Jedro

Po določbi 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev se za zaščiteno kmetijo opredeli le tiste kmetijsko-gozdarske gospodarske enote, ki so v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb. Zato v sestavo zaščitene kmetije ne sodijo nepremičnine in zemljišča, ki jih je tožnica podedovala skupaj s petimi dediči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1405/2001-11 z dne 6.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.7.2001. S to je tožena stranka odločila o pritožbi tožnice zoper odločbo Upravne enote C. z dne 24.11.2000 in o njeni pritožbi zoper sklep o popravi pomote z dne 30.11.2000. Navedena prvostopna odločba je bila izdana v obnovljenem postopku. Obnovo postopka je predlagala tožnica, ker ni sodelovala kot stranka v prvotnem postopku, končanem z odločbo z dne 14.1.1997, izdano na podlagi 25. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni llist RS, št. 70/95), s katero je bilo ugotovljeno, da kmetija v lasti tožničinega moža, ki je bila po občinskem odloku določena kot zaščitena, ne izpolnjuje pogoja iz 2. člena ZDKG, ker ne obsega 5 ha primerljive kmetijske površine. Z navedeno, v obnovljenem postopku izdano odločbo, je bilo odločeno, da kmetija, katere lastnik je pokojni A.G. (tožničin mož) in ki obsega nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnih vložkih, št. 20, 761, 686, 503, 557, 804 k.o. U. in v zemljiškoknjižnih vložkih, št. 965, 396 in 360 k.o. K.vas, ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZDKG in se zato določi za nezaščiteno (1. točka izreka), da se razveljavi odločba z dne 14.1.1997 (2. točka izreka) in da je tožnica dolžna plačati odvetniške stroške svojega pooblaščenca ter odvetniške stroške pooblaščencev nasprotnih strank po priloženem stroškovniku (3. točka izreka). Tožena stranka je o pritožbi tožnice zoper navedeno odločbo odločila na podlagi 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/99) tako, da je odločbo in sklep o popravi pomote odpravila (1. točka izreka), in sama odločila o stvari tako, da se nepremičnine, vpisane v navedenih zemljiškoknjižnih vložkih ne štejejo za zaščiteno kmetijo (2. točka izreka), razveljavila odločbo z dne 14.1.1997 (3. točka izreka) in naložila tožnici plačilo stroškov postopka (4. točka izreka) ter pritožbo tožnice zavrnila kot neutemeljeno (5. točka izreka). V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na ugotovitev organa prve stopnje, da zemljišča v sestavi obravnavane kmetije ne dosegajo 5 ha primerljive kmetijske površine, zato obravnavana kmetija ne izpolnjuje pogoja, ki ga za status zaščitene kmetije določa 2. člen ZDKG. Navaja, da so za ugotovitev pogojev iz 2. člena ZDKG, to je površine in lastništva, relevantna le zemljišča v lasti tožničinega moža, ne pa kot zmotno meni tožnica, zemljišča, ki jih je podedovala po moževih starših, ker so ta v solasti tožnice in drugih dedičev, ki niso v takem sorodstvenem razmerju, ki ga zahteva določba 2. člena ZDKG. Kot razlog za odpravo odločbe tožena stranka navaja kršitev pravil postopka in sicer določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/99). V nasprotju z navedeno določbo so določbe predpisa, ki so podlaga za odločitev, nepravilno navedene v izreku odločbe, namesto v obrazložitvi. Tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, da bi moral upravni organ odločati po določbi 26. člena ZDKG. To določbo je namreč Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo, št. U-I-76/97 z dne 17.6.1999. Prav tako zavrača ugovor, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. V zvezi s tem se sklicuje na določbo 1. odstavka 114. člena ZUP in navaja, da ker se je postopek začel na predlog tožnice in končal v njeno škodo, trpi stroške postopka tožnica.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja razloge, zaradi katerih je presodilo tožbene ugovore kot neutemeljene. Podlaga za odločanje v obnovljenem postopku ne more biti, kot zmotno meni tožnica, določba 26. člena ZDKG in na podlagi te določbe prej veljavni Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev. Odločba, s katero je bil končan postopek, glede katerega je tožnica predlagala obnovo postopka, je bila namreč izdana na podlagi 25. člena ZDKG, v obnovljenem postopku pa se pravilnost akta presoja glede na pravno stanje ob njegovi izdaji. Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati sicer napačni razlogi, zaradi katerih je tožena stranka odpravila odločbo. Navedba materialnega predpisa v izreku odločbe ni bistvena kršitev pravil postopka in razlog za odpravo odločbe. Vendar pa po presoji sodišča to ne vpliva na sicer pravilno odločitev tožene stranke v tej zadevi. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ pri preverjanju pogojev glede obsega primerljivih kmetijskih površin upoštevati še nepremičnine, ki bi jih pokojni A.G. dedoval po starših. V zadevi gre namreč za preveritev, ali že doslej zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito. Kot neutemeljen zavrača tudi ugovor o stroških postopka.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da so razlogi sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Tožena stranka je bistveno kršila določbe postopka s tem, ko je na njeno pritožbo odpravila prvostopno odločbo, hkrati pa pritožbo zavrnila. Glede obsega zaščitene kmetije je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Pri ugotavljanju obsega kmetije bi bilo potrebno upoštevati tudi tiste nepremičnine, ki jih je njen mož podedoval po starših, čeprav v zemljiški knjigi še ni bil vpisan kot lastnik. Dedovanje nastopi s trenutkom smrti, tedaj pokojnikova zapuščina preide na dediče. Drugačno stališče ima za posledico kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Zato je za odločitev v tej zadevi odločilna površina kmetije ob smrti zapustnika. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. V obravnavanem primeru bi moral biti uporabljen predpis, ki je veljal ob smrti zapustnika, takrat pa ZDKG še ni veljal. Kasneje uveljavljeni predpis in odločba Ustavnega sodišča RS ne more biti v škodo tožnice. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožnica je predlagala obnovo postopka, ker ji kot dedinji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, niti ji ni bila vročena odločba o statusu kmetije, na kateri je vse življenje delala. S predlogom je uspela, kot tudi s pritožbo, saj je bila odločba izdana v obnovljenem postopku odpravljena. Zato ji ni mogoče naložiti stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranke z interesom v tem upravnem sporu S.G., A.Z., M.O. in J.G., ki jih vse zastopa odvetnica M.M. iz L., v odgovoru na pritožbo navajajo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. S tem, ko je tožena stranka spremenila odločbo prve stopnje in sama odločila o stvari, ni kršila pravil postopka. Tožnica se vse od smrti moža ne more sprijazniti, da kmetija ne izpolnjuje pogojev, ki jih za opredelitev zaščitene kmetije določa zakon in si ves čas prizadeva, da bi kmetijo dedovala le ona. Tožnica zmotno meni, da v sestav zaščitene kmetije spadajo tudi zemljišča, ki jih je dedovala po starših njenega moža. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila kmetija v lasti tožničinega moža določena z odlokom občinske skupščine kot zaščitena kmetija. Ker je lastnik zaščitene kmetije umrl, je bil začet postopek preveritve pogojev za zaščito kmetije. Podlaga za tak postopek je določba 25. člena ZDKG. Iz te izhaja, da se po uradni dolžnosti oziroma, če gre za kmetijo, ki je predmet zapuščinskega postopka ali prometa med živimi, tudi na zahtevo strank ali pristojnega organa preveri, ali kmetija, ki je bila z odlokom določena kot zaščitena, izpolnjuje pogoje, ki jih za zaščito kmetije določa 2. člen ZDKG. Tožnica se moti, ko meni, da je pravna podlaga za odločanje v tej zadevi predpis, ki je veljal ob smrti njenega moža, to je Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS, št. 26/73, 29/73-popr, 1/86). Ta je bil namreč z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U -I- 57/92 z dne 3.11.1994 v celoti razveljavljen. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) pa se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker o tej zadevi, ko je razveljavitev začela učinkovati (9.12.1995) še ni bilo odločeno, navedeni zakon ne more biti več pravna podlaga za odločanje o tej zadevi. Zato je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I -76/97, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 54/99, razveljavilo tudi določbo 26. člena ZDKG, ki je v že uvedenih, pa še ne dokončanih postopkih, predvidevala uporabo prejšnjega zakona.

Glede na navedeno so se v obravnavanem primeru pravilno ugotavljali pogoji, ki jih za zaščiteno kmetijo določa ZDKG v 2. členu, to je površina kmetije in lastništvo. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa potrjujejo tudi podatki v spisu in sicer podatki iz uradnih evidenc, da površina zemljišč, ki so v sestavu kmetije tožničinega moža, ne dosega tiste najmanjše površine, ki je pogoj za opredelitev zaščitene kmetije. V postopku preveritve se pri ugotavljanju pogojev iz 2. člena, tako glede površine, kulture in lastništva upoštevajo podatki iz uradnih evidenc. Iz teh pa, kot pravilno navajajo sodišče in oba upravna organa, ne izhaja, kar ves čas, tudi v pritožbi zatrjuje tožnica, da bi bil lastnik obravnavane kmetije tudi lastnik nepremičnin vpisanih v vl. št. 82 k.o. L. in vl. št. 415 k.o. G.P. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, in sicer iz sklepa o dedovanju, da je te nepremičnine podedovala tožnica, skupaj s petimi drugimi dediči. Zato navedene nepremičnine pri ugotavljanju pogojev iz 2. člena ZDKG utemeljeno niso bile upoštevane. Po določbi 2. člena ZDKG se za zaščiteno kmetijo opredeli le tista kmetijsko - gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

Res je sicer, da je tožena stranka s tem, ko je odločbo prve stopnje odpravila in sama odločila o stvari ter pritožbo zavrnila, kršila določbo 1. odstavka 252. člena ZUP. Samo to, da izrek odločbe vsebuje navedbo materialnega predpisa, namreč ni bistvena kršitev in razlog za odpravo odločbe. Ker pa je tožena stranka pravilno presodila pritožbene ugovore in navedla pravilne razloge za zavrnitev le teh, tožena stranka s tem, ko je odpravila odločbo in odločila o stvari enako kot prvostopni organ, le da je iz izreka izpustila to, kar spada v obrazložitev, ni bistveno kršila določb postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče pravilno presodilo tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. V obravnavanem primeru je bilo v postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi. Med tem, ko je tožnica v postopku skušala dokazati, da kmetija v lasti njenega moža izpolnjuje pogoje za zaščito kmetije, so drugi udeleženci postopka dokazovali nasprotno. Ker tožnica v obnovljenem postopku, ki se je začel na njen predlog, ni uspela dokazati drugačnega dejanskega stanja, kot ja bilo ugotovljeno v prvotnem postopku in ki je bilo podlaga za ugotovitev, da obravnavana kmetija ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZDKG in za odločitev, da se ne šteje za zaščiteno, je pravilen sklep tožene stranke, s katerim soglaša tudi sodišče prve stopnje, da je bil postopek končan v škodo tožnice. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev, da se stroški postopka naložijo tožnici, pravilna, pri čemer višini stroškov tožnica niti ne ugovarja. Taka odločitev ima podlago v določbi 1. odstavka 114. člena ZUP, na katero se utemeljeno sklicujeta prvostopno sodišče in tožena stranka. Ta določa, da v postopku, v katerem je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.