Jedro

Pri obojestranski krivdi odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Tako krivda enega voznika motornega vozila ne izključuje krivde drugih udeležencev (v konkretnem primeru v verižnem trčenju) za škodo, povzročeno na njegovem vozilu, če so tudi drugi udeleženci z nepravilno vožnjo zakrivili prometno nesrečo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig ... z dne ... v 1. in 3. tč. izreka, tako da je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 448.179.00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1998 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v višini 21.935,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1998 dalje do plačila; poleg tega pa ji je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov v višini 157.885,00 SIT, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP/77. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je zavarovanka tožene stranke odgovorna za nastanek škode v višini 80 %. Ugotovitve sodnega izvedenca zanjo niso sprejemljive. Iz obrazložitve ni razvidno, v kolikšnem delu sta k prometni nesreči soprispevala zavarovanec tožeče stranke in za njim vozeča voznica. Navaja še, da predstavlja vtoževani zahtevek celotno škodo, ne pa le 50 %, kot to zmotno meni prvostopno sodišče. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi posamezne določbe materialnega prava. Pri tem pa ni podana na splošno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ni mogoče pritrditi očitku pritožbe, da je prvostopno sodišče nekritično sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca, ki zanjo niso sprejemljive. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je prvostopno sodišče pri ugotavljanju poteka prometne nesreče poleg izvedeniškega mnenja upoštevalo tudi izpovedbi obeh zaslišanih prič, in sicer zavarovanca tožeče stranke F. D. in zavarovanke tožene stranke S. D.. Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pričevanja zavarovanca tožeče stranke F. D. o tem, kakšen je bil potek dogodkov neposredno pred prometno nesrečo. Njegova izpovedba pa potrjuje vsa ugotovljena odločilna dejstva. Tik pred nesrečo so ga prehitela tri vozila, zadnja med njimi zavarovanka tožene stranke S. D., ki je zaradi hkratnega zaviranja tovornjaka na čelu kolone morala pri vračanju na svoj vozni pas takoj zavirati. Zaradi navedenega manevriranja je S. D. (kljub zaviranju) s prednjo stranjo svojega vozila trčila v pred njo vozeče vozilo znamke Opel Astra, medtem ko je zavarovanec tožeče stranke F. D. trčil v njeno vozilo, saj mu je le-to zaradi vrinjanja v kolono zmanjšalo sicer pravilno varnostno razdaljo. Pritožbeno sodišče se strinja z nadaljnjo oceno prvostopnega sodišča, da v ravnanju oziroma v vožnji zavarovanca tožeče stranke F. D. ni najti elementov protipredpisne vožnje. Sprejemljiv je zaključek izpodbijane sodbe, da je predstavljalo nenadno vrinjenje vozila zavarovanke tožene stranke S. D. zanj oviro, ki se ji ni mogel izogniti. Prvostopno sodišče je navedlo tudi prepričljive razloge, zakaj izpovedbi S. D. ne verjame. Njeno izpovedbo namreč podatki v spisu in tudi analiza izvedenca v izvedeniškem mnenju ne potrjujejo. Pritožba pa v tem delu ne navaja takšnih razlogov, ki bi vzbudili dvom v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema potek dogodka prometne nesreče, kot ga je povzela prvostopna sodba. Predvsem, ker je v skladu z analizo, ki jo je izdelal sodni izvedenec. Pritožba tudi neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni ugotovilo prispevkov ostalih voznikov k nastanku škode. Po 2. odst. 178. čl. ZOR namreč v primeru, če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Krivda enega voznika motornega vozila tako ne izključuje krivde drugih udeležencev (v konkretnem primeru v verižnem trčenju) za škodo, povzročeno na njegovem vozilu, če so tudi drugi udeleženci z nepravilno vožnjo zakrivili prometno nesrečo. Iz zaključkov izpodbijene sodbe pa je mogoče razbrati, da zavarovanec tožeče stranke F. D. k nastanku škode ni prispeval, medtem ko je zavarovanka tožene stranke S. D. (po oceni prvostopnega sodišča) prispevala v višini 80 %. To pa pomeni, da prvostopno sodišče ocenjuje, da je prvenstveno zavarovanka tožene stranke zaradi nedovoljenega prehitevanja in nezadostne pozornosti med vožnjo povzročila nevaren položaj (njen delež krivde je ocenjen v višini 80%), dočim je bil delež krivde voznice Z., ki je vozila za zavarovancem tožeče stranke ocenjen v višini 20 % - glede na že omenjeno dejstvo, da zavarovanec tožeče stranke k nastanku škode ni prispeval. Prvostopno sodišče je tako, čeprav morda ne povsem jasno, le ugotovilo krivdo posameznih udeležencev prometne nesreče, v katero pritožbeno sodišče nima pomislekov. Ker odgovarja vsak imetnik glede na svojo krivdo za vso škodo, je v posledici tega prvostopno sodišče tudi pravilno priznalo tožeči stranki celotni vtoževani zahtevek, saj je tožeča stranka tako ali tako vtoževala samo 50 % celotne škode, torej manj kot je prvostopno sodišče ocenilo prispevek zavarovanke tožene stranke. Tako ne drži navedba tožene stranke v pritožbi, da vtožuje tožeča stranka svojo škodo 100 %, ne pa le 50 %. Že iz dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 12.1.1996 (priloga A/10) je namreč razvidno, da zahteva tožeča stranka le 50 % nastale škode, torej le 240.278,00 SIT. Razlika (207.901,23 SIT) pa predstavlja obračun obresti od glavnice v višini 240.278,00 SIT za čas od 2.9.1995 do 30.3.1998, to je do vložitve tožbe (glej prilogo A/1). Zato tudi znaša tožbeni zahtevek tožeče stranke ob upoštevanju obresti 448.179,00 SIT. Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutmeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP/77. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.