Jedro

Dvoma o identiteti zemljišča ne more biti. Zemljišče opredeljuje parcelna številka in katastrska občina. Le zemljiškoknjižnih vložkov ni več, kar pa za opredelitev nepremičnin ni bilo bistveno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek „2.266,32 EUR“ nadomesti z zneskom „2.175,60 EUR“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na nepremičnini, parc. št. 1866/75, vpisani v vl. št. 1723, k. o. X. še posebej pa je dolžan opustiti vožnje in parkiranje vozil na nepremičnini, odstraniti asfalt in drug nanesen material ter vzpostaviti prejšnje stanje (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da je toženec lastnik parc. št. 1866/7, k. o. X, zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani (II. točka izreka). Tožencu (tožniku po nasprotni tožbi) je naložilo, da mora povrniti tožnikoma (tožencema po nasprotni tožbi) potrebne stroške tega postopka v višini 2.266,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje toženec (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je Zakon o zemljiški knjigi (ZZK–1C) (1) določil, da je identifikacijski znak zemljiške parcele identifikacijska oznaka, kot je vpisana v zemljiškem katastru. Zemljiškoknjižni vložki so bili ukinjeni. Nepremičnina v I. točki izreka ni pravilno identificirana, takšna nepremičnina ne obstaja, zato sodba ni izvršljiva in pravilna. Potrebna bi bila modifikacija zahtevka, česar tožnika nista storila, zato je njun zahtevek postal nesklepčen. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je nesporno, da je toženec asfaltiral zadevno nepremičnino. Toženec je temu dejstvu nasprotoval. Res je toženec tožbenemu zahtevku nasprotoval zgolj iz razloga, ker naj bi bil lastnik nepremičnine, vendar s to trditvijo ni priznal dejstva, de je bil on tisti, ki je naročil asfaltiranje sporne nepremičnine. Sodišče ni ugotovilo, katera dejstva so priznana, preden je izpeljalo dokazni postopek. Tožnika sta k trditvi, da je asfaltiranje naročila toženka, predlagala dokaz z zaslišanjem strank, zato gre tudi za sodbo presenečenja. Ugotovitev, da gre za nesporno dejstvo, je protispisna. Sodišče je zmotno odmerilo stroške postopka, saj je nagrada iz naslova povišanja za drugo stranko (tar. št. 1200) odmerjena previsoko. Osnovna nagrada se namreč v navedenem primeru poviša za količnik 0,3, kar pomeni, da se nagrada za postopek obračunava po količniku 1,6, nagrada za narok pa po količniku 1,5. Povišana nagrada za postopek torej znaša 504,00 EUR, povišana nagrada za narok pa 472,50 EUR.

3. Na pritožbo sta pravočasno odgovorila tožnika (toženca po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnika) in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik navaja, da nepremičnina, kot je opisana v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ni pravilno identificirana, saj ni v skladu z določili ZZK–1C. Sodba zato po mnenju pritožnika ni pravilna in izvršljiva, ker stranki zahtevka nista modificirali, pa naj bi njun tožbeni zahtevek postal tudi nesklepčen. Pojasniti velja, da iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki natančno vedeli, katera nepremičnina je tista, glede katere je tožnik zahteval zaščito pred vznemirjanjem s strani toženca. Obseg zadevne nepremičnine, zamejen z vidnimi mejnimi znamenji, je bil med strankama celo nesporen (13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Glede na to, da sta tožnika zahtevala prenehanje vznemirjanja s tožbo nasproti tožencu in torej sodba zadeva (zgolj) njihovo razmerje, ob tem, da sta obseg in lega zadevne nepremičnine pravdnim strankam znana, niso prepričljive navedbe, „da zaradi nepravilne identifikacije takšna nepremičnina ne obstaja“. Tudi sicer ne more biti dvoma o identiteti zemljišča ob primerjavi identifikacijskih znakov zemljišč pred in po uveljavitvijo ZZK-1C. Zemljišča so se pred uveljavitvijo ZZK-1C in se še po njegovi uveljavitvi opredeljujejo s parcelno številko in katastrsko občino. Le zemljiškoknjižnih vložkov ni več, kar pa za opredelitev nepremičnin ni bilo bistveno. Ne more biti dvoma o predmetu spora izven presojanega razmerja, kar predstavlja odgovor pritožbenim navedbam v zvezi z izvršljivostjo odločbe. Nesklepčna je tožba, pri kateri iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen (2) in torej tudi pritožbene navedbe o nesklepčnosti niso na mestu.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče zmotno ugotovilo dejstvo, da je nesporno, da je toženec asfaltiral oziroma naročil asfaltiranje sporne nepremičnine (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), oziroma, da je navedena ugotovitev sodišča protispisna. Pravilnost navedene ugotovitve namreč izhaja iz zapisnika o ogledu na krajem samem 15. 5. 2012, iz prvega odstavka na list. št. 95, oziroma iz list. št. 97 (ročno pisan zapisnik). Pritožbene navedbe, vsebovane pod naslovom „napačna ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določil pravdnega postopka“, so vsled navedenemu neutemeljene. K temu še velja dodati, da je sicer toženec Š.P. na glavni obravnavi 13. 9. 2011 jasno izpovedal: „Na fotografijah B 6, B 8, B 7 in B 5 pokažem sodišču črni del asfalta, ki sem ga asfaltiral v letu 2009, oz. sem naročil asfaltiranje.“ (list. št. 62).

7. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da ni bila pravilno upoštevana tarifna številka 1200 Tarife, to je priloge k Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) (3), ki določa nagrado za zastopanje več oseb. V primeru nagrade določene glede na vrednost spornega predmeta se za vsako dodatno osebo poviša količnik za 0,3 (tarifna številka 1200). Če odvetnik prejme nagrado za postopek v višini 1,3 za eno stranko, se za dodatno osebo prišteje količnik 0,3 in torej uporabi količnik 1,6 za dve osebi (4). Nagrada za narok v višini 1,2 pa se za dodatno osebo zviša za količnik 0,3 na količnik 1,5. Slednje je sodišče druge stopnje upoštevalo pri ponovnem izračunu stroškov, kot izhajajo iz kopije stroškovnika, na katerem je pred tem izračun opravilo sodišče prve stopnje (priloga C 1) in ki predstavljajo del spisovnega gradiva. V tem delu je pritožbi toženca ugodilo in odločilo, kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (5)).

8. V preostalem je sodišče druge stopnje, ki tudi ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik je s pritožbo uspel le v majhnem delu, in sicer zgolj glede stroškov postopka, ki so po svoji naravi stranska terjatev, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnikov ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ta ni bil potreben in tožnika sama krijeta stroške, ki so jima nastali z njuno vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 25/2011. (2) Glej Nina Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Pravosodni bilten, št. 4/2010, stran 57. (3) Uradni list RS, št. 67/2008, s spremembami in dopolnitvami.

(4) Poročevalec DZ, št. 28/2008, str. 72. (5) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.