Jedro

Ker se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, odločitev sodišča prve stopnje ne more temeljiti na razveljavljeni določbi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 4.980,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostanku pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.017,20 EUR (v izreku sodbe pomotoma 1.0172,00 EUR).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da bi moralo sodišče izdati zgolj zamudno sodbo, ne pa tudi (zavrnilne) sodbe. Upoštevati bi moralo vse navedbe tožeče stranke, ne zgolj navedb v tožbi, v kolikor pa je menilo, da iz teh ne izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka, pozvati na odpravo nesklepčnosti. Ali je bila nepremičnina X1, k.o. C. kategorizirana kot javno dobro ali ne, ni odločilno, saj tožnik zahteva varstvo svoje lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. X2, k.o. C.. Sodišče pozablja, da je bil 58. člen Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) z odločbo US RS razveljavljen. Opozarja na določbe URS, ki varujejo zasebno lastnino, povzema obrazložitev odločbe US RS in meni, da bi bil tožnik dolžan toženki nepremičnino izročiti šele z dnem pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. Ker te ni bilo, mu gre varstvo lastninske pravice. Meni, da je navedla tudi vse potrebne elemente odškodninske odgovornosti toženke. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožnikovemu primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija zamudno sodbo sodišča prve stopnje in uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Meni, da tožeča stranka ni podala nobene dejanske podlage za plačilo 83,00 EUR mesečne uporabnine, niti tega dokazala, tožena stranka pa je ugovarjala tudi zastaranju podrednega tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine. Predlaga, da se zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora, tožena stranka pa na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožeča stranka zatrjuje, da si je tožena stranka brez pravne podlage podlage prilastila del njene nepremičnine parc. št. X2, k.o. C., v površini 104 m2, na katerem je zgradila cesto. S tožbo zahteva vrnitev tega dela parcele, saj meni, da je je vzpostavitev prejšnjega stanja edini možni način za rešitev spora, podrejeno pa zahteva tudi plačilo odškodnine, v kolikor bi bilo sodišče drugačnega mnenja. Za čas zadnjih 5 let pred vložitvijo tožbe zahteva tudi plačilo uporabnine v višini 83,00 EUR mesečno.

Tožena stranka je na vročeno tožbo pravočasno odgovorila, ni pa prišla na poravnalni narok in narok za prvo obravnavo, zato je sodišče prve stopnje, v delu, za katerega je menilo, da je tožba sklepčna, izdalo zamudno sodbo in tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine ugodilo, v preostalem delu pa sodbo, s katero je primarni tožbeni zahtevek za vračilo odvzetega dela nepremičnine parc. št. X2, k.o. C., v površini 104 m2 in podredni tožbeni zahtevek za plačilo 19.020,00 EUR iz naslova odškodnine zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo Sodišče izda zamudno sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, v primeru, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da ta v roku za odgovor na tožbo ne odgovori, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana (1. odstavek 318. člena ZPP).

Zamudno sodbo izda sodišče tudi, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožena stranka, čeprav je ta odgovorila na tožbo. Če iz navedb tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, na naroku pa tožeča stranka tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (2. odstavek 282. člena ZPP).

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), na njegovo nepravilno uporabo pa utemeljeno opozarja tudi tožeča stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil za del nepremične parc. št. X2, k.o. C., v površini 104 m2 (v nadaljevanju sporna nepremičnina), razlastitveni postopek začet že na podlagi 85. člena ZJC, saj je bila rekonstrukcija ceste že v celoti izvedena, ni pa bila lastnina te nepremičnine v zemljiški knjigi vpisana na toženo stranko, vpis pa je tako ali tako le deklaratorne narave. Meni, da je nepremičnina že z rekonstrukcijo postala javno dobro in da vračilo nepremičnine, ki je javno dobro, ni mogoča, saj to preprečuje javna korist. Tožnik pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi (še) ni upravičen do plačila odškodnine, saj razlastitveni postopek še ni končan, do te pa bo upravičen, ko bo dejansko izpeljan postopek odvzema zemljišča z vpisom tožene stranke v zemljiško knjigo oz. z dejansko realizirano razlastitvijo.

Takšnemu razlogovanju sodišča prve stopnje ni mogoče pripisati pravilne uporabe materialnega prava, niti razumljivosti, saj si prihaja samo s seboj v nasprotje.

Lastninsko pravico na nepremičnini se pridobi na podlagi pravnega posla (ki mu mora slediti tudi vpis v zemljiško knjigo), z dedovanjem, z odločbo državnega organa z njeno pravnomočnostjo ali dokončnostjo ali na podlagi zakona z izpolnitvijo pogojev, določenih v njem (1). Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (1. odstavek 11. člena SPZ), dopustno pa je dokazovati nasprotno. Pravni sistem ne pozna razlikovanja med formalnim, vpisanim in „dejanskim“ lastnikom nepremičnine, kot ju razlikuje sodišče prve stopnje.

Določbi 85. člena ZJC sodišče prve stopnje sicer pravilno pripisuje neposredni razlastitveni učinek (iz katerega bi bil mogoč sklep, da je na podlagi zakona lastnik sporne nepremičnine toženka), ob tem pa spregleda, da je Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju US RS) z odločbo U-I-224/00 z dne 19.10.2000, objavljeno v Ur. l. RS, št. 50/2002 z dne 07.06.2002, navedeni člen razveljavilo, saj je ugotovilo, da je v neskladju z 2. členom, z 2. odstavkom 14. člena ter s 23., 33. in 69. členom Ustave RS.

Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZustS) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na razveljavljeni člen zakona, je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Ni mogoče pritrditi niti nadaljnjemu stališču sodišča prve stopnje, da ne glede na to, kdo je (zemljiškoknjižni) lastnik sporne nepremičnine, ni mogoča njegova vrnitev v naravi, saj naj bi s samo rekonstrukcijo ceste ta del nepremičnine postal javno dobro. Resda 2. člen ZJC določa, da so javne ceste javno dobro, ki ga lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Vendarle ne gre za katerokoli nepremičnino, na kateri bi bila zgrajena cesta, temveč mora biti ta kot javno dobro oz. javna cesta opredeljena. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je kot javno dobro – javna cesta kategorizirana nepremičnina X1, k.o. C., vprašanje, na katerega bo potrebno odgovoriti pa je, ali je tako opredeljena tudi sporna nepremičnina.

Ob tem se je namreč pritožbenemu sodišču zastavilo vprašanje obstoja sporne nepremičnine oz. določenosti predmeta, na katerem tožnik zahteva varstvo lastninske pravice, saj je iz vpogleda v zemljiško knjigo razvidno, da je bila nepremičnina, parc. št. X2, k.o. C., ukinjena. Glede na to bo potrebno tožnika pozvati, da natančno opredeli stvar, na kateri zahteva varstvo svoje lastninske pravice, šele nato pa ugotavljati, kdo je lastnik te stvari in presojati utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka za vrnitev stvari. Če je tožnik lastnik stvari in vrnitev v naravi ne bo mogoča, pa presoditi tudi o njegovi upravičenosti do odškodnine. Pritožbeno sodišče je glede na to, da bo potrebno izvesti dodaten dokazni postopek odločitev sodišča prve stopnje o primarnem tožbenem zahtevku, posledično pa tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 154. člena ZPP). Poleg navedenega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ugovorov tožene stranke, saj je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, njene vloge potrebno upoštevati. Le če bo ugotovilo, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine oz. njenega dela in s posegom ni soglašal, bi bil ta lahko upravičen do varstva lastninske pravice po določbi 92. člena SPZ.

K pritožbi tožene stranke zoper zamudno sodbo Pritožbi tožene stranke glede na pritožbene razloge ne gre pripisati utemeljenosti. V teku pritožbenega postopka pa je US RS z odločbo U-I-164/09 z dne 04.02.2010, objavljeno v Ur. l. RS, št. 12/2010 z dne 19.02.2010, razveljavilo 2. odstavek 282. člena ZPP, na katerem je temeljila izdaja izpodbijane zamudne sodbe. Razveljavitev US RS začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče (43. člen ZUstS), ki pa v tem primeru ni posebej določen. Ker se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno in ker do objave citirane odločbe US RS dne 19.02.2010 v tej zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, je bilo že iz tega razloga potrebno pritožbi ugoditi in zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti dokazni postopek, upoštevajoč tudi vloge tožene stranke in ponovno odločiti tudi o tem tožbenem zahtevku (1. odstavek 154. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) 39. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pred tem 20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.