Jedro

Tožena stranka ni zahtevala razveljavitve pogodbe, zato glede na opisane razloge niso relevantni njeni ugovori, da je bila postavitev tunelov potrebna, ker je tožeča stranka odgovorna za škodni dogodek in da zato tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 13.671,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 847.368,00 SIT od 8. 10. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 3.536,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti, od zneska 2.428.800,00 SIT od 30. 9. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 10.135,20 EUR od 1. 1. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti (točka I), tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 3.338,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz II. točke izreka sodbe.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo celovite in skrbne dokazne ocene, s katero bi ugotovilo, ali se je tožena stranka zavezala k plačilu opravljenega dela. Zmotno je stališče prvega sodišča, da je odločilna okoliščina, ali sta pravdni stranki v trenutku naročila vedeli o razlogih za padec stekla. Takšno stališče je zgrešeno iz razloga, ker iz pravnomočne sodbe v gospodarskem sporu VIII Pg 227/2005 izhaja, da je za škodo odgovorna tožeča stranka. Vedenje strank o odgovornosti je lahko zgolj okoliščina, zaradi katere bi stranki sklenili takšen ali drugačen dogovor, ne more pa ta okoliščina dokazovati konkretne vsebine dogovora. Ker se je v zaslišanjih izkazalo, da ne potrjujejo trditev tožeče stranke, da je bil sklenjen dogovor, da bo stroške zaščitnih tunelov nosila tožena stranka, je sodišče diskreditiralo edino pričo tožene stranke, o kateri je obsežno razložilo, zakaj je njeno pričanje neprepričljivo, do pričanja vseh ostalih prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, pa se ni opredelilo. Priča A. A. je izpovedala, da se v času padca stekla ni 100 % vedelo, kaj je bil vzrok za padec stekla in kdo je zanj odgovoren, je pa obstajala verjetnost, da je odgovorna tožeča stranka. Fasada je bila v garancijski dobi, sodišče pa je vodilo zaslišanje glede vprašanj, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Na ključno vprašanje, kakšna je bila vsebina dogovora prvo sodišče v sodbi pojasnjuje, da stranki nista vedeli ne kaj je bil vzrok za padec stekla ne kdo je odgovoren. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v tem delu nejasne in same s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali se je tožena stranka zavezala k plačilu, česar ni potrdila tudi nobena priča, pri tem pa ni upoštevalo izpovedbe direktorice, da je dobila od tožeče stranke faks, iz katerega izhaja, da bo tožeča stranka pokrila stroške najema zaščitnih tunelov. Nobena od prič ni potrdila obstoja dogovora o plačilu, na podlagi katerega bi se k plačilu zavezala tožena stranka, vse priče so potrdile neobstoj takšnega dogovora. B. B., takratni direktor tožeče stranke, na sestanku ni bil prisoten, s takratno direktorico tožene stranke glede plačila ni nikoli komuniciral, zato tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena s stopnjo prepričanja dokazati, da se je tožena stranka zavezala k plačilu zaščitnih tunelov. Vsaka stranka je imela svoje videnje glede odgovornosti za padec stekla, zato o soglasju volj glede sklenitve pogodbe o delu ni mogoče govoriti, saj takšnega soglasja v konkretnem primeru ni bilo. Sodišče prve stopnje v 12. točki ugotavlja, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila postavitev zaščitnega odra oziroma tunelov in je v tistem trenutku tudi štela to kot strošek, ki ga bo plačal tisti, ki bo spoznan za odgovornega za padec steklenih plošč s fasade, kar pa ne pomeni, da je že v trenutku naročila obstajal dogovor med strankama, da bo to strošek tožene stranke. Prvo sodišče pri tem ne upošteva, da je bilo dokazno breme na tožeči stranki, da dokaže dogovor glede plačila obveznosti. Prvo sodišče do konca ne izpelje svojih ugotovitev, da naj bi bila odločitev o plačilu teh stroškov pridržana do ugotovitve odgovornosti za škodo. Sodišče prve stopnje ne pojasni razlogov, zaradi katerih je v začetnem obdobju stroške plačevala tožeča stranka, ki je tudi poiskala izvajalca in mu naročila delo in dala navodila za postavitev tunelov ter ga hkrati tudi plačala. Ko pa sta pravdni stranki iz faze skupnega reševanja problematike prišli v fazo spora, je tožeča stranka prenehala s plačevanjem, zato je izpovedba C. C., ki se nanaša na njihovo pomoč iz razloga, ker je njihov naročnik imel težave, nelogična. Če bi obstajal dogovor o plačilu, ne bi bilo nobenega razloga, da bi tožeča stranka sama izbrala izvajalca in mu naročila zaščitne odre, temveč bi toženi stranki posredovala nabor izvajalcev ter ji prepustila izbiro in neposredno naročilo. Sodišče v sodbi ugotavlja, da bi tožena stranka morala zahtevati razveljavitev pogodbe, ki pa dejansko ni obstajala. Zahteva nekdanje direktorice tožene stranke, da se postavijo odri le dokazuje, da tožena stranka zaveze za plačilo teh odrov ni sprejela. Sodišče tudi ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili predlagani, v sodbi pa ni navedlo razlogov, zaradi katerih je dokazne predloge zavrnilo.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Posamezni odločilni razlogi sodišča prve stopnje so v sodbi dovolj jasno opredeljeni, dokazna ocena v obrazložitvi sodbe pa omogoča preizkus odločilnih dejstev, ki tudi niso v medsebojnem nasprotju, kot to zatrjuje pritožba. Pritožba ne pojasni, v čem in v katerih delih bi bilo dejansko stanje drugače ugotovljeno, če bi sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, zato so pritožbeni razlogi v tem delu neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpoved A. A., obrazložilo pa je tudi razloge, zaradi katerih je sledilo izpovedbi C. C. Prvo sodišče je zato popolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa tudi pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje.

6. Na podlagi 125. člena Obligacijskega zakonika(2) se s pogodbo ustvarjajo pravice in obveznosti za pogodbene stranke. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka prejela od tožene stranke naročilo, da postavi zaščitni tunel. Tožeča stranka je posel opravila, plačala je postavitev in tri mesečne najemnine izvajalcu, zato ima kot prevzemnik naročila pravico do povrnitve stroškov (776. člen OZ). V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi med pravdnima strankama obstajal drugačen dogovor in tudi ne, da bi to izhajalo iz narave spornega razmerja.

7. Tožena stranka je od 17. 9. 2004 dalje plačevala stroške mesečnega najema tunela, od tožeče stranke pa ni nikoli zahtevala, da ji povrne plačane najemnine, ker naj bi med pravdnima strankama obstajal takšen dogovor. Tožena stranka je šele kasneje, v okviru odškodninskega zahtevka, od tožeče stranke zahtevala, da ji plača znesek že plačanih najemnin. Iz trditvene podlage tožene stranke, še manj pa iz izpovedb nekdanje zakonite zastopnice tožene stranke, ne izhaja, da bi tožena stranka pogojevala, da tožeča stranka postavi tunel in plača mesečne najemnine, ker je kot graditelj steklene fasade odgovorna za lom stekla(3) in posledično na podlagi dogovora dolžna kriti stroške postavitve in najema tunela. Neprepričljiva izpovedba nekdanje zakonite zastopnice tožene stranke ne daje opore trditvam tožene stranke, da je obstajal dogovor, da bo navedene stroške plačala tožeča stranka, še posebej glede na prepričljivo izpovedbo predstavnika tožeče stranke C. C., ki je izpovedal, da so vedno šteli, da bo navedene stroške plačala tožena stranka. Ne gre tudi spregledati, da je tožena stranka tekom postopka spreminjala trditveno podlago, ki je bila odločilna za ugotavljanje okoliščin, vezanih na postavitev in plačilo najema tunela. Tožena stranka je trdila, da se je tožeča stranka ponudila, da bo naročila montažo in plačala strošek postavitve tunela, da tožena stranka ni naročila postavitve tunela, ker je tožeča stranka naročila tunel brez dogovora s toženo stranko, zatrjevala je tudi, da tožeča stranka ni obvestila tožene stranke o poslu, kasneje pa je zatrjevala, da je tožečo stranko kot odgovorno osebo za lom stekla pozvala, da postavi zaščitni tunel. Tožena stranka je še zatrjevala, da zapisnik z dne 5. 8. 2004 ni verodostojen dokaz, ker ni podpisan in da iz zapisnika ne izhaja nič drugega kot to, da je od tožeče stranke zahtevala postavitev odra.

8. Pomembna je okoliščina, da iz zapisnika ne izhaja, da je tožena stranka zahtevala, da tožeča stranka zaradi napak pri gradnji steklene fasade postavi na lastne stroške tunel in plačuje najemnino do odprave napak. Tega dejstva s stopnjo prepričanja ne potrjuje tudi noben drug dokaz, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da se na sestanku dne 5. 8. 2008 ni vedelo, kdo je odgovoren za napako zaradi loma stekla(4) in da je bila tožena stranka kot lastnik objekta dolžna postaviti tunel zaradi varovanja javnih površin, kar še dodatno potrjuje ugotovitev prvega sodišča, da med pravdnima strankama ni obstajal dogovor, da bo strošek postavitve in najema tunela plačala tožeča stranka.

9. Tožena stranka ni postavila ustreznih zahtevkov, na podlagi katerih bi bile v tem postopku relevantne njene navedbe, da je bila s pravnomočno vmesno sodbo ugotovljena odgovornost tožeče stranke za lom stekla. Tožena stranka ni zahtevala razveljavitve pogodbe, zato glede na opisane razloge niso relevantni njeni ugovori, da je bila postavitev tunelov potrebna, ker je tožeča stranka odgovorna za škodni dogodek in da zato tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi tožeča stranka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Oziroma, ker je steklena fasada še v garancijskem roku.

Op. št. (4): Kar je relevantna okoliščina v okviru katere je sodišče prve stopnje. pravilno gradilo dokazno oceno; glej posebej 12. tč. obrazložitve sodbe.