosti izpolnil v skladu z zakonom. V primeru goljufij in davčnih utaj tretjih oseb je potrebno sprožiti kazenski pregon, kar pa ni odgovornost tožnika. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v povezavi odločbo pritožbenega organa odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitve obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V ponovnem postopku je upravno sodišče sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS iz obrazložitve sklepa X Ips 70/2012 z dne 30. 5. 2013 in ponovno vpogledalo v upravne spise ter ni ugotovilo novih dejstev. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovila že oba upravna organa, je sodišče ponovno izvedlo dokazno oceno – analizo vseh objektivnih dejstev, jih ponovno presojalo in povezalo v smiselno celoto ter presodilo ali je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta (tožnikov subjektivni element).

Glede na določbe ZDDV-1 in sodno prakso SEU sme davčni zavezanec odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da med strankama ni sporno, da je bila dobava blaga oziroma storitev po sporih računih opravljena in da je tožnik blago oziroma storitve uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij. Razen računa, ki ga je izdala družba C., d.o.o., so ostali računi formalno popolni in vsebujejo podatke, ki jih kot obvezne sestavine računa opredeljuje 82. člen ZDDV-1, med drugim tudi količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev. Sodišče je tako pri ponovnem obravnavanju navedene zadeve presojalo ali v danem primeru obstajajo objektivne okoliščine oziroma indici, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika oziroma ali je tožnik v danem primeru vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo zlorabo sistema DDV.

Pri ponovni presoji listin iz upravnega spisa je sodišče ponovno presodilo, da je račun, ki ga je izdala družba C. d.o.o, z dne 22. 8. 2008 v skupni višini 9.700,00 EUR za „izdelavo in dobavo ter vgradnjo pisarniškega pohištva, poslovni objekt E. d.o.o. na naslovu …“, pomanjkljiv. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec ustrezen račun (pogoj 2 iz predhodne točke obrazložitve te sodbe), ki je izdan v skladu z 81. do 84. členom ZDDV-1. Iz 82. člena ZDDV-1 izhaja, da mora račun med drugim vsebovati količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka 82. člena ZDDV-1) ter datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila storitev opravljena oziroma končana (7. točka 82. člena ZDDV-1). Takšna ureditev izhaja tudi iz Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, ki je nadomestila Šesto direktivo, ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. Navedeni račun pa ni popoln, ker ne vsebuje obsega in vrste opravljenih storitev in tudi ne datuma, ko je bila predmetna storitev izvedena oziroma končana. Opis storitve na predmetnem računu je zelo splošen. Pod rubriko količina je navedeno le „1“. Datum izstavitve računa je hkrati tudi datum dobave (22. 8. 2008). Tožnik sam navaja, da so v zvezi z navedenim računom nastale nejasnosti in računa tudi še ni poravnal. Poleg navedenega pa se tožniku tudi pri tem poslu lahko očita subjektivni element na podlagi naslednjih indicev: tožnik ni vedel, kdo je v njegovih prostorih montiral pohištvo, ni imel nobenih prilog oziroma popisa pohištva in skic, sklenil naj bi ustno pogodbo, česar pa ni izkazal, kar je za dobavo in montažo pohištva neobičajno, saj se posli običajno sklepajo pisno z natančno navedbo pohištva, ki je predmet dobav in z rokom dobave. Račun je prejel po pošti. Tožnik ni vedel s kom naj bi se dogovarjal o prevzemu pohištva, ne spomni se niti imena oseb. Za posel naj bi se dogovarjal z osebo z imenom F., nato ga je poklical nek G., ki naj bi izvedel meritve v prostorih. Z njim se je tožnik ustno dogovoril za izvedbo naročila in ceno, račun pa je prišel po daljšem obdobju in še vedno ni plačan. Nenavadno je, da tožnik ni poznal predstavnikov družbe, ki je izvajala storitve, niti oseb, ki so prišli večkrat v njegove poslovne prostore z namenom meritev, dogovarjanj, usklajevanj glede izdelave in montaže pohištva. Na računu ali v prilogah ki računu, ki morajo biti na računu navedene, bi moral biti poslovni dogodek jasno naveden v ustreznih merah in količinah vgrajenega pohištva z vrednostjo opravljenih del. Kolikor razmerja niso natančno opredeljena v računu, bi morala biti v pisni pogodbi, na katero bi se moral sklicevati tudi račun. Dokazna ocena davčnih organov, da predmetni račun ne vsebuje zakonsko predpisanih sestavin in tako ni mogoče identificirati opravljenih storitev, je po mnenju sodišča pravilna.

Glede dobav tovornih vozil po spornih računih, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., in D. d.o.o., je v postopku ugotovljeno, da so bile opravljene, davčni organ pa tožniku ne očita, da je storitve oziroma dobave dejansko opravil sam. V postopku so bile ugotovljene objektivne okoliščine, na podlagi katerih je možno sklepati, da je na strani tožnika podan subjektivni element. Predmetni računi, ki jih je prejel tožnik od navedenih družb, se nanašajo na relativno visoke zneske, zaradi česar bi bilo razumno, da bi tožnik glede navedenih družb pridobil še kakšne dodatne informacije. Tožnik ni izvedel nobene preveritve o boniteti, o poslovanju navedenih družb, o odgovornih osebah v družbi in njihovih pooblastilih, o referencah. O poslu se je dogovarjal z neznancem. Nikoli ni bil na sedežih dobaviteljev in tudi ni preveril stacionarne telefonske številke. Tožnik ni imel kontaktov z odgovornimi osebami navedenih družb, ki so mu izdali račune, niti ni vedel ali so odgovorne osebe v omenjenih družbah pooblastili osebo, s katero je kontaktiral. Tožnik z omenjenimi družbami tudi ni sklenil nobeni pisnih pogodb. Tožnik bi kot dober gospodarstvenik vsekakor moral dobave, ki so predmet tega spora, ustrezno dokumentirati z verodostojno dokumentacijo. Po presoji sodišča tako poslovanje tožnika ne more biti razumno (niti ni takšna poslovna praksa v gospodarskih poslih).

Sodišče je na podlagi vpogleda v upravne spise ponovno presojalo dobavo priklopnih in tovornih vozil po spornih računih, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., in D. d.o.o. Nedokazanost transakcije z verodostojnimi listinami ni zadosten razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je tožnik sporna vozila dejansko prejel (dobava je bila nesporno opravljena) in v zvezi z tovornimi vozili razpolaga tudi s formalno popolnimi računi. Vendar pa so po presoji sodišča pri vseh navedenih poslih podane objektivne okoliščine, ki kažejo na indic, na podlagi katerih je po presoji sodišča podan subjektivni element tožnika. Gre za neobičajno poslovanje tožnika z navedenimi družbami, ki se kaže v naslednjem: gotovinsko plačilo visokih zneskov, kar je v nasprotju z 36. členom ZDavP-2 (Pravilnik o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu), pisno potrdilo prejemu gotovinskih plačil ni bilo izdano, pred sklenitvijo posla in izročitvijo gotovine tožnik ni preverjal identitete oseb prodajalca vozil, tožnik ne pozna pooblaščencev družb in ne pozna oseb, s katerimi je posloval (z izjemo direktorja družbe D. d.o.o., ki pa o poslovanju družbe ni vedel povedati ničesar, ni vedel ne prodajne cene tovornega vozila, ne datuma nabave, nima nobene listine o poslu, med listino o nakupu in prodaji istega vozila so nelogičnosti, saj je bil račun za predmetno vozilo družbi D. d.o.o. izdan pozneje, kot račun s katerim je ta družba vozilo prodala tožniku, razlika med nakupno in prodajno ceno pa je bila nerazumno visoka, kar 47.400,00 EUR), v stik s prodajalcem je tožnik prišel na parkirišču, pisne pogodbe ni sklenil, prevzemnega dokumenta ni prejel, račun je prejel po pošti, kar vse močno odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Ravnanje tožnika, da neznani osebi izroči večjo količino gotovine, kljub izrecni prepovedi o gotovinskem poslovanju s tovrstnimi zneski in ne da bi pridobil kakršnokoli potrdilo, ni razumno ravnanje skrbne osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. To pa skupaj z predhodno navedenimi objektivnimi okoliščinami kaže na nepravilnosti ali goljufijo v sferi izdajatelja računov in predstavljajo indice, na podlagi katerih bi tožnik vsaj moral vedeti, da je sodelovanje pri transakciji povezani z goljufijo prodajalca. V zvezi z nakupom priklopnega vozila od družbe A. d.o.o., je tožnik navajal, da je posloval z osebo H., ki naj bi bila lastnik vozila, pozvan je bil, da ga pritegne v postopek, česar tožnik ni storil. Prevzemnega dokumenta ni prejel. Da je bil tožnik edini lastnik predmetnega vozila od 7. 5. 2007 dalje, odkar je registrirano v Sloveniji, izhaja iz podatkov iz Registra vozil in iz prometnih listin. Navedeno kaže na to, da je tožnik pri poslu zavestno sodeloval. Če bi pri nakupu tovornega vozila od družbe B. d.o.o., od neznane osebe kar na parkirišču preveril listine, ki spremljajo vozilo, kar bi kot skrben gospodarstvenik moral storiti, bi lahko ugotovil, da mu vozila ne prodaja lastnik oziroma uporabnik vozila. Tudi iz tega izhaja, da je tožnik zavestno sodeloval pri poslih, ki predstavljajo utajo davka. Indic, ki kaže na goljufijo je tudi, da tožniku neznani prodajalec ponudi nakup po ceni, ki je iz nepojasnjenih razlogov nižja od običajne cene na trgu (podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi X Ips 342/2011 z dne 21. 11. 2012). Iz navedenih okoliščin je zato utemeljen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta Sklicevanje davčnih organov, ki kot ključni razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV navajajo, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile storitve oziroma dobave po spornih računih opravljene prav s strani izdajateljev računov – družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., ni pravilno. Ta razlog sam po sebi glede na okoliščine primera in navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV ne more biti razlog za zavrnitev te pravice, zaradi česar so tožnikovi ugovori v tem delu utemeljeni. Razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je v tem primeru tožnikov subjektivni element, torej njegova nedobrovernost, ki izhaja iz ugotovitvenih objektivnih okoliščin konkretnega primera.

Iz praske SEU izhaja, da je v primerih, kot je obravnavani, ko je storitve oziroma dobave opravil drug gospodarski subjekt, mogoče pravico do odbitka zavrniti, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gosposkega subjekta v dobavni verigi (sodba SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe SEU v zadevi C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi – Mahagében in Dávid) pa izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). V konkretni zadevi je po presoji sodišča nerazumno ravnanje tožnika, ki pri poslovanju z navedenimi družbami pri poslih relativno velike vrednosti, ni pridobil nobenih dodatnih informacij o svojih poslovnih partnerjih. Po presoji predhodno navedenih objektivnih okoliščin sodišče zaključuje, da bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da naj bi deloval kot dober gospodarstvenik, vsaj moral in mogel zavedati, da sodeluje pri poslih, ki so povezani z zlorabo sistema DDV. Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Le z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarstvenika) lahko davčni zavezanci zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije. Tako ravnanje je tudi nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Zahteva po takem ravnanju pa tudi ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno.

Ker so v navedeni zadevi za zakonitost presojanja odločilne okoliščine, ki so pojasnjene v tej sodbi, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na okoliščine na strani družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., in D. d.o.o. in s tem posledično zatrjevanih kršitev pravil postopka, saj kot pojasnjeno, navedene okoliščine v zadevi niso pomembne.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razloga, kot jih navaja sodišče, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.