Jedro

Pri vračanju podržavljenega premoženja v obliki nadomestnih zemljišč mora upravni organ v postopek pritegniti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, in šele v teku tako vodenega postopka se lahko ugotavlja ali je vrnitev v zahtevani obliki mogoča.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne ... se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne ..., s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 1010 k.o. C. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je vlagateljica zahtevala primarno vrnitev v naravi oziroma nadomestna zemljišča namesto kmetijskega zemljišča, ki ga ni mogoče vrniti v naravi zaradi ovir. Glede na 1. odstavek 27. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: Sklad) zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč, kar pomeni, da je zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč kot nadomestnih zemljišč, v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen. Upravni organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da nepremičnine ni možno vrniti v naravi. Vlagateljica namreč tekom postopka ni predložila sporazuma, sklenjenega s Skladom, niti ni zahtevka spremenila. Odškodnina v obliki nadomestnih zemljišč pa je možna le v primeru, če se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta. Navajanje, da je vlagateljica v postopku storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prišlo do podpisa sporazuma, na drugačno odločitev ne vpliva.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Vedno je odgovarjala na vse zahteve s strani upravne enote in vedno je želela, da se sporni travnik vrne v naravi, saj ni pozidan, oziroma še vedno služi namenu, vendar drugemu uporabniku. Če pa to nikakor ne bi bilo mogoče, pa je ves čas predlagala, da se ji dodeli drug travnik enake kvalitete v neposredni okolici. Do zdaj ji ni bilo nikoli ponujeno nobeno nadomestno zemljišče. Ne more se strinjati z odškodnino v obliki obveznic, saj je premajhna. Prepričana je, da je upravičena do vrnitve travnika v naravi oziroma do ustreznega nadomestnega zemljišča. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po novelirani določbi 1. odstavka 27. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) je Sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč in tudi nadomestnih zemljišč v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov, iz razlogov določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi. To po presoji sodišča pomeni, da upravičenec lahko zahteva denacionalizacijo podržavljenih kmetijskih zemljišč, ki jih zaradi ovir, ki jih določa ZDen, ni mogoče vrniti, v obliki nadomestnih kmetijskih zemljišč, v denacionalizaciji postopek pa je kot zavezanca za vrnitev nadomestnih zemljišč treba pritegniti Sklad.

Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke ter obeh upravnih spisov v obravnavani zadevi, ne izhaja, da bi v obravnavani zadevi iz razlogov določbe 1. odstavka 27. člena ZDen denacionalizacija v obliki nadomestnega zemljišča ne bila možna. Razlog, na katerega zavrnitev zahteve za denacionalizacijo opirata prvostopni organ in tožena stranka, namreč da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo ni predložila sporazuma, sklenjenega s Skladom oziroma ni modificirala zahtevka v odškodninski zahtevek, pa je v tej fazi postopka preuranjen. Glede na novelo je Sklad posebej opredeljen kot zavezanec, zato ga je potrebno pritegniti v postopek kot zavezanca. Povečanje možnosti vračanja v naravi, kadar so izpolnjeni pogoji po določbah ZDen, je bil, kot to izhaja iz obvezne razlage, tudi namen novele (sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 1057/99 z dne 26. 10. 2000).

Glede na navedeno razlog iz prvostopne odločbe, da tožnica do odločitve organa ni predložila sporazuma, sklenjenega s Skladom (kljub preteku roka, ki ji ga je organ dal), ni razlog za zaključek, da vračilo nadomestnega zemljišča ni možno. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je vlagateljica pri Skladu podala prijavo na javni poziv 23. 5. 2001. Dejstvo, da je do izdaje prvostopne odločbe minilo pol leta, ne razbremenjuje Sklada njegove zaveze za vrnitev podržavljenega zemljišča v obliki nadomestnega zemljišča. Sklad, kot je že bilo rečeno, mora biti v postopek pritegnjen in šele v teku tako vodenega postopka, z vsemi po ZDen določenimi udeleženci, se lahko ugotavlja, ali je vrnitev podržavljenega premoženja v obliki nadomestnega zemljišča mogoča. Sodišče torej meni, da je mogoč zaključek, da denacionalizacija v obliki vrnitve nadomestnih kmetijskih zemljišč ni možna ter da sporazum o nadomestnih zemljiščih ne pride v poštev, le iz razloga, ki bi izhajal iz določbe 1. odstavka 27. člena ZDen. Vsaka drugačna razlaga te določbe namreč pomeni nedopustno izključevanje oziroma omejevanje te oblike denacionalizacije, ki ne temelji na zakonu. Ugotovitev o možnosti oziroma nemožnosti vrnitve v obliki nadomestnega zemljišča predstavlja del pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in šele na tej podlagi, je možna pravilna uporaba določbe 1. odstavka 27. člena ZDen.

V obravnavani zadevi je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, bilo je tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, zato je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.