Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Če tožnik pri policiji niti ni iskal pomoči, čeravno je trdil, da je koruptivna (vendar pa ni povedal, da bi s policijo predhodno imel takšno izkušnjo), potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite.

Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države. Tožnik je sicer pojasnil, da v Pakistanu ni državnega podpornega sistema za siromašne, vendar dejstvo, da država tožniku ne bi pomagala, četudi bi družina umirala od lakote, velja ne le za tožnikovo družino, temveč enako za vse prebivalce Pakistana; ne gre le za namerno odtegnitev državne pomoči tožniku, pač pa za splošno značilnost ureditve družbeno-ekonomskega oziroma javnega sistema v Pakistanu.

Določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je Pakistan zapustil novembra 2018 zaradi slabih ekonomskih razmer. V Pakistanu ni bilo zaslužka, dela pa je bilo preveč in bilo je pretežko, zaslužek pa prenizek. Težko je preživljal družino. Glede dela drugje v Pakistanu je povedal, da slišal, da je Slovenija dobra država in da lahko tukaj dobi dobro službo. Konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil Pakistan, ni bilo. O tem, ali bi ostal Pakistanu, če bi imel boljšo zaposlitev, je povedal, da se je zelo trudil in porabil veliko denarja za pot, zato bi raje ostal v Sloveniji. Drugih razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, ni imel. 2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Bil je delavec v tovarni, ki dela gradbeni material. Na mesec ni zaslužil dovolj za preživljanje družine. Za preživetje si je sposojal denar pri sorodnikih, ki pa sedaj želijo, da jim denar vrne. Zaradi navedenega je odšel iz Pakistana. Imel je malo svoje zemlje, kjer si je zgradil majhno hišico in tam stanoval skupaj s starši, ženo in štirimi otroki. V tovarni, kjer je delal, je vzel avans in lastnik želi sedaj ta izposojeni denar nazaj. Grozi mu, da mu bo denar, če ga ne vrne, nasilno vzel ter da ga bo ustrelil, če ga ne dobi. Glede avansa je pojasnil, da je prejel plačilo za delo vnaprej, potem pa bi ta znesek moral oddelati v okviru opravljenih delovnih ur. Naredili bi obračun na vsake tri mesece, vendar se avans ni zniževal, ker je vedno znova jemal denar, saj ga je potreboval. Imel je nizko plačo in doma so bili dodatni stroški. Bil je edini, ki je preživljal družino, žena ni delala. Sedaj je lastniku tovarne in sorodnikom dolžan približno 1 300 000 pakistanskih rupij. V Pakistanu je delal opeke za gradnjo hiš, in sicer po izmenično šest ur, nato imel šest ur počitka. Fizično je bilo delo zelo naporno, delal je sedem dni v tednu in ni bilo prostih dni. Plača je bila zelo nizka (12 000 pakistanskih rupij), življenjskih stroškov pa je imel približno 20 000 pakistanskih rupij na mesec. Dvajset dni preden je odšel iz Pakistana mu je lastnik tovarne grozil, da ga bo ubil, če mu ne vrne denarja. Dejal mu je, da ga bo ubil ali pa prijavil policiji in bo imel potem težave s sodiščem ali policijo. Lastnik tovarne je zahteval svoj denar in mu grozil dvakrat ali trikrat. To je bilo, ko je šel tožnik k njemu, da bi naredila obračun plače - ni je izplačal v celoti, ampak je zadržal nekje 5000 rupij na mesec. Konkretno nista bila dogovorjena, koliko na mesec bi moral vračati, je pa tudi vmes prejel avans, če ga je potreboval. Moral je vračati ta denar in vedno mu je ostalo premalo za preživetje. Posojila na banki ne bi mogel dobiti, ker banka kredit odobri, če ima kreditojemalec dobro plačo. V Pakistanu ni sistema, ki bi pomagat ljudem v stiski. Nadalje je povedal, da bolje plačane službe ni poiskal, ker ima opravljenih samo pet razredov osnovne šole. Lastnik je nato želel, da odplača celoten znesek dolga, česar pa ni mogel storiti, saj je takratni dolg znašal več kot 200 000 rupij (ob zapustitvi Pakistana mu je bil dolžan približno 2.000 eur). Za pot do Slovenije preko Irana, Turčije, Grčije in nato po balkanski poti je porabil približno 800 000 pakistanskih rupij (približno 4000 evrov), denar pa si je sposodil od sorodnikov. Glede možnosti uporabe tega denarja za poplačila dolga lastniku tovarne je povedal, da je pri njih je tako, da če nekdo ostane v Pakistanu in prosi za finančno pomoč, nihče ne pomaga. Če pa greš v Evropo, ti pomagajo, ker pričakujejo, da boš lahko delal in potem dolg odplačal. V Pakistanu ni imel drugih težav. Država ne pomaga in če se sam ne bi trudil, bi lahko družina umrla od lakote. Delodajalci v podjetjih, kjer se izdelujejo opeke, večinoma delajo tako, najprej dajo denar, potem pa se obnašajo, kot da so delavci njihovi sužnji. Obresti od izposojenega denarja ni bilo. Ljudi, ki so bili dolžni, pretepajo, grozijo. Zgodi se tudi, da zadržujejo človeka na območju tovarne, dokler družinski člani ne prinesejo denarja. Če ga ne, mora ostati in delati zastonj. Odkar je odšel, je lastnik tovarne večkrat prišel k njim domov in vprašal za denar. Nihče družini ne grozi, samo spraševali so, kdaj bodo dobili denar. Policija ne pomaga v zvezi z grožnjami. Meni, da bi jo zagotovo lastnik, ki ima veliko denarja, podkupil. Brez podkupnine policija ne pomaga. Če bi imel dovolj denarja za preživetje, Pakistana ne bi zapustil in odhod iz države je bila zadnja možnost, ki mu je ostala za preživetje družine.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, saj ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pakistan je zapustil zaradi ekonomskih težav in ker si je pri delodajalcu izposodil denar, ki bi ga moral vrniti, česar pa ni storil. Zaradi tega naj bi tudi prejemal grožnje s strani delodajalca, od katerega si je denar izposodil, kar pa je nemogoče obravnavati v okviru resne škode oziroma preganjanja, glede na to, da je bil· dogovorjen na obveznost poplačila vsake tri mesece. Delodajalec ni nikoli fizično obračunal s tožnikom. Čeprav tožnik zatrjuje, da naj bi mu dvakrat ali trikrat delodajalec grozil, da ga bo ubil ali pa prijavil policiji, pa tudi pravi, da mu sicer ni nikoli grozil, ampak zgolj zahteval svoj denar. Poleg navedenega prosilec tudi ni z ničemer izkazal groženj s smrtjo, ampak zgolj pavšalno navajal, da je lastnik želel denar nazaj. Tudi po njegovem odhodu njegovi družini niso grozili. Tožena stranka zato meni, da tožnikovo življenje ni bilo ogroženo, saj bi se v tem primeru grožnje in terjanje denarja zagotovo nadaljevale in prenesle na njegovo družino. Ni razvidno, da bi tožnik glede domnevnih prejetih groženj kaj ukrenil (se denimo obrnil na policijo). Tožena stranka ne sledi, da izvorna država tožniku ne bi mogla nuditi pomoči in zaščite. Pavšalne so navedbe, da bi policija stopila na stran delodajalca, ker bi jih podkupil. Tožnik nima nobenih predhodnih slabih izkušenj s policijo, da bi lahko zatrjeval, da mu ta ne bi bila pripravljena pomagati ali ga zaščititi. Ugotavlja, da tožnik ni izkazal niti objektivnega niti subjektivnega elementa preganjanja oziroma strahu pred morebitno resno škodo, ekonomske težave oziroma slabe življenjske razmere pa ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite, še posebej ne, ko so odraz splošne situacije v državi in niso namerno povzročene. Tožnik pa niti ni zatrjeval, da bi bilo njegovo ekonomsko stanje posledica namernega ravnanja tretjih oseb ali države, iz njegovih izjav izhaja, da se v Pakistanu da zaslužiti denar, kljub nizki izobrazbi. Nikoli ni bil fizični ogrožen v Pakistanu in se mu nič konkretnega ni zgodilo, da bi lahko tožena stranka domnevala, da bi mu v primeru vrnitve v Pakistan dejansko grozila resna škoda oziroma preganjanje. Težave, ki jih tožnik uveljavlja, se navezujejo predvsem na vračilo dolga, ki si ga je tožnik sam ustvaril, reševanju katerih pa institut mednarodne zaščite ni namenjen.

4. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in v njej ter v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih navedb, in sicer, da je delal fizično naporno delo, prejemal zelo nizko plačilo, preživljati pa je moral celo družino: ženo, otroke ter starša. Prisiljen si je bil od delodajalca izposoditi denar, kar naenkrat je delodajalec od njega zahteval, da odplača celoten znesek dolga. Ker tega ni mogel storiti, mu je delodajalec grozil, da ga bo ustrelil. Pri opisanem dejanju bi lahko šlo za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini v skladu z Ženevsko konvencijo. Tožnik je še povedal, da bi družina lahko umrla od lakote, pa država ne bi pomagala. Ni sistema, ki bi pomagal ljudem v stiski. Povedal je tudi, da so takšne grožnje delodajalcev v gradbeništvu pogoste. Tožnik je še prepričan, da ga pred grožnjami delodajalca niti policija ne bi mogla zaščititi, saj mu brez podkupnine policija ne bi pomagala. Lastnik tovarne pa ima denar in bi zagotovo podkupil policijo. Odhod iz Pakistana je bil njegova zadnja možnost za preživetje. Zato v postopku ni navajal samo dejstev, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Protispisne so navedbe tožene (str. 5 izpodbijane odločbe), da »prosilec pravi, da mu (delodajalec) sicer ni nikoli grozil, ampak zgolj zahteval svoj denar, da prosilec z ničemer ni izkazal groženj s smrtjo. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi pojasnil, zakaj se zaradi groženj delodajalca ni obrnil na policijo, vendar se do teh pojasnil tožena stranka vsebinsko ni opredelila, le zapisala je, da so tožnikove izjave malo verjetne. Tožnik je natančno pojasnil težave, ki jih je imel iz tega razloga. Prav tako ne drži, da ni navedel stvari, zaradi katerih je denar potreboval. Navedbe tožene so same s sabo v nasprotju in zato izpodbijane odločbe na več mestih ni mogoče preizkusiti. S tem pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP. Tožena stranka v postopku tudi ni preverjala tožnikovih navedb z vidika kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Izjemoma lahko organ odloči v pospešenem postopku, če so izpolnjeni zakonski pogoji. V tem primeru bi moral odločiti v najkrajšem možnem času, najkasneje pa v dveh mesecih od vložitve prošnje (prvi odstavek 47. člena Zakona o mednarodni zaščiti, ZMZ-1). Ta določba je bila kršena, saj je bilo o tožnikovi prošnji odločeno po skoraj 3 mesecih od vložitve prošnje. V konkretni zadevi bi morala tožena stranka za ugotovitev objektivnega elementa vključiti oceno stanja v izvorni državi tožnika, česar ni storila, zlasti glede delovanja policije v primeru groženj in izsiljevanj, kot pri tožniku, ter splošno delovanje policije oz. korupcije v policiji. Prekršene so bile tudi določbe ZUP, saj tožena stranka ni ugotavljala vseh relevantnih dejstev in okoliščin, hkrati pa je prekršila tudi tožnikovo pravico do izjave. Ni se tudi opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo. V zvezi s tem bi morala pridobiti splošne in specifične informacije o stanju v izvorni državi, česar ni storila. Sklicuje se na načelo nevračanja (non-refoulment). Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da po odpravi odločbe vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik kljub zatrjevanju ogroženosti v izvorni državi ni obrnil na policijo, da bi domnevne grožnje prijavil in se tako poskusil zaščititi. Zgolj pavšalno je navedel, da je prepričan, da mu policija ne bi nudila zaščite, saj deluje zgolj ob podkupovanju, pri čemer iz njegovih navedb ne gre razbrati, da bi slednje govoril iz lastnih izkušenj. Pri tem se tožena stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U I 37/17-12 z 21. 11. 2019. Navaja, da ni pridobila informacij o izvorni državi v konkretni zadevi, saj tožnik ni subjektivno izkazal, da bi mu preganjanje oziroma resna škoda v izvorni državi dejansko grozila. Ob tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 145/2014. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene in lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, vključno z njenimi povzetki dejstev ugotovljenih v upravnem postopku, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak bo obrazložitev tožene stranke zgolj podprlo z določenimi poudarki.

8. Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je sicer v upravnem sporu zatrjeval, da bi lahko bil preganjan kot pripadnik posebne družbene skupine zaradi opisanega ravnanja lastnika tovarne, vendar ni niti navedel, kateri posebni družbeni skupini naj bi pripadal, kakor tudi ne, katera naj bi bila tista lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, da se mu odreče oziroma ni zatrjeval, da bi imel v Pakistanu različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno (peti odstavek 27. člena ZMZ-1). kakor tudi ni opisal utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti takšni posebni družbeni skupini.

9. Zatrjeval pa je, da mu grozi resna škoda ob vrnitvi v državo, ker naj bi mu s smrtjo, če izposojenega denarja ne bo vrnil, grozil lastnik tovarne, pri katerem je tožnik vzel avans na plačo. S tem je navajal resno škodo v smislu prve alineje 28. člena ZMZ-1, to je usmrtitev s strani nedržavnega subjekta, to je lastnika tovarne, kjer je bil zaposlen. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite, kot je zatrdila že tožena stranka. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, ko je bil deležen groženj. Sodišče zato ugotavlja, da če pri policiji niti ni iskal pomoči, čeravno je trdil, da je koruptivna (vendar pa ni povedal, da bi s policijo predhodno imel takšno izkušnjo), potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je ustavno sodišče glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.“

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik (ne glede na to, da ni izkazal, da bi bil pripadnik posebne družbene skupine) ni izkazal, da ga policija ne bi bila sposobna ali ga ne bi hotela zaščititi pred zatrjevanim ravnanjem lastnika tovarne in s tem posledično ni izkazal, da bi mu v Pakistanu grozilo preganjanje ali resna škoda s strani navedenega lastnika tovarne. Glede na navedeno tožena stranka tudi ni bila dolžna pridobiti poročil o izvorni državi glede zatrjevane korupcije policije, zato ni utemeljen očitek tožnika o kršitvi njegove pravice do izjave v zvezi s tem in nadalje o nepopolni ugotovitvi materialnega stanja ter posledično nepravilni uporabi materialnega prava.

11. Tožnik je sicer uveljavljal, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj so protispisne navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik pravi, da mu delodajalec sicer ni nikoli grozil, ampak zgolj zahteval svoj denar (pri čemer je tožnik v postopku navedel, da mu je delodajalec dvakrat ali trikrat grozil, da ga bo ustrelil ali prijavil policiji, če ne bo vrnil denarja), da prosilec z ničemer ni izkazal groženj s smrtjo (za kar je sicer predlagal lastno zaslišanje) ter da ni navedel stvari, zaradi katerih je denar potreboval (denar je potreboval za preživljanje družine), s čimer naj bi bila podana absolutno bistvena kršitev določb v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče sicer ugotavlja, da so navedene ugotovitve tožene stranke resda protispisne oziroma je lahko tudi zaslišanje tožnika dokaz za njegove navedbe. Četudi pa sodišče v celoti sledi trditvam tožnika o podanih grožnjah s smrtjo s strani lastnika tovarne, če ne bo vrnil izposojenega denarja, v luči pojasnila prejšnjega odstavka - glede na to, da tožnik ni izkazal, da bi grožnje delodajalca prijavil policiji, ki ga ne bi bila sposobna ali ga ne bi hotela zaščititi, navedene napačne ugotovitve tožene stranke niso vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe.

12. Sodišče ugotavlja v nadaljevanju še, da tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin.1 Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.2 Tožnik je sicer pojasnil, da v Pakistanu ni državnega podpornega sistema za siromašne, vendar dejstvo, da država tožniku ne bi pomagala, četudi bi družina umirala od lakote, velja ne le za tožnikovo družino, temveč enako za vse prebivalce Pakistana; ne gre le za namerno odtegnitev državne pomoči tožniku, pač pa za splošno značilnost ureditve družbeno-ekonomskega oziroma javnega sistema v Pakistanu. Tožnik je še pojasnil, da je imel zemljo, kjer je za družino zgradil hišico in tam prebival, imel je zaposlitev, kljub nizki stopnji izobrazbe, drugih ovir do dostopa do temeljnih storitev oziroma dobrin, npr. na zdravstvenem oziroma socialnem področju, ni navajal. 13. Ker pa je tožnik uveljavljal tudi varstvo pravice do prepovedi vračanja iz 4. člena Listine EU, ki ustreza pravici iz 3. člena EKČP, sodišče v nadaljevanju preverja, ali so v konkretni zadevi podane takšne okoliščine, ki segajo v okvir dometa varstva 3. člena EKČP z vidika prepovedi vračanja.

14. Glede tovrstnih tožbenih ugovorov prosilcev za mednarodno zaščito je Upravno sodišče v upravnih sporih3 že sprejelo pravno interpretacijo na podlagi standardov iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU, da bi določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.4 Obravnavana sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja5, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.6 Tudi glede odgovornosti države za morebitno socialno stisko tožnika tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde tudi iz odločitev ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.7

15. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov bodisi subsidiarne škode ali zgolj prepovedi vračanja v smislu 4. člena Listine EU glede na prakso ESČP oziroma Sodišča EU. Tožnik je podal elemente, ki so preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; ob tem je pomembno, da tudi tožnik, ki ima pooblaščenca, v konkretnem primeru tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU. Sodišče je ob tem upoštevalo, da je načelo nevračanja oziroma pravica iz člena 19(2) Listine EU v kontekstu mednarodne zaščite varovana tudi v nadaljnjem postopku, ki bi pomenil pravni naslov za njegovo odstranitev iz Slovenije.8

16. Glede zatrjevane kršitve prvega odstavka 47. člena ZMZ-1, ko tožena stranka o tožnikovi prošnji ni odločila v dveh mesecih od vložitve prošnje, sodišče ugotavlja, da tožnik ni niti navedel, kako naj bi navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Zato je sodišče navedeni očitek zavrnilo kot neutemeljen.

17. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.9 1 Glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 25, 31, 35-36. 2 Ibid. odst. 35. 3 Glej na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1988/2019-8 z dne 8. 1. 2020, odst. 22-23 in I U 1097/2020 z dne 26. 8. 2020. 4 M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 5 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263. 6 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283. 7 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018 ter v zadevi I U 1298/2020 z dne 5. 10. 2020. 8 Ibid. odst. 39. 9 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.