Jedro

Za pridobitev pravice do vdovske pokojnine je relevantna starost vdove ob moževi smrti. Glede na to, da je tožnica ob moževi smrti dopolnila starost 34 let, ne izpolnjuje pogojev določenih v 1. alineji prvega odstavka (starost 50 let in 6 mesecev) in tretjem odstavku 110. člena v zvezi s 421. členom ZPIZ-1 (starost 45 let in 6 mesecev, da bi pridobila pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let in 6 mesecev starosti), niti pogojev v sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1 (vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanke, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 45 let in 6 mesecev, če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starosti 45 let in 6 mesecev, dopolnila pa je 40 let in 6 mesecev, ko dopolni 45 let in 6 mesecev starosti). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 2. 2014 in št. ... z dne 23. 5. 2013 ter da se ji prizna pravica do vdovske pokojnine, tožencu pa naloži, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero ugotovi višino pokojnine, ki pripada tožnici in da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga napačne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da se je v postopku sklicevala na določilo 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), glede katerega je sodišče v točki 5 obrazložitve zavzelo stališče, da ni pravilna materialnopravna podlaga za odločanje v konkretnem sporu. Sodišče se je glede pravne podlage opredelilo v točki 6 obrazložitve sodbe, kjer je zapisalo, da pravno podlago glede na prvi odstavek 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) za rešitev te zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), vendar razlogi niso pojasnjeni. Zato takšnega stališča tožnica ne sprejema in meni, da je glede na navedeno podana bistvena kršitev določb postopka, saj se odločba v tem delu ne da preizkusiti. Tožnica je res v tožbi napačno zapisala pravno podlago, saj se pravilna materialnopravna podlaga, glasi na določilo 72. člena ZPIZ/92 in ne ZPIZ-2. Vendar sodišče ni presojalo razlogov za priznanje pravice tožnice po določilu 72. člena ZPIZ/92, ampak po določilih ZPIZ-1. Meni, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določila ZPIZ/92, ki so veljala v času nastanka zavarovalnega primera, to je v času, ko je umrl tožničin mož. Tožnici vdovska pokojnina ni bila priznana ne ob izpolnitvi pogoja starosti 40 let, ne pri izpolnitvi pogoja starosti 45 let, ne pri izpolnitvi pogoja starosti 48 let in ne pri izpolnitvi pogoja starosti 53 let. Po določilu drugega odstavka 421. člena ZPIZ-1 se v prehodnem obdobju spreminja starostna meja za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Upoštevaje, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica uživala pravico do vdovske pokojnine skupaj z otroci do 30. 9. 2007, ko je zadnjemu otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, bi od tedaj dalje moralo upoštevati, da glede na prehodno obdobje, v skladu z določilom drugega odstavka 421. člena ZPIZ-1 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki za leto 2007 določajo starostno mejo 44 let in 0 mesecev. Sodišče samo ugotavlja, da je tožnica na dan 30. 9. 2007, ko je zadnjemu otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, dopolnila starost 47 let. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 2. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 23. 5. 2013, s katero je odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

6. Sporno v tej zadevi je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

7. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v Sporazumu o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 MP št. 10/08, v nadaljevanju Sporazum) in glede na dne 11. 4. 2013 vloženo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine ZPIZ-2. Glede na prehodno določbo prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 pa je potrebno zagotavljanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine uporabiti določbe ZPIZ-1, to je zakona veljavnega do 31. 12. 2012. V prvem odstavku 392. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu ZPIZ-1 lahko uveljavijo pravico do vdovske ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji določeni v 109. členu ZPIZ-1. 8. V skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 421. členom lahko vdovsko pokojnino uveljavi vdova umrlega zavarovanca, če je do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolnila starost 50 let in 6 mesecev. Vdova, ki do moževe smrti ni dopolnila 50 let in 6 mesecev, dopolnila pa je 45 let in 6 mesecev, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let in 6 mesecev starosti.

9. Nadalje določba sedmega odstavka 110. člena določa, da ne glede na pogoje, določene v 1. alineji prvega odstavka in v tretjem odstavku tega člena, pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanke, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 45 let in 6 mesecev, če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starosti 45 let in 6 mesecev, dopolnila pa je 40 let in 6 mesecev, ko dopolni 45 let in 6 mesecev starosti.

10. Na podlagi citiranih določb in ureditve v ZPIZ-1, je za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, relevantna starost vdove ob moževi smrti. Glede na to, da je tožnica ob moževi smrti dopolnila starost 34 let, ne izpolnjuje nobenega od zgoraj navedenih pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine, torej ne pogojev določenih v 1. alineji prvega odstavka in tretjem odstavku 110. člena v zvezi s 421. členom, niti pogojev v sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1. 11. Tožnica je pravico do družinske pokojnine skupaj z otroci uživala v BiH do 30. 9. 2007, ko je zadnjemu otroku prenehala pravica do družinske pokojnine v BiH. Tožnica od 1. 10. 2007 v BiH sama uživa pravico do družinske pokojnine po pokojnem možu. Medtem, ko pravice do družinske pokojnine tožnica in otroci po pokojnem A.A. pri tožencu niso pridobili. S pravnomočno odločbo št. ... z dne 24. 10. 2007 je bila zahteva vložena 30. 6. 2003 za priznanje pravice do vdovske pokojnine vdovi in za priznanje pravice do družinske pokojnine otrokom, zavrnjena. Novo zahtevo, ki jo je tožnica zase in za otroke vložila 12. 5. 2006 pa je toženec s sklepom št. ... z dne 14. 6. 2006, potrjeno z dokončno odločbo iste opravilne številke z dne 6. 6. 2007, na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Tako, da tožnica skupaj z otroci pri tožencu ni bila uživalka vdovske oziroma družinske pokojnine in posledično tudi do prenehanja uživanja družinske pokojnine otrok ni moglo priti.

12. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, ugotavljalo tudi, ali so pri tožnici izpolnjeni pogoji določeni v šestem odstavku 110. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 421. člena ZPIZ-1, torej kot da je bila tožnica pri tožencu skupaj z otroci uživalka vdovske pokojnine, in ali izpolnjuje pogoje starosti ob prenehanju uživanja družinske pokojnine zadnjega otroka.

13. Po določbi šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 vdova, ki med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, pridobljene ob pogojih iz 2. in 3. alineje prvega odstavka tega člena, dopolni 53 let starosti, obdrži pravico do vdovske pokojnine trajno. Če ji ta pravica preneha pred dopolnjenim 53 letom starosti, toda po dopolnjenem 48 letu, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 53 let starosti. Ta starostna meja tudi glede na prehodno določbo 421. člena ZPIZ-1 velja že v letu 2007, ko je 30. 9. 2007 zadnji otrok prenehal uživati pokojnino (v BiH).

14. Tožnica rojena 11. 4. 1960, je na dan 30. 9. 2007, ko je zadnjemu otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, dopolnila 47 let starosti, kar pomeni, da v času uživanja vdovske pokojnine skupaj z otroci ni (ne bi) izpolnila pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine niti po določbi šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1. 15. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo 72. člena ZPIZ/92 in na tej podlagi uveljavlja pravico do vdovske pokojnine. Tožnica namreč pravice do družinske pokojnine po 72. členu ZPIZ/92 ni uveljavljala oziroma pridobila. Zanjo zato ne pride v poštev prehodna določba 390. člena v zvezi s četrtim odstavkom 427. člena ZPIZ-1 in tako imenovana čakalna doba. V četrtem odstavku 427. člena ZPIZ-1 vdovi, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljena po 2. ali 3. alineji prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve tega zakona, torej po ZPIZ/92, preneha po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti, lahko, ne glede na določbe 110. člena tega zakona, pridobi pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let starosti. Primarni pogoj določen v četrtem odstavku 427. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, je namreč pridobitev pravice do družinske pokojnine po 2. ali 3. alineji 72. člena ZPIZ/92 in šele pod tem pogojem je relevantno, če ta pravica do družinske pokojnine preneha po dopolnitvi 45 leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50 letom starosti. Kot je rečeno pa tožnica prav navedenega primarnega pogoja ne izpolnjuje, saj ji pravica do družinske pokojnine po 2. ali 3. alineji 72. člena ZPIZ/92 ni bila priznana. Zato datum zavarovalnega primera, na katerega se sklicuje pritožba, za rešitev pritožbene zadeve ni pomemben.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.