Jedro

Pravica do plače je neodtuljiva pravica delavca, ki izhaja iz zakona in predstavlja podlago za obračun prispevkov in davkov. V 136. členu ZDR-1 določa, pogoje za zadrževanje in pobot izplačila plače in v konkretnem primeru pogoji iz tega člena niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za mesece od julija 2015 do septembra 2015 obračunati bruto plače, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske in sicer za: - julij 2015 v višini 915,89 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje do plačila; - avgust 2015 v višini 1.087,74 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje do plačila; - september 2015 v višini 698,40 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača iz naslova dnevnic 400,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 627,74 EUR,v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je bil med strankama postopka sklenjen dogovor, da bo tožena stranka vtoževano obveznost tožeče stranke poravnala na način, da bo tožena stranka tožeči stranki dobavila blago in z njo opravila storitve, kot je to podrobno opisala tožena stranka v okviru dokaznega postopka pri sodišču prve stopnje. Tožena stranka je v spis vložila listine, sodišče pa bi moralo o navedeni okoliščini zaslišati tudi stranki postopka oziroma ne zadošča, da je sodišče upoštevalo le listine. S tem, ko sodišče stranko o tem ni zaslišalo je bistveno kršilo določila pravdnega postopka in v posledici navedenega zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Neutemeljena je uveljavljena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v predložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisnikov oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom, ki se nanašajo na pravna pomembna dejstva, prepiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Neopredelitev do trditev strank in neupoštevanje listin ne predstavlja protispisnosti.

6. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je tudi ustrezno ocenilo, ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, za obdobje od 3. 10. 2014 do 29. 10. 2015, in da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje 29. 10. 2015 na podlagi pisnega sporazuma. V 3. členu sporazuma je zapisano, da bo tožena stranka tožniku izplačala plačo za mesec julij 2015 v višini 915,89 EUR, avgust 2015 v višini 1.087,74 EUR, september 2015 v višini 698,40 EUR in dnevnice v višini 400,00 EUR, skupaj znesek 3.102,03 EUR, v treh obrokih, najkasneje do 31. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 44. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljeno delo, v skladu z določbami od 126. do 137. člena ZDR-1. Delodajalec je v skladu s 134. členom ZDR-1 dolžan delavcu plačati plačo za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, plača pa se izplačuje najkasneje 18. dne po preteku plačilnega obdobja. Pravica do plače je neodtuljiva pravica delavca, ki izhaja iz zakona in predstavlja podlago za obračun prispevkov in davkov. V 136. členu ZDR-1 določa, pogoje za zadrževanje in pobot izplačila plače in v konkretnem primeru pogoji iz tega člena niso izpolnjeni.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče zaslišati stranke v zvezi z ustno sklenjenim dogovorom, da bo tožena stranka vtoževano terjatev tožnika pobotala na način, da bo tožniku dobavila blago in zanj opravila storitve. Glede na navedeno tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo naj sodišče storilo s tem, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz listin, ki jih je predložila tožena stranka in sicer pogodbe o nakazilu (asignaciji) z dne 9. 2. 2017 ni razvidno, da bi jo tožnik podpisal. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila plač in dnevnic dne 21. 12. 2016. Glede na sklenjen sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2015 pa je bil rok za plačilo neizplačanih plač za obdobje mesec julij 2015 do september 2015 in dnevnic 31. 1. 2016. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveze v roku, dogovorjenem s sporazumom o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnik utemeljeno vložil tožbo za plačilo denarnih prejemkov iz delovnega razmerja.

9. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).