Jedro

Sodišče se ne more spuščati v samo vsebino sklepa o prenehanju delovnega razmerja, v presojo, ali je bil izostanek delavca opravičen ali neopravičen, če je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen in tudi pravnomočen, ker ga delavec - tožnik ni izpodbijal v prekluzivnih rokih, določenih v 80. in 83. členu ZTPDR. V takem primeru se tožba zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožniku L. M. plačati na račun nadomestila plače in regresa za čas od 28.1.1992 do 1.2.1996 in zapadlih zamudnih obresti znesek 5.766.844,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.1.1997 dalje do plačila ter poravnati vse prispevke iz teh nadomestil plač in vpisati v tožnikovo delovno knjižico delovno dobo za čas od 28.1.1992 do 1.2.1996, poleg tega pa mu plačati še znesek 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tožeče stranke in stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi ponovno poudarja, da bi zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.2.1992 nedvomno reagiral in bi zoper njega vložil tudi pritožbo, če bi ga prejel, z njim se ne bi mogel strinjati, saj je imel ustno prepoved dela pri toženi stranki. Nesprejemljivo pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti tudi v primeru, če bi štelo za dokazano, da tožniku sklep z dne 22.2.1992 ni bil vročen, ker naj bi bil po 28.1.1992 neopravičeno odsoten z dela. Tožniku je namreč delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na osnovi odpovedi delovnega razmerja z dne 13.2.1992 in mu tako ni moglo ponovno prenehati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče načelno soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi dovolj in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava, pri tem pa tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje, ko preizkuša zakonitost sodbe sodišča prve stopnje pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovilo vsa relevantna dejstva za odločitev v tem sporu in da pritožba ne navaja novih dejstev in ne ponuja novih dokazov, ki bi pogojevali drugačno odločitev. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.2.1992 vročen, je logična in prepričljiva in zato jo pritožbeno sodišče kot pravilno tudi sprejema, kajti obširne pritožbene navedbe pritožbenemu sodišču niso zbudile pomislekov v pravilnost navedene dokazne ocene.

Ker tožnik ni izpodbijal niti v postopku varstva pravic pri delodajalcu niti pred sodiščem sklepa o prenehanju delovnega razmerja izdanega na podlagi 6. točke 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku na podlagi navedenega sklepa delovno razmerje prenehalo s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela, torej dne 28.1.1992. S samo vsebino sklepa, to je v presojo opravičenosti ali neopravičenosti izostanka tožnika v času od 28.1.1992 dalje, pa se sodišče ne more spuščati, saj je sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.2.1992 postal dokončen in tudi pravnomočen, ker ga tožnik v prekluzivnih rokih, določenih v 80. in 83. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije, ni izpodbijal. Glede na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 28.1.1992 na podlagi sklepa direktorja udeleženca z dne 22.2.1992, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnika, da sodišče toženi stranki naloži, da ga sprejme nazaj na dela in naloge samostojnega komercialista in mu plača nadomestilo plače za čas od 28.1.1992 do ponovne vrnitve na delo.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi celotno izvedenega dokaznega postopka štelo za dokazano, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je tožniku bil poslan sklep o prenehanju delovnega razmerja in da ga je tudi prejel skupaj z delovno knjižico dne 10.3.1992, zoper katerega pa ni ugovarjal tako, da je postal dokončen in pravnomočen, so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe tožnika glede nestrinjanja s stališčem prvostopnega sodišča, da bi tožbeni zahtevek moralo zavrniti tudi, če bi štelo za dokazano, da tožniku sklep z dne 22.2.1992 ni bil vročen, ker naj bi bil po 28.1.1992 sicer neopravičeno odsoten z dela, saj navedeni dodatni razlogi sodišča prve stopnje za odločitev, kakršno je sprejelo, niso pravno odločilni. Sicer pa tudi ne drži pritožbena trditev tožnika, da mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi z dne 13.2.1992, zaradi česar mu ni moglo prenehati delovno razmerje v istem obdobju, na drugi pravni podlagi. Odpoved z dne 13.2.1992 je sodišče že pravnomočno razveljavilo (Odločba SZD v Ljubljani, opr.št. S 1174/92 z dne 2.4.1993). Zato tožniku ni prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi, ker je bila s pravnomočno sodbo razveljavljena, ampak na podlagi sklepa z dne 22.2.1992. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (166. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).