Jedro

Temeljna določba za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku določena v prvem odstavku 26. člena ZKP, po katerem je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, pri čemer je v skladu z ubikvitetnim pravilom kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (prvi odstavek 19. člena KZ-1). Vendar pa veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom ali z drugim medijem, kot v obravnavani zadevi, določene posebnosti, zaradi česar veljajo posebna pravila za določanje (stvarne in) krajevne pristojnosti za obravnavo teh kaznivih dejanj. Krajevna pristojnost se v teh primerih ne določa po kraju, v katerem je storilec (pisec) napisal spis, temveč prvenstveno po kraju, kjer je bil spis natisnjen, če ta kraj ni znan ali je v tujini, pa je krajevno pristojno sodišče po kraju razširjanja spisa.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je v kazenski zadevi I K 35355/2020 zoper obdolženega A. A., na podlagi zasebne tožbe zasebnega tožilca B. B., v kateri mu očita kaznivi dejanji razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 28. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) krajevno in stvarno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navajajo v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in ga spremeni tako, da zasebno tožbo zavrže, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ter ob tem odloči, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju zagovornikov je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 28. člena ZKP, saj se je zmotno postavilo na stališče, da je lahko podana krajevna pristojnost kateregakoli sodišča na svetu zgolj zato, ker je bila izjava obdolženca javno objavljena na spletu. Obdolženec je namreč izjavo, ki jo zasebni tožilec navaja v zasebni tožbi, podal v oddaji C., ki se predvaja na televizijskem programu A, ki se razširja samo na območju Bosne in Hercegovine, nikakor pa ne v Sloveniji. Obdolženec prav tako ni vedel in ni imel nobenega vpliva na to, da se bodo njegove izjave tudi javno objavile na spletni strani televizije B, ki je registrirana na tuji spletni domeni. Zagovorniki ob tem poudarjajo, da je bila izjava podana v bosanskem mediju, ki deluje na naslovu v Bosni in Hercegovini, pri čemer je objava vsebin na spletni strani v izključni pristojnosti uredništva televizije. Tako je kot kraj, kjer je bil spis natisnjen (vnesen na splet), treba šteti kraj, kjer je izdajatelj (ki ni obdolženec) objavil sporno izjavo na spletu, to pa je sedež izdajatelja, torej Bosna in Hercegovina. Prav tako se izjava, ki je za zasebnega tožilca sporna, ne nanaša na dogodke, ki bi se naj pripetili na območju naslovnega sodišča, temveč v Bosni in Hercegovini. Ob navedenem zagovorniki navajajo še, da zasebni tožilec v zasebni tožbi ni navedel, kje naj bi se s predmetno izjavo obdolženca seznanil, sodišče prve stopnje pa te okoliščine, ki je ključna za ugotovitev krajevne pristojnosti sodišča v predmetni zadevi, ni ugotavljalo. Tako torej obstaja utemeljen dvom, da se je zasebni tožilec z izjavo obdolženca seznanil na ozemlju Slovenije.

5. Povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje primarno poudarja, da je temeljna določba za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku določena v prvem odstavku 26. člena ZKP, po katerem je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, pri čemer je v skladu z ubikvitetnim pravilom kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (prvi odstavek 19. člena KZ-1). Vendar pa veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom ali z drugim medijem, kot v obravnavani zadevi, določene posebnosti, zaradi česar veljajo posebna pravila za določanje (stvarne in) krajevne pristojnosti za obravnavo teh kaznivih dejanj. Krajevna pristojnost se v teh primerih ne določa po kraju, v katerem je storilec (pisec) napisal spis, temveč prvenstveno po kraju, kjer je bil spis natisnjen, če ta kraj ni znan ali je v tujini, pa je krajevno pristojno sodišče po kraju razširjanja spisa (prvi odstavek 28. člena ZKP).1 Slednje, v skladu z določbo tretjega odstavka 28. člena ZKP, smiselno velja tudi v primeru, če je bila izjava javno objavljena na spletnih straneh, ki so namenjena širšemu krogu ljudi. Tako se kot pravilni izkažejo zaključki sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, kljub temu, da zasebni tožilec v zasebni tožbi ni izrecno navedel, da si je oddajo ogledal v Mariboru. Kraj seznanitve zasebnega tožilca z izjavo, ki jo je podal obdolženec namreč v obravnavani zadevi ni bistven, kot je bistveno samo razširjanje te izjave. V obravnavani zadevi je namreč, z uporabo analogije, potrebno upoštevati del določbe prvega odstavka 28. člena ZKP o krajevni pristojnosti sodišča, na katerega območju se izjava razširja, v kolikor je bila takšna izjava vnesena na splet v tujini („spis natisnjen v tujini“). Televizijska oddaja (v kateri je po očitku iz zasebne tožbe obdolženec podal inkriminirano izjavo) je bila tako res vnesena na splet v Bosni in Hercegovini (v tujini), vendar je z objavo na svetovnem spletu postala javno dostopna širšemu krogu ljudi. Iz same okoliščine objave izjave na svetovnem spletu (ne oziraje na osebo, ki je vsebino objavila), ko je torej nedvomno, da se je ta objektivno lahko razširjala tudi v Sloveniji, kar pomeni na območju več sodišč, pa nastopi konkurenca pristojnosti po tretjem odstavku 26. člena ZKP, v skladu s katero je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, to je v obravnavani zadevi Okrožno sodišče v Mariboru. V luči navedenega se zato kot neutemeljene izkažejo navedbe zagovornikov v smeri, da se televizijski program razširja samo na območju Bosne in Hercegovine. Predmet obravnavane zadeve namreč ni izjava, ki se je predvajala na televizijskem programu, ampak izjava, ki je bila podana v televizijski oddaji, ki je bila naložena oziroma objavljena na spletni strani www. ..., s čimer pa je postala javno dostopna širšemu (celo nedoločnemu) krogu ljudi tudi v Sloveniji. Po presoji sodišča druge stopnje je okoliščina objave obdolženčeve izjave (podane v televizijski oddaji) na spletnih straneh, zato takšna, da je mogoč nedvomen zaključek, da se izjava (inkorporirana v televizijski oddaji), objektivno razširja tudi v Sloveniji. Še zlasti, ko zasebni tožilec v zasebni tožbi navede tudi spletni naslov, na katerem je podana izjava (še vedno) javno dostopna (in se torej razširja tudi na območju Okrožnega sodišča v Mariboru).

6. Po obrazloženem je neutemeljeno tudi pritožbeno polemiziranje o sami vsebini inkriminirane izjave, kakor tudi obdolženčevo (ne)védenje o javni objavi njegovih izjav na spletni strani televizije. Ob tem pa ne gre prezreti, da bi naj obdolženec inkriminirano izjavo podal v oddaji, torej gre za javno izjavo, ki omogoča sklep, da je moral in mogel biti seznanjen, da bo namenjena širšemu krogu ljudi in ne zgolj voditelju oddaje. Na pravilnost izpodbijanega sklepa pa ne morejo vplivati niti navedbe zagovornikov, da bi izvedba kazenskega postopka v Sloveniji za obdolženca predstavljala nesorazmerno breme, saj ga na Slovenijo ne vežejo nobene navezne okoliščine. Okoliščine, ki obdolžencu otežujejo (in nenazadnje niti ne onemogočajo) udeležbo v kazenskem postopku namreč ne morejo privesti do zaključka, da Okrožno sodišče v Mariboru za obravnavo zasebne tožbe ni krajevno pristojno.

7. Sklep sodišča druge stopnje temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

1 Tako Š. Horvat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 71.