Jedro

V pravdnem postopku se sporna meja ne ureja oziroma ne določa, temveč se jo le ugotavlja zaradi identifikacije spornih delov zemljišč oziroma meja med parcelami, ki so pomembne za presojo tožbenih zahtevkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka sodbe, kolikor se nanaša na prepoved odvajanja meteornih in drugih odpadnih vod in odplak in v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka sodbe), in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika R.B., da se toženi stranki prepove vsak poseg v lastninsko pravico tožnika na parceli št. 14/14, 15/1 in 189 k.o. Š., zlasti pa se mu prepove vožnja po teh parcelah in odvajanje meteornih in drugih odpadnih voda in odplak, pod izvršbo. O stroških postopka je odločilo tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 710.349,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.12.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču drugemu sodniku. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določili Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot kot predhodno vprašanje ugotoviti mejo med parcelami štev. 14/14, 15/1 in 189 k.o. Š. in parcelo štev. 2900. k.o. Š.. V skladu z določbo 1. točke 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP bi moralo prekiniti postopek zaradi predhodne ugotovitve meje v upravnem mejnem ureditvenem postopku. Izvedenčeva pojasnila v ponovnem postopku se v ničemer ne razlikujejo od ugotovitev v pisnem mnenju, vsekakor pa potrjujejo dejstvo, da meja še ni bila ugotovljena v smislu citiranih določil. Izpodbijana sodba zato še vedno nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Podrejeno toženec uveljavlja tudi pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Glede odločitve o prepovedi posegov v lastninsko pravico na parceli štev. 189 k.o. Š. z odvodnjavanjem meteornih in drugih odpadnih voda poudarja, da so ugotovitve o tem, da se meteorne in druge odpadne vode stekajo na pot oziroma jarek, ki se nahaja na parc.štev. 189 k.o. Š. temeljijo na ugotovitvah o poteku mej, ki niso ugotovoljene na način in v skladu z zakonsko predvideno ureditvijo, zaradi česar takšen zaključek sodišča temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče je namreč že pravnomočno odločilo, da je toženec priposestvoval del parcele štev. 189 k.o. Š.. Pri tem sodišče ne pojasni, na podlagi česa je ugotovilo, da se jarek nahaja na tistem delu parc. štev. 189 k.o. Š., ki je last tožnika. V zvezi z odločitvijo o prepovedi voženj na parceli štev. 189 k.o. Š. sta tako toženec kot njegov tast skladno izpovedala, da je toženec za svoji parceli štev. 20/1 in 16 k.o. Š. vozil direktno od hiše, saj zaradi konfiguracije teh parcel, ki so višje od poti, ni mogel voziti po sporni trasi. Toženec ni imel nikakršne potrebe, da bi s svojih parcel vozil na domačijo svojega starega očeta, saj je imel vsa gospodarska poslopja pri svoji hiši. Iz skice izvedenca pa tudi izhaja, da se električni drog nahaja na parceli štev. 2900 in to tam, kjer je parcela najširša. Sporna trasa poti iz parcele 20/1 proti parcelama štev. 25 in 26 poteka vseskozi po parceli 2900, le delno pa posega tudi v parcelo štev. 188, ki pa ni predmet tožbnenega zahtevka. Glede na to, da toženec pri svojem delu uporablja traktor s priključki, je zaradi konfiguracije terena nemogoče, da bi toženec s traktorjem in priključki iz parcele 20/1 na izvozu pri električnem drogu zavijal tudi levo proti severu in domačiji njegovega deda. Zavijanje bi bilo možno le desno proti parcelam štev. 25 in 26, česar pa sodišče ob ogledu na kraju samem ni ugotavljalo, zaradi česar je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi zaključek sodišča, da ni z ničemer izkazana služnostna pravica voženj po zemljišču tožnika v korist toženčevega tasta, je napačen in pravno zmoten. Iz izpovedbe tožnika namreč izhaja, da je toženčev tast, brez, da bi mu kdorkoli branil, uporabljal sporno traso poti in vozil po tej trasi že od kar tožnik pomni, pa mu tega ni nihče branil. Do spora je prišlo šele takrat, ko naj bi J.K. - stari oče toženca pokosil del parcele štev. 189, zaradi česar je tožnik tudi vložil tožbo. Nobena od zaslišanih prič ni videla na sporni trasi voziti niti toženca niti njegovega starega očeta. Toženec je avtoprevoznik, praktično ves čas na poti, s kmetijo pa so gospodarili njegovi starši, zaradi česar J.K. nikoli ni ravnal po toženčevih navodilih, temveč v času vložitve tožbe za lastne potrebe. Pritožnik posebej izpodbija tudi odločitev o stroških.

Poudarja, da odločitev ni sorazmerna uspehu pravdnih strank v pravdi.

Tožnik je pripoznal tožbeni zahtevek glede lastništva trikotnika, zaradi katerega je vse do pripoznave tekel postopek, tožbenega zahtevka zaradi poljskega stranišča ni umaknil takoj po njegovi odstranitvi, največ časa in dokazovanja pa je sodišče porabilo za ugotavljanje utemeljenosti tistega dela tožbenega zahtevka tožnika, ki ga je kasneje zavrnilo.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s tistim delom pritožbenih trditev, ko toženec spodbija tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prepoved odvajanja meteornih in drugih odpadnih vod in odplak in opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da se jarek, kamor se stekajo meteorne in druge odpadne vode, nahaja na tistem delu parcele 189, k.o. Š., ki je last tožnika.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti ali se jarek nahaja na priposestvovanem delu ali pa na tistem delu, ki se nahaja že izven priposestvovanega dela te parcele. Ker je ta pravno odločilna dejanska ugotovitev v izpodbijani sodbi izostala, je utemeljen očitek o izkazanem pritožbenem razlogu nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je moralo pritožbeno sodišče delno ugoditi pritožbi ter glede te odločitve vsebovane v I. točki razveljaviti sodbo in v tem obsegu vrniti zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (člen 355 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v zgoraj nakazani smeri ugotoviti, kje točno se nahaja jarek oziroma del zemljišča, kamor se stekajo vode in odplake, in navesti dokazno podlago za svoj zaključek, pri čemer so pomembne le imisije, ki jih toženec odvodnjava skozi sporni izpust. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je vprašanje, kje poteka meja med zemljišči pravdnih strank in parcelo 2900, ki predstavlja javno pot, v ponovljenem postopku pravilno rešilo. Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevaje napotek pritožbenega sodišča prekiniti postopek zaradi predhodne ugotovitve meje v upravnem ureditvenem postopku po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot. Sodišče druge stopnje je razveljavilo s sklepom opr.štev. II Cp 219/2004, z dne

5.5.2004 prvo sodbo sodišča prve stopnje zato, ker je bilo prvo mnenje izvedenca geodetske stroke nejasno, posledično pa so bili v tem delu nejasni tudi razlogi prvostopne sodbe, ki je takšno nejasno mnenje izvedenca povzelo in nanj oprlo svojo ugotovitev, kje poteka meja med parcelami. V novem postopku pa je izvedenec povsem jasno povedal oziroma pojasnil, da njegova ugotovitev, da skica s prikazom obstoječega stanja, ki jo je narisal, ni primerna za prenose katastrskih meja, ne pomeni, da dejansko stanje ni takšno, kot ga je prikazal v skici in da gre kljub temu za pravilen prikaz, na katerih parcelah poteka pot v naravi in kje je izpust, temveč le, da na podlagi tako narejene skice ne more določiti natančnih meja med parcelami, kar pa mu sodišče niti ni naložilo v svojem sklepu. Pojasnil je tudi, kakšen je natančen postopek za prenos katastrskih meja v naravi, pri čemer pa je zgolj dopustil možnost, da je pri njegovem prikazu prišlo do odstopanja katastrskih podatkov od dejanske meje v naravi za največ enega do dveh metrov, kar pa ne vpliva na zaključek, da sporna pot poteka tudi po parcelah tožnika štev. 14/14, 15/1 in 189, vse k.o. Š.. Izvedenčev prikaz meje na podlagi katastrskih podatkov je tako dovolj jasen, ne nasprotuje kriterijem določenim v Zakonu o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (primerjaj napr. določbo 3. odstavka 15. člena zakona, ki tudi v postopku ureditve meje določa kot temeljno izhodišče ureditev meje na podlagi podatkov zemljiškega katastra) in zadošča za potrebe te pravde. V pravdnih zadevah, kakršna je sporna, se namreč meja ne ureja oziroma določa, temveč se jo le ugotavlja zaradi identifikacije spornih delov zemljišč oziroma meja med parcelami, ki so pomembne za presojo tožbenih zahtevkov. V konkretnem primeru je bilo potrebno ugotaviti ali sporna pot poteka po omenjenih tožnikovih zemljiščih in ne morda po parceli štev. 2900, ki predstavlja javno pot oziroma po toženčevih zemljiščih, med drugim tudi na priposestvovanem delu zemljišča 189 k.o. Š.. Takšen s strani toženca zatrjevan potek poti pa je na podlagi izvedenčevih dovolj natančnih ugotovitev izključen (primerjaj jasne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, ki povzemajo izvedenčeve ugotovitve in prikaz meje, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje).

V zvezi z oceno ali toženec vozi po sporni poti in s tem neupravičeno posega v zemljišča tožnika, pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni dokazni oceni prvostopnega sodišča. Dokazni zaključek prvostopnega sodišča temelji na prepričljivem pojasnilu prvostopnega sodišča o tem, zakaj ni sledilo izpovedbam priče J.H. in toženca. Na ogledu je ugotovilo, da je toženec pri električnem stebru znižal brežino in napravil izvoz iz svoje parcele štev. 20/1 na levo do javne poti in nato parcele tožnika 189, po kateri poteka sporna pot, ki se nadaljuje na parceli štev. 15/1 in štev. 14/14. Ta okoliščina logično in izkustveno povsem potrjuje ugotovitev, oprto tudi na prepričljivo tožnikovo izpovedbo, da je toženec po tem izvozu vozil s svojih parcel štev. 16 in štev. 20/1 na sporno pot in nato do kmetije svojega starega očeta, s katerim sta si medsebojno pomagala. Ob povedanem je pritožbena pripomba, da se omenjeni električni steber nahaja na parceli 2900, nebistvena, bistveno je, da je toženec napravil s tem izvoz tudi na sporno pot s svojih parcel. Navedena ugotovitev tako zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku, s katerim tožnik terja prepoved voženj po svojih parcelah. Takšen zaključek pritožnik sicer tudi izpodbija z dokaznim predlogom z izvedbo preizkusa vožnje s traktorjem, kar pa predlaga sedaj prvič v pritožbi. Gre za nedopustno navajanje novega dokaza v pritožbenem postopku, katerega bi toženec lahko predlagal na samem ogledu. Zato ga pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ni smelo upoštevati. Po navedeni zakonski določbi namreč sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave.

Sprejete dokazne ocene ob povedanem ne morejo omajati tudi pritožbene trditve, da ni nobena priča videla voziti po sporni poti toženca ali njegovega starega očeta, niti trditve, da je toženec avtoprevoznik in ves čas na poti in da zato njegov stari oče ni nikoli ravnal po njegovih navodilih, temveč le za lastne potrebe. Že ugotovljene vožnje s teh parcel bi zadostovale za ugoditev predmetnemu negatornemu tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na vožnje po sporni poti. V zvezi z vožnjami s parcel štev. 25 in štev. 26 pa toženec celo v pritožbi priznava, da je vozil po sporni poti s teh parcel, ki jih ima v zakupu. Pri tem se sicer sklicuje na pridobitev s priposestvovanjem služnostne pravice na sporni poti v korist vsakokratnega lastnika teh parcel, na katerih pa ima sam le zakupno pravico. Zato pritožbeno sodišče, ki sicer pritrjuje dokaznemu zaključku prvostopnega sodišča, da obstoj služnostne pravice ni dokazan, še pojasnuje, da bi zatrjevana služnostna pravica vožnje bila le v korist vsakokratnega lastnika teh parcel, kolikor bi bila pridobljena na podlagi zakonsko predvidenih pogojev. V primeru priposestvovanja bi moral toženec v konkretnem primeru predložiti ustrezno pravnomočno sodbo izdano v korist lastnika gospodujočih parcel. Pritožbene trditve, da je toženčev tast odkar pomni vozil po sporni poti in mu tega ni nihče branil, na katere se pritožnik sklicuje, so zato že iz tega razloga v tem sporu pravno nepomembne, razen tega pa same po sebi niti ne izkazujejo vseh potrebnih zakonskih elementov za ugotovitev priposestvovanja služnostne pravice (primerjaj določbo 54. člena prej veljavnega ZTLR, po kateri je bilo za priposestvovanje stvarne služnosti potrebno, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval, pri čemer stvarne služnosti ni bilo mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari izvrševal služnost s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica).

Pritožbeno sodišče ob povedanem ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v preostalem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljene dejanske okoliščine pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijane odločitve v tem delu pritožbene trditve ne morejo omajati. Ker pritožbeno sodišče nadalje v tem delu tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je zavrnilo v tem delu pritožbo tožene stranke in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških in bo tako moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ponovno odločiti o vseh stroških postopka - upoštevaje skupen uspeh ene in druge stranke, vključno s pritožbenimi stroški, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki (člen 154 in 165/4 ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ni našlo nobenih razlogov, da vrne zadevo v odločanje drugemu sodniku in zato tovrstne zahteve pritožnika ni upoštevalo.