Jedro

Čeprav ne gre za odločbo o dodelitvi stanovanja, kot jo je terjala prejšnja zakonodaja (10. čl. ZSR), lahko tudi ustno soglasje k dodelitvi stanovanja, ki ga je dal pooblaščeni organ Ministrstvu za obrambo RS in ki je bila dejansko izpeljana na podlagi sklepa organa JLA v času moratorija, ustvari pravne učinke, ki lahko pomenijo za toženca pravno veljavno pridobitev stanovanjske pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti dvosobno stanovanje v Mariboru, in ga izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je namreč, da toženec uporablja stanovanje nezakonito oziroma brez veljavnega pravnega naslova, saj je pravico do vselitve pridobil od organa (poveljstva mariborske garnizije JLA), ki 27.9.1991, ko je izdal odločbo, ni imel več pravice do razpolaganja s stanovanjem. Toženec je svoje prejšnje stanovanje v Senti trajno prenehal uporabljati, zaradi česar je izgubil stanovanjsko pravico na njem, obravnavano stanovanje pa uporablja brez pravnega naslova.

Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo. Tožencu je sicer verjelo, da je že pred 25.6.1991 skušal priti do stanovanja v Mariboru, vendar odločbe zanj pred tem datumom ni prejel. Stanovanje v Senti je sicer zapustil, vendar si s tem ni pridobil kontunuitete stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju, saj ni prešlo v last Republike Slovenije, temveč tuje države. Hvalevredno je sicer, da je sodeloval z našo teritorialno obrambo in da so slovenske oblasti za takšne primere obljubljale normalno vključitev v življenje, vendar to ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča, saj ni mogoče priznati veljavnosti sklepov poveljstva mariborske garnizije.

Toženec vlaga proti sodbama revizijo, pri čemer obema sodiščema očita, da nista upoštevala, da je imel že poprej več kot deset let stanovanje, ki ga je vrnil, nadalje datuma sukcesije 8.10.1991, ki ga priznava mednarodna javnost, in da je šel v zamenjavo stanovanj na predlog in z dogovorom z MORS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi spremeni tako, da ju razveljavi in vrne v ponovno odločanje ter da se mu prizna pravica do odkupa stanovanja.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Neutemeljeno je sicer revizijsko sklicevanje na datum 8.10.1991, ko je nehal veljati 90-dnevni moratorij, saj je bilo s sklepom slovenske skupščine (Uradni list RS, št. 5/91-I), s katerim je bila sprejeta skupna deklaracija le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov ob osamosvojitvi naše države, ki pa se je po tem, torej po navedenem datumu, nadaljevalo. Ko revizija omenja, da ta datum priznava mednarodna skupnost, velja povedati, da je z ratifikacijo skupne deklaracije postala le-ta domače pravo, to pa nadalje pomeni, kot rečeno, da je šlo le za odlog izvrševanja osamosvojitvenih aktov. Nižji sodišči sta torej pravilno upoštevali in šteli, da tako imenovani moratorij ni vzpostavil na območju naše države pravnega režima, ki je veljal v SFRJ, in s tem tudi ni omogočil v takratnem razdobju organom in zavodom JLA razpolagati z vojaškimi stanovanji. Pravilno je tudi stališče sodišč, da toženec ne more črpati kakšne pravice iz dejstva, da je poprej zasedal 10 let stanovanje, ki ga je vrnil, to je stanovanje v Senti, kot sta to ugotovili obe stopnji. Z revizijsko trditvijo o prepustitvi prejšnjega stanovanja toženec očitno meri na to, da bi mu šlo drugo primerno stanovanje oziroma da izpraznitveni zahtevek sploh ni utemeljen. Dolžnosti tožeče stranke preskrbeti drugo primerno stanovanje, ne določa noben predpis, ki velja oziroma ga je mogoče uporabiti v Republiki Sloveniji. Toženec se je v obravnavano stanovanje preselil iz stanovanja, ki se nahaja v drugi državi, in s preselitvijo v stanovanje v Republiki Sloveniji ni mogel pridobiti pravice do drugega primernega stanovanja. Toženec bi se lahko tudi skliceval na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico do ponovne vselitve vanj, če bi se to stanovanje nahajalo v Republiki Sloveniji in bi zaradi preselitve v obravnavano stanovanje razpolagala z njim tožeča stranka. Pravkar povedano tudi samo ob sebi ne omogoča tožencu, da bi se uspešno uprl izpraznitvenemu zahtevku, ker mu tega ne omogoča noben predpis, niti ni mogoče uporabiti načela pridobljene pravice, ker je pač prejšnje stanovanje prepustil drugi državi.

Pač pa sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je zavzelo stališče, da v pritožbi zatrjevane obljube slovenske oblasti o vključevanju pripadnikov JLA, ki bi se pridružili TO Slovenije, v normalno življenje, in tako v zvezi s tem dogovor toženca z MORS, da pridobi obravnavano stanovanje ne omogoča drugačne odločitve sodišča, ker na podlagi tega ni mogoče priznati veljavnosti sklepov garnizijskega poveljstva v Mariboru. Ne gre namreč za to, da bi te zatrjevane okoliščine, če bi se izkazale kot resnične, dale veljavnost pravkar omenjenim sklepom, marveč za to, da je prišlo do dodelitve stanovanja tožencu s soglasjem takratnega stanodajalca, ki je bil upravičen razpolagati s stanovanjem, to pa je bilo Ministrstvo za obrambo RS oziroma njegov pooblaščeni organ. Dasiravno ne bi šlo za odločbo o dodelitvi, kot jo je terjala takratna zakonodaja (10. člen zakona o stanovanjskih razmerjih), bi tudi ustno soglasje k dodelitvi stanovanja, ki jo je opravil pooblaščeni organ in ki je bila dejansko izpeljana, ustvarilo pravne učinke, ki bi pomenili za toženca pravnoveljavno pridobitev stanovanjske pravice.

Zaradi opisane nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo revizijskemu sodišču, da ugodi reviziji, sodbi obeh sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku). To bo moralo izvesti ponujene in, če bo potrebno, še druge dokaze, da bo lahko ugotovilo, ali je bilo tožencu res dodeljeno stanovanje s soglasjem upravičenega stanodajalca.

K revidentovemu predlogu, naj se mu prizna pravica do odkupa stanovanja, naj bo povedano, da to vprašanje ni predmet tega postopka.