Jedro

V konkretnem primeru gre pri nepremičninah za oproščene transakcije po sedmi točki 44. člena ZDDV-1. Tožnik in prodajalec bi se lahko pred opravljeno dobavo odločila za prostovoljno obdavčitev sicer oproščene transakcije in podala skupno izjavo pred pristojnim davčnim organom, česar pa v obravnavanem primeru nesporno nista storila. Zato posledično tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV iz te oproščene transakcije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 320.000,00 EUR (točka I. izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti, in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik je zahteval povrnitve stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki III in IV izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju: DIN) DDV za davčno obdobje 1. 12. do 31. 12. 2011 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa jih davčni organ ni upošteval ter navedel razloge. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik na podlagi predpogodbe o nakupu nepremičnin z dne 9. 10. 2010, prodajne pogodbe z dne 5. 12. 2011 in računa 11120001 z dne 1. 12. 2011 (z obračunanim DDV) od A. s.p., kupil nepremičnine, ležeče v k.o. … in k.o. …. Na podlagi citiranega računa, je decembra 2011 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je nepremičnino po pogodbi evidentiral med dolgoročna sredstva – osnovna sredstva in tako ne predstavlja trgovsko blago namenjeno nadaljnji prodaji. Tožnik navaja, da je predmetno nepremičnino kupil kot stavbno zemljišče, zato je bil nakup obdavčen z DDV. Na podlagi 8. točke 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) so oproščene tudi naslednje transakcije: „dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč“. Iz prostorskih aktov Občine Kranjska gora izhaja, da na zemljišču s parcelno številko 520/1, kjer stoji opuščena bencinska črpalka nove graditve pred sprejemom OPPN niso možne, možna pa je rekonstrukcija. Za stavbna zemljišča v smislu DDV velja gradbena parcela, na kateri je v skladu s predpisi dopustna graditev. Tako parcela št. 520/1 k.o. … ni gradbena parcela, na kateri je v skladu s predpisi dopustna graditev objektov. Davčni organ ugotavlja, da parcela št. 520/1 k.o. … sicer res predstavlja zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji opuščena bencinska črpalka, vendar pa na njem gradnja ni dopustna. Parcele št. 515/4, 519/1, 521/1 in 521/3, vse k.o. …, predstavljajo nezazidano stavbno zemljišče, in niso gradbene parcele, saj v skladu s predpisi in OPPN na njih prav tako ni dopustna graditev objektov in tako vse navedene nepremičnine ležeče v k.o. … niso predmet obdavčitve z DDV. Tožnik in prodajalec pa bi se lahko pred opravljeno dobavo odločila za prostovoljno obdavčitev sicer oproščene transakcije in podala skupno izjavo pred pristojnim davčnim organom (drugi odstavek 45. člena ZDDV-1).

V zvezi z nepremičnino ležečo v k.o. … (parcele št. 257/6, 265/4, 284/1, 284/2 in 285/7) je davčni organ ugotovil, da šteje za nezazidano stavbno zemljišče in velja za gradbeno parcelo, na kateri je dopustna graditev v skladu s predpisi o graditvi objektov ob predhodni pridobitvi gradbenega dovoljenja.

Prvostopenjski organ je tožnika v postopku pozval, da izkaže namen ekonomske dejavnosti glede na zakonsko predpisane pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, ki jih določa 63. člen ZDDV-1. Davčni zavezanec mora namreč že ob nakupu nepremičnine z verodostojnimi listinskimi dokazi (77. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) izkazati, da bo nepremičnine uporabljal v zvezi z DDV obdavčljivo dejavnostjo, česar pa tožnik v postopku ni izkazal. Zaradi navedenega tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanega pogoja iz 63. člena ZDDV-1 in mu ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Na podlagi 63. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec pravico, da odbije vstopni DDV med drugim le, če bo blago uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Tudi po presoji pritožbenega organa tožnik takšnega namena v postopku ni izkazal. Tožnikova registrirana dejavnost je dejavnost holdingov. Bistveno pa je, kakšno dejavnost davčni zavezanec dejansko opravlja. Iz izkaza poslovnega izida za leti 2010 in 2011 pa izhaja, da je tožnik pretežni del prihodkov dosegel iz naslova obresti oz. ima finančne prihodke iz naslova oproščene dejavnosti. Tožnik sicer navaja, da so bile predmetne nepremičnine nabavljene z namenom nadaljnje prodaje, a jih je evidentiral kot osnovna sredstva oz. kot naložbene nepremičnine in ni izkazal, da jih bo uporabljal za namene svoje obdavčljive dejavnosti. Svojih navedb tožnik ni podprl z objektivnimi dokazi in ni predložil verodostojnih listin v postopku DIN, pri čemer je v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 dokazno breme na davčnem zavezancu.

Neutemeljena je tudi tožnikova opredelitev stavbnih zemljišč. Pritožbeni organ se sklicuje na Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 (v nadaljevanju Šesta direktiva) oz. točki j) in k) 135. člena ter 2. in 3. točko 12. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, v katerih je treba poiskati razlago, saj ZDDV-1 in Pravilnik o izvajanju Zakona o DDV (v nadaljevanju PZDDV-1) ne definirata pojma zazidanega oz. nezazidanega stavbnega zemljišča. SEU je v sodbi v zadevi C-543/11 (Woningstichting Maasdriel) z dne 17. 1. 2013 opozorilo, da morajo države članice pri opredelitvi zemljišč, ki se štejejo za „gradbena“, upoštevati cilje in slediti členu 135(1)(k) Šeste direktive in sicer, da oprostitev plačila DDV velja le za dobave nepozidanih zemljišč, ki niso namenjena gradnji (30. točka navedene sodbe). Določba 8. točke 44. člena ZDDV-1 se uporablja le v primeru, če je predmet dobave nezazidano stavbno zemljišče. Če pa je predmet zazidano stavbno zemljišče (s pripadajočim objektom), pa se uporablja 7. točka 44. člena ZDDV-1. Tožnik v tožbi ugovarja, da je predmetne nepremičnine kupil izključno z namenom nadaljnje prodaje. Torej z namenom opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti. Navaja, da je izpodbijana odločitev nezakonita, saj nima podlage v ZDDV-1 in tudi ne upošteva sodne prakse. Opozarja na neustavnost določbe 77. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1), ki pa se je kasneje spremenil. Od 1. 1. 2013 dalje velja opredelitev stavbnega zemljišča iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 kot zemljiške parcele, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjeno graditvi objektov. ZDDV-1 vsebuje le pojem „stavbno zemljišče“ in ne vsebuje določbe o dopustnosti gradnje. Na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPnačrt) je stavbno zemljišče zemljiška parcela oz. več parcel ali njihovih delov na katerih je zgrajen objekt oz. zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Navedene definicije pa tožena stranka ni upoštevala, s čimer je kršila načelo zakonitosti iz 4. člena ZDavP-2. Predmet nakupa je bila le parcela št. 520/1 k.o. …, brez stavbe, kar tudi izhaja iz prodajne pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila. Iz potrdila o namenski rabi z dne 27. 8. 2010 in 23. 8. 2012 izhaja, da gre za območje za hotelsko gradnjo. Zazidalni načrt pa še ni izdelan. Za parcele št. 515/4, 519/1, 521/1, 520/1 in 521/3, vse k.o. …, je bil v času dobave že sprejet in veljaven izvedbeni prostorski akt, s katerim je bilo določeno, da je na njih dopustna gradnja hotelskih objektov. Namen prodaje teh parcel pa je tožnik dokazoval že v postopku DIN, vendar še ni razpolagal z listinskimi dokazi, saj kupec še ni bil znan. Iz sodbe SEU v zadevi C-153/11 z dne 22. 3. 2012 izhaja, da mora nacionalno sodišče presoditi, ali je davčni zavezanec investicijsko blago pridobil za potrebe gospodarske dejavnosti. Pri tem samo knjiženje nepremičnin ne vpliva na pravico do odbitka DDV – prednost vsebine pred obliko (sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 711/2005 z dne 22. 10. 2009). Tožnik je zaradi lažje pridobitve kupcev tudi naročil izdelavo idejnega projekta za hotel in tudi že prejel dva računa s tem v zvezi. V vmesnem obdobju je tožnik predmetne nepremičnine tudi oddal v najem (od 1. 12. 2012 najemniku RTC Kranjska Gora).

V tožbi glede parcel ležečih v k.o. … tožnik navaja, da je namenska raba razvidna iz potrdila z dne 23. 8. 2010. Neutemeljena je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ob nabavi predmetnih nepremičnin ni uspel dokazati z verodostojnimi listinami, da jih bo uporabil za namene svoje obdavčljive dejavnosti. Tožnik ves čas prodaja predmetne parcele, kar je razvidno iz spletne strani www.cayo.si

. Opravil je tudi več razgovorov s posredniki za prodajo nepremičnin. Med dejavnostjo tožnika je v aktih navedena tudi dejavnost trgovanja z različnim blagom in trgovanje z nepremičninami. Prihodki iz naslova obresti pa niso prihodki iz dejavnosti tožnika, marveč iz naslova depozitov pri banki. Odločitev tožene stranke je tudi v nasprotju z sodbo SEU v zadevi C-153/11 z dne 22. 3. 2012. Tožnik meni, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV (62. člen, 63. člen in 67. člen ZDDV-1). Sklicuje se na načelo nevtralnosti sistema DDV in na sodbe SEU v zadevah C-257/11 z dne 29. 11. 2012 (točka 22) in C-515/07 z dne 12. 2. 2009 (točka 27). Ugovarja tudi kršitev 5. člena ZDavP-2 - načela materialne resnice in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bo predmetna zemljišča uporabil za namen opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti. V letih 2010 jn 2011 je tožnik prihodke dosegel pretežno z obrestmi, kar pa je oproščena dejavnost. Navaja sodbo SEU v zadevi C-184/04 (Uudenkaupungin kaupunki z dne 30. 3. 2006, točka 24). Kadar so blago ali storitve, ki jih je pridobil davčni zavezanec uporabljene za potrebe oproščenih transakcij, ali ne sodijo na področje uporabe DDV, se ne more niti pobirati izstopnega davka niti odbiti vstopnega davka. Če pa se je kasneje spremenila uporaba predmetnih zemljišč (leto kasneje jih je tožnik začel oddajati v najem), pa ima tožnik možnost popraviti odbitek vstopnega DDV, v skladu z določbo 68. člena ZDDV-1. V zvezi s popravki se tožena stranka sklicuje na že zgoraj navedeno sodbo SEU v zadevi C-184/04 in na člen 20(2) Šeste direktive – investicijsko blago ter člen 20 Šeste direktive – obdobje popravka odbitka. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali gre pri predmetnem nakupu nepremičnin za oproščeno dobavo nepremičnin v smislu 7. točke 44. člena ZDDV-1 ali pa za obdavčljivo dobavo stavbnih zemljišč po 8. točki 44. člena ZDDV-1 v povezavi s 77. členom PZDDV-1. Sporno pa je tudi, ali tožnik izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kot jih določa 63. člen ZDDV-1, med drugim zlasti, ali gre za dobavo blaga za namene obdavčenih transakcij davčnega zavezanca.

Pri opredelitvi vrste transakcij je potrebno izhajati iz ugotovitev dejanskega stanja, ki med strankama niti ni sporno. V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik plačal kupnino z obračunanim 20 % DDV ter da tožnik in prodajalec nista podala skupne izjave pred pristojnim davčnim organom v smislu 45. člena ZDDV-1. Za opredelitev pojma za kakšno transakcijo gre, je davčni organ pravilno izhajal iz predmeta dobave, kot je naveden v prodajni pogodbi. Davčni organ je pravilno razlagal določbe ZDDV-1, ki se nanašajo na oproščene transakcije in ne gre za nepravilno uporabo materialnega prava, kot zmotno zatrjuje tožnik. Razlaga, kot jo je dal davčni organ, da gre za oproščeno dobavo starega objekta – nekdanje bencinske črpalke in zemljišča, na katerem ta objekt stoji (parcela 520/1 k.o. …), je skladna tudi s Šesto direktivo, ki se uporablja v obravnavanem primeru in s sodno prakso SEU (npr. v zadevi J.J. Komen, C-326/2011). Tudi po mnenju sodišča gre v konkretnem primeru pri nepremičninah ležečih v k.o. …, za oproščene transakcije po sedmi točki 44. člena ZDDV-1. Tožnik in prodajalec pa bi se lahko pred opravljeno dobavo odločila za prostovoljno obdavčitev sicer oproščene transakcije in podala skupno izjavo pred pristojnim davčnim organom (drugi odstavek 45. člena ZDDV-1), česar pa v obravnavanem primeru nesporno nista storila. Zato tudi po mnenju sodišča posledično tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV iz te oproščene transakcije (četrti odstavek 67. člena ZDDV-1).

Stališče, ki ga podaja tožnik, da gre v obravnavanem primeru za obdavčljivo transakcijo po osmi točki 44. člena ZDDV-1, ker da gre za stavbno zemljišče, kar izhaja iz potrdila o namenski rabi predmetnih zemljišč, po mnenju sodišča ni pravilno. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da tožena stranka nezakonito razlaga 77. člen PZDDV-1. Vsebino oprostitev po ZDDV-1 je po mnenju sodišča treba razlagati v skladno z namenom Šeste direktive. Med oprostitve po g) točki 135 člena Šeste direktive pod B. Druge oprostitve, sodijo dobave objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen tistih iz člena 4(3)(a); po točki h) pa dobave nepozidanih zemljišč, razen dobav gradbenih zemljišč iz člena 4(3)(b). „Gradbeno zemljišče“ iz člena 4(3)(b) Šeste direktive pomeni vsako neopremljeno ali opremljeno zemljišče, ki ga kot takega opredelijo države članice. Za transakcije dobavo objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih stojijo pred prvo uporabo, države članice lahko določijo pogoje uporabe tega kriterija za spremembo objektov in zemljišč, na katerih stojijo (člen 4(3)(a) Šeste direktive). Že pri spremembah ZDDV iz razloga dodatnega približevanja obsegu davčnih oprostitev po 13. členu B poglavja Šeste direktive (ZDDV-B) je zakonodajalec upošteval opredelitve in določbe iz tistih pravnih aktov slovenske zakonodaje, ki specialno urejajo posamezna področja (Poročevalec DZ, št. 76). Iz slednjega tudi izhaja, da sta bili že točki 7 in 8 prej veljavnega 27. člena ZDDV usklajeni z g) in h) kategorijama B poglavja člena 13. Šeste Direktive v povezavi z 4(3)(a) oz. 4(3)(b) členom Šeste direktive. Navedeni določbi imata kontiuniteto v 7 in 8 točki veljavnega 44. člena ZDDV-1, ki je z ZDDV-1B usklajen z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, s spremembami (v nadaljevanju Direktiva 2006/112) oz. v konkretnem primeru točkama j) in k) 135. člena v povezavi z a) in b) točkama prvega odstavka 12. člena te direktive, ki je zamenjala Šesto direktivo.

Tudi iz sodne prakse SEU izhaja, da so ob upoštevanju izrecnega sklicevanja iz člena 4(3)(b) Šeste direktive na opredelitve gradbenih zemljišč v državah članicah te same pristojne, da za uporabo te določbe in določbe iz člena 13(B)(h) te direktive opredelijo zemljišča, ki se štejejo za gradbena zemljišča, pri čemer morajo upoštevati cilj, ki mu sledi navedena določba (kar pravilno navaja tudi pritožbeni organ) in sicer, da oprostitev plačila DDV velja le za dobave nepozidanih zemljišč, ki niso namenjena gradnji (npr. sodbe SEU v zadevah Don Bosco C-461/08, točka 42; Gemeente Emmen C-468/93, točka 25).

Definicijo gradbenega zemljišča oz. stavbnega zemljišča, ki je po Šesti direktivi obdavčeno z DDV, je potrebno poiskati v nacionalni zakonodaji. Ta pa loči med zazidanim in nezazidanim stavbnim zemljiščem. Po 2. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev (prvi odstavek). Zazidano stavbno zemljišče pa je zemljiška parcela na območju iz prejšnjega odstavka, na kateri je zgrajen objekt (drugi odstavek). Podobno definicijo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča ima tudi 218. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Po slednjem so zazidana stavbna zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb. Navedeno pomeni, da se izjema od oprostitev po h) točki Poglavja B. Druge oprostitve 13. člena v povezavi s členom 4(3)(b) Šeste direktive, glede na nacionalno zakonodajo, ne nanaša na dobavo zazidanih stavbnih zemljišč. V konkretnem primeru je bila dobavljena nepremičnina parcela št. 510/1, k.o. …, ki jo sestavlja ostanek nekdanje bencinske črpalke in zemljišče, na katerem ta stoji. Tožnik drugega v postopku ni izkazal. Ker je po povedanem dobavljena nepremičnina, ki jo sestavljata zemljišče in stari obstoječi objekti, tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o dobavi gradbenega zemljišča iz člena 4 (3)(b) Šeste direktive oz. stavbnega zemljišča v smislu osme točke 44. člena ZDDV-1. V obravnavanem primeru gre torej za oprostitev po členu 13B(g) v zvezi z členom 4(3)(a) Šeste direktive, kar je skladno tudi s sodno prakso SEU (v zadevi J.J. Komen, C-326/11).

Ne gre tudi za pravno situacijo, kot želi prikazati tožnik, da so glede na določbe ZDDV-1, ki nima definicije stavbnega zemljišča, vse dobave stavbnih zemljišč obdavčene (tako zazidana, kot nezazidana stavbna zemljišča) in da gre v obravnavanem primeru za obdavčljivo dobavo po 8. točki 44. člena ZDDV-1. Takšno stališče je v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami Šeste direktive, kot tudi sodno prakso SEU (npr. glej že navedeno sodbo v zadevi Don Bosco, C-461/08, točka 42). Iz navedene sodbe SEU izhaja, da se ob upoštevanju izrecnega sklicevanja iz člena 4(3)(b) Šeste direktive na opredelitve gradbenih zemljišč v državah članicah te pristojne, da za uporabo te določbe in določbe iz člena 13(B)(h) te direktive opredelijo zemljišča, ki se štejejo za gradbena, pri čemer morajo upoštevati cilj, ki mu sledi navedena določba in sicer da oprostitev plačila DDV velja le za dobave nepozidanih zemljišč, ki niso namenjena gradnji.

V konkretni zadevi se dobava v zvezi s parcelo 520/1 k.o. … nanaša na (star) objekt (opuščeno bencinsko črpalko) ter na zemljišče, na katerem ta stoji. Objekt pa je vsaka konstrukcija, trajno povezana s tlemi ali v tleh (člen 4(3)(a) Šeste direktive). Dobava se konkretno ne nanaša na nepozidano stavbno zemljišče iz k) točke B poglavja 13. člena v povezavi z členom 4(b)(3) Šeste direktive in tudi ne gre za zemljišče, ki je npr. pripravljeno za gradnjo (kot je bilo npr. upoštevno že v omenjeni sodbi SEU v zadevi Don Bosco). Zato ne pride v poštev niti sklicevanje tožnika na kavzo sklenjene pogodbe. Tožnik namreč neutemeljeno trdi, da je kupil zemljišče in ne ostankov stavbe. Za pravilno opredelitev konkretne transakcije po ZDDV-1 takšne navedbe nimajo vpliva, saj nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Tak namen iz pogodbe tudi ne izhaja, niti to ni razvidno iz upravnih spisov. Po povedanem v konkretnem primeru ni objektivnih elementov, ki bi izkazovali zatrjevani namen, zato ne more vplivati na davčno opredelitev transakcije glede predmeta dobave. Iz upravnih spisov tudi ne izhaja, da je star ostanek objekta v fazi rušenja. Ugovor tožnika, da je potrebno to dobavo opredeliti kot dobavo (stavbnega) zemljišča brez stavbe, v tem primeru sodišče kot neutemeljenega zavrača. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora pazi po uradni dolžnosti. Določba 77. člena PZDDV-1, ki pojasnjuje, da se za stavbna zemljišča iz 8. točke 44. člena ZDDV-1 štejejo parcele, na katerih je v skladu s predpisi dopustna gradnja objektov, po mnenju sodišča ne zožuje navedene zakonske določbe, saj takšna razlaga izhaja iz namena Šeste direktive, kot je sodišče že pojasnilo.

V zvezi z nadaljnjim spornim vprašanjem in sicer ali je tožnik z verodostojnimi listinami v postopku izkazal namen nadaljnje prodaje predmetne nepremičnine, ki ga sicer zatrjuje, pa takšnega namena tožnik po presoji sodišča ni izkazal z objektivnimi dokazi. Za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV je potrebno izkazati, da gre pri predmetnih nepremičninah za blago, ki je uporabljeno oz. bo uporabljeno za namene opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, od katere se plačuje DDV. Po povedanem je sodišče presojalo ali je tožnik izkazal namen ekonomske dejavnosti, ki pa mora biti podprt z objektivnim dokazom (sodba Upravnega sodišča RS I U 2913/2006 z dne 23. 9. 2008). Sodišče zgolj objavo o morebitni bodoči prodaji preko elektronskega medija na more šteti kot edinega kazalca bodočega ekonomskega namena uporabe nepremičnine. Sodišče preizkuša zakonitost prvostopenjske odločbe v času izdaje te odločbe. Tako tudi ne more upoštevati spremenjenih okoliščin in sicer, da je tožnik kasneje začel predmetne nepremičnine oddajati v najem. Slednje pa lahko tožnik uveljavlja preko popravka odbitka vstopnega DDV, kar je tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. Davčni organ prve stopnje je tožniku pravilno pojasnil, da ekonomski namen izhaja iz dejavnosti tožnika, ki jo je ta dejansko opravljal v spornem obdobju. Iz te dejavnosti tožnika pa ni razviden ekonomski namen, ne glede na dejstvo, da ima tožnik vpisano v sodni register tudi dejavnost trgovanja z različnim blagom in trgovanje z nepremičninami.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.