Jedro

Obsojenčeva objektivna zmožnost ravnati po posebnem pogoju ni bila nepravilno ugotovljena in ne, da posebenga pogoja dejansko ni izpolnil.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega J.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je kot sodišče prve stopnje 24. 6. 2021 obsojenemu J.G. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča II K 27585/2017 z dne 9. 4. 2018 ter mu v pogojni obsodbi določeno kazen devet mesecev zapora, izreklo. Vrnitve stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe je bil obsojeni po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi II Kr 27585/2017. 2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni opredelil, v pritožbeni obrazložitvi pa ju navaja kot posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To ne gre, ker je pravilno izveden postopek pogoj za popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ker je tudi v tem primeru možno kazenski zakon kršiti. Pri popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju na eni strani ter pri bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka in kršitvah kazenskega zakona na drugi, ne gre za razmerja vzroka in posledic, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak za razmerja med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni vsak zase, da bi lahko bila posamezna sodna odločba pravilna in zakonita. Izjema od ugotovljenega je pritožbena obrazložitev v delu, ko pritožnik zatrjuje kršitev obsojenčeve pravice do izjave, saj mu je sodišče prve stopnje vabilo na narok v postopku za preklic pogojne obsodbe poslalo na napačni naslov, nakar je narok kljub temu izvedlo. Gre za smiselno uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana.

5. Povzeta pritožbena obrazložitev je netočna, ker je bil obsojeni o naroku za preklic pogojne obsodbe obveščen 10. 6. 2021, kar izhaja iz povratnice, prilepljene na hrbtni strani obvestila (list. št. 203). Res je edino, da sta se nevročeni vrnili dve pošiljki z naslova, na katerem obsojeni ni bil znan, kar pa je po predhodni ugotovitvi nepomembno. Sodišče prve stopnje je tako naprej ugotovilo, da obsojeni na narok za preklic pogojne obsodbe ni pristopil, da je bil o naroku obveščen in nato ravnalo skladno s tretjim odstavkom 506. člena ZKP, ki v takšnem primeru dovoljuje sprejem odločitve v zadevi. Pomeni, da navedena določba ZKP ni bila nepravilno uporabljena, da torej temeljni pogoj za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka ni bil izpolnjen in da je bilo treba pritožnika po ugotovljenem stanju stvari zavrniti.

6. Enako velja za glede odločilnih dejstev, ki po pritožniku niso bila pravilno ugotovljena zato, ker ni znano, če je obsojeni sploh živ, ker ni dokazano, da bi bil v Republiki Avstriji zaposlen in ker je podana določena verjetnost, da je posebni pogoj izpolnil, saj se predstavnik oškodovane gospodarske družbe naroka za preklic pogojne obsodbe prav tako ni udeležil. 7. Da je obsojeni živ izhaja že iz zgoraj ugotovljenega dejstva, da je bil o naroku za preklic pogojne obsodbe obveščen, medtem ko je treba ugotovitev sodišča prve stopnje o obsojenčevi očitni zaposlitvi v Republiki Avstriji iz 11. točke obrazložitve sodbe povezati z obsojenčevo navedbo v 7. točki obrazložitve sodbe, po kateri se je v Avstriji zaposlil na pošti 1. 8. 2019, kjer je prejel začetno plačo v višini 1.300,00 EUR. Obsojenčeva objektivna zmožnost ravnati po posebnem pogoju tako ni bila nepravilno ugotovljena in ne, da posebnega pogoja dejansko ni izpolnil. Odsotnost predstavnika oškodovane gospodarske družbe z naroka za preklic pogojne obsodbe še ne ustvarja možnosti izpolnitve posebnega pogoja. Oškodovana gospodarska družba sodišča prve stopnje o izpolnitvi posebnega pogoja ni obvestila, pritožnik sam pa v tej zvezi, razen domneve, ni navedel ničesar več ali morebiti listinsko podkrepil kaj, kar bi konkretneje kazalo na izpolnitev posebnega pogoja, ki ga v tolikšnem časovnem obdobju niti po oceni sodišča druge stopnje ni bilo nemogoče izpolniti.

8. Po obrazloženem in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obsojenega J.G. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

9. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 507. člena, prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP ter 11. členu Zakona o sodnih taksah. Je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer ter obrazložene odločitve v zvezi s preklicem pogojne obsodbe, ko bo izrečena kazen morala biti tudi izvršena.