Jedro

Pravno gledano pa po mnenju pritožbenega sodišča tožnika zatrjujeta ne le, da je njun izraženi motiv postal element podlage (cause) pravnega posla, kar se pri darilni pogodbi zaradi njene neodplačne narave itak dogodi že po samem zakonu, pač pa tožnika zatrjujeta daritev z obveznim naročilom obdarjencu (donatio sub modo), ki se po pravnem pravilu paragrafa 709 ODZ v primeru neizpolnitve naročila obravnava kot neizpolnitev razveznega pogoja. Tožnika namreč zatrjujeta, da je bilo tožencu rečeno, da bo darilo moral vrniti, v kolikor ne bo svoje obljube glede obnove in kmetovanja (torej glede njunega naročila) izpolnil. Takšna pa je tudi pravna sankcija neizpolnitve naročila, ki se jo po pravnem pravilu paragrafa 901 ODZ presoja po pravilih o poslednjevoljnih odredbah, torej (zgolj) izguba oziroma vrnitev darila brez razveljavljanja pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeči stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je darilna pogodba z dne 29.3.1977, po kateri sta tožnika podarila tožencu vsak svoj solastninski delež do 1/4 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 5, 6 in 100 k.o., prenehala veljati in da je toženec dolžan tožnikoma vrniti darilo po navedeni pogodbi in jima izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče pri toženčevem solastnem deležu do 3/4 na nepremičninah, vpisanih pri navedenih vložnih številkah k.o., vpisati lastninsko pravico v korist obeh tožnikov, za vsakega do 1/4, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Prvostopno sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 241.165,00 SIT v roku 8 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po pooblaščencu pritožujeta tožnika, ki predlagata takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnika vztrajata pri tem, da sta s tožencem sklenila darilno pogodbo zato, da bi kmetijo tudi vzdrževal in jo obnavljal, da ne bi propadla. Tožnika sta skladno izpovedala, da je bilo izrecno dogovorjeno, da če toženec kmetije ne bo obdeloval, mu bosta vzela darilo nazaj. Takšen dogovor sta potrdili tudi zaslišani priči E. J.in H.A., ki ju je sodišče neutemeljeno štelo za neverodostojni priči. Zato sta tožnika prisiljena predlagati dodatne tri priče, ki so tudi slišale o zatrjevanem dogovoru. Da je bilo res tako dogovorjeno, pa je priznala tudi sama pooblaščenka toženca, ko je na glavni obravnavi dne 24.6.1997 navedla, da je toženec imel hudo nesrečo in ne gre za to, da ne bi toženec hotel izvesti raznih del na kmetiji, pač pa tega zaradi nesreče zaenkrat ne more. Po pritožbenem mnenju izpovedanega jasno izhaja, da se je toženec še kako zavedal svoje dolžnosti, ki jo je sprejel ob podpisu darilne pogodbe. Nadalje, da predmetna darilna pogodba res nima izrecnega določila o dogovoru o obdelovanju kmetije, čeprav so stranke to nesporno dogovorile, sicer pa sama darilna pogodba ne prikazuje vsega tako, kot je bilo v resnici, ko v drugem odstavku 1. člena pogodbe ugotavlja, da toženec uživa podarjene nepremičnine že od leta 1963, kar ni res, saj je bil toženec tedaj v Nemčiji in je do sklenitve darilne pogodbe predmetno nepremičnino obdeloval prvi tožnik. Sicer pa je tudi priča A.A., ki ji sodišče neupravičeno verjame, dopuščala možnost, da se je toženec zavezal, da bo posestvo obnovil, kar je sodišče enostavno spregledalo. Sodišče prav tako neupravičeno sledi izpovedbi žene toženca in njegovega sina, saj sta vsaj toliko zainteresirana za izid te pravde kot tožnika. Nadalje navajata, da toženec že precej let ne obdeluje kmetije in ne skrbi za hišo, tožnika sta ga ves čas opozarjala, pa toženec ni storil ničesar, tudi pred nesrečo leta 1993 ne. Nadalje sta po lastnem mnenju prepričljivo pojasnila, kaj in zakaj sta ravno v času sklepanja darilne pogodbe prejela od toženca, saj je imel dolg do drugega tožnika, prvemu tožniku pa je tudi povrnil vlaganja in stroške, ki jih je imel ob pogrebu. Sodišče pa je prezrlo, da toženec ni v ničemer izkazal plačil, o tem ne obstaja nobeno potrdilo, ki bi bilo gotovo napisano, če bi se plačali zneski za dvoje stanovanj v Č.. Da je kupnina v višini, kot jo navaja toženec, izmišljena, kaže tudi dejstvo, da vrednost dveh stanovanj krepko presega vrednost podarjenih nepremičnin. Poleg tega pa tudi samemu sodišču ni jasno, ali je bilo plačano v milijonih DIN, stotisočih DIN ali tisočih DIN. Nadalje je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta tožnika v tožbi zatrjevala tudi toženčevo veliko nehvaležnost do darovalcev, zaradi česar je dejansko stanje glede tega ostalo nepopolno ugotovljeno. Ko sta tožnika toženca opozarjala, da mora skrbeti za kmetijo, jima je večkrat dejal, da podarjeno ni nič vredno, da bi bilo najboljše, da bi vse raznesla bomba, da tožnika nista več njegova brata, takšne izjave so za tožnika zelo žaljive in ju zelo prizadenejo. Tožbo pa sta zato tako pozno vložila, ker je toženec ves čas obljubljal, da bo kmetijo obnavljal, sedaj pa je jasno, da tega namena ni imel. Tožnika želita, da se toženec zasliši in predlagata, da se to stori v ponovljenem postopku. Naknadno, osebno po tožnikih poslanih pritožbenih navedb in predlogov, pa pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj so vloge prispele na pritožbeno sodišče po izteku pritožbenega roka. Pritožba ni utemeljena. Tožnika s svojo tožbo od toženca terjata vrnitev darila - svojih solastnih deležev domačije pravdnih strank - prvenstveno zato, ker toženec kljub večkratnim pozivom ni izpolnil obljube, zaradi katere sta mu svoja deleža na domačiji podarila in sicer obnove hiše ter gospodarskega poslopja ter ukvarjanja s kmetijstvom, zaradi česar kmetija propada. Navedeno dejansko podlago tožbe sta pravno opredelila kot neuresničenje (neizpolnitev) motiva, zaradi katerega je do sklenitve darilne pogodbe sploh prišlo, zaradi česar je odpadla podlaga darilne pogodbe po členu 51/1 ZOR, ki je zato prenehala veljati, toženec pa je posledično, po četrtem odstavku 210. člena ZOR, tožnikoma dolžan vrniti njuno darilo. Glede na pravno naravo zatrjevane darilne pogodbe kot neodplačnega pravnega posla, je prvostopno sodišče zavzelo materialnopravno stališče o potrebni izraženosti in izključnosti zatrjevanega nagiba, torej da je toženec moral biti z njim ne le seznanjen, pač pa, da mu je bilo tudi znano, da brez njegove že navedene obljube do daritve sploh ne bi prišlo. Pravno gledano pa po mnenju pritožbenega sodišča tožnika zatrjujeta ne le, da je njun izraženi motiv postal element podlage (cause) pravnega posla, kar se pri darilni pogodbi zaradi njene neodplačne narave itak dogodi že po samem zakonu, pač pa tožnika zatrjujeta daritev z obveznim naročilom obdarjencu (donatio sub modo), ki se po pravnem pravilu paragrafa 709 ODZ v primeru neizpolnitve naročila obravnava kot neizpolnitev razveznega pogoja. Tožnika namreč zatrjujeta, da je bilo tožencu rečeno, da bo darilo moral vrniti, v kolikor ne bo svoje obljube glede obnove in kmetovanja (torej glede njunega naročila) izpolnil. Takšna pa je tudi pravna sankcija neizpolnitve naročila, ki se jo po pravnem pravilu paragrafa 901 ODZ presoja po pravilih o poslednjevoljnih odredbah, torej (zgolj) izguba oziroma vrnitev darila brez razveljavljanja pogodbe. Glede na navedeno pravno podlago je prvostopno sodišče pravilno usmerilo dokazni postopek v dokazovanje relevantnega dejstva soglasja toženca glede naročila in njegove pogojenosti s sklenitvijo pogodbe. Dovolj popolna dokazna ocena sodišča prve stopnje, opravljena v skladu s členom 8 ZPP/77, je pokazala, da končni namen pogodbe ni bil (izključno) v tem, da bi obdarjenec posestvo obdeloval in zanj skrbel, da torej ni šlo za obvezno naročilo, ki bi ga toženec sprejel, zaradi česar je v nadaljevanju prvostopno sodišče materialno pravo prav uporabilo, ko je iz obravnavanega naslova tožbeni zahtevek zavrnilo. Dejanski razlogi prvostopnega sodišča se po prepričanju pritožbenega življenjsko prepričljivi in logično sprejemljivi, zato jih v celoti sprejema, zato jih ne bo po nepotrebnem v celoti ponavljalo. Kar pa se tiče pritožbenih navedb tožnikov, le-te, na splošno rečeno, že zgolj zaradi ugotovljenih objektivnih dejstev - sklenitev darilne pogodbe dne 29.3.1977, vložitev tožbe 10.4.1996, starost obdarjenca, rojenega 8.3.1923 ter darovalcev, rojenih 26.8.1927 in 15.5.1931 ter popolna propadlost in zanemarjenost gospodarskih poslopij in kmetijskih površin, ki že sama po sebi narekujejo zaključek o neverjetnosti in s tem neprepričljivosti zatrjevane obljube (naročila) spričo dejstva, da sta se tožnika kljub neizpolnjevanju naročila šele po 21. letih odločila zahtevati vrnitev darila - ne morejo vzbuditi utemeljenega dvoma v ostale relevantne ugotovitve in zaključke sodišča. Pritožba posamezne izvedene dokaze ocenjuje iztrgano iz celotnega dokaznega postopka, zato jih ne ocenjuje objektivno (kot to stori sodišče), ko izpodbija verodostojnost zaslišanih prič E.J. in H.A., pri čemer brez potrebe ponuja nove priče, saj je sodišče natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj jima ne verjame glede toženčeve obljube. Kar pa se tiče dela izpovedbe priče A.A., ki naj bi po pritožbenem mnenju dopuščala možnost, da se je toženec zavezal, da bo posestvo obnovil in kar naj bi sodišče enostavno spregledalo, pritožbeno sodišče nasprotno meni, da se pritožnika motita glede pomena tega dela izpovedbe. Izjava priče s tem v zvezi ... "da je I. mogoče že rekel, da ga bo obnovil, pa saj za to ni bil sposoben ...," "... ne vem pa, če sta mu brata posestvo dala zato, da bi ga obnovil, L. je takrat zidal hišo in je rabil denar ...", kaže torej prav nasprotno, namreč nejevero priče (v njeni izpovedbi še posebej obrazloženo) glede toženčevih sposobnosti obnove (kar je moralo biti znano tudi bratoma) ter nepoznavanje njihovega resničnega dogovora. Nadalje priznanja dogovora glede naročila ne more pomeniti niti vsebinsko niti formalno izjava pooblaščenke toženca na glavni obravnavi z dne 24.6.1997, kot zmotno meni pritožba, ko je pojasnila, "da je toženec imel hudo nesrečo in ne gre za to, da ne bi hotel ali želel izvesti raznih del na kmetiji, pač pa tega zaradi nesreče ne more". Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa je velikega dokaznega pomena dejstvo, da obljuba (naročilo), pod pogojem katere je bilo posestvo (delno) podarjeno, v pogodbi ni zapisana, česar pritožba ne more izpodbiti z navajanjem, da tudi ne drži pogodbeni zapis, da toženec že od leta 1963 uživa podarjene nepremičnine, saj je slednja v pravnem smislu nepomembna, za razliko od manjkajoče. Nadalje pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi trditvami glede neodplačnosti celotne pogodbe najprej opozarja, da je po prvostopnem sodišču ugotovljena vsaj delna odplačnost sklenjene pogodbe (t.i. mešano darilo) le ena izmed okoliščin, ki kaže na neresničnost zatrjevanega pogoja, pri čemer po pritožbenem mnenju niti ni odločilna glede na vse preostalo ugotovljeno, vključno z bojaznijo, da bi posestvo prišlo v tuje roke. Prvostopno sodišče sicer ni ugotavljalo vrednosti podarjenega posestva, vendar ima pritožbeno sodišče vtis, glede na opis posestva ter zlasti še pritožbena izvajanja v zvezi z zatrjevano kupnino, da posestvo tudi ni moglo predstavljati zelo velike denarne vrednosti ob času (delne) daritve. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi glede delne odplačnosti obravnavanega posla sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča, kot je bilo sicer že rečeno, ki je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Glede na vse povedano, lahko izpade pritožbena izjava, da sta tožnika tako pozno vložila tožbo zato, ker jima je šele v tistem času postalo jasno, da toženec nima namena posestva obdelovati in obnavljati, kot neresna ter očitno drži prvostopna ugotovitev, da je v zadnjih nekaj letih pred vložitvijo tožbe med pravdnimi strankami prišlo do spora. Dejansko stanje je po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj raziskano tudi brez v pritožbi predlaganega zaslišanja toženca, ki se zaradi zatrjevanega slabega zdravstvenega stanja ni odzval zaslišanju stranke, sicer pa se stranke po prvem odstavku 269. člena ZPP/77 k izpovedbi ne more prisiliti, prav tako niso zoper njo dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, v kolikor se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje. Zavrniti pa je treba tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje (smiselno) ni odločilo o tožbenem zahtevku zaradi vrnitve darila tudi iz razloga obdarjenčeve velike nehvaležnosti (v zvezi s tem pritožba omenja neugotovljeno dejansko stanje). Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da se iz tožbenih navedb ne da razbrati uveljavljanja preklica darila, saj se navedbe tičejo le vrnitve zaradi neizpolnjenega namena pogodbe. V eni izmed navedb se sicer velika nehvaležnost omenja, vendar je evidentno, da se tiče zgolj zatrjevanega neuresničenega namena daritve. Sicer pa je treba pritožniku pojasniti, da tudi, če bi podal dejansko podlago za preklic darila, prvostopnemu sodišču ne bi bilo porebno ugotavljati dejanske podlage, pač pa bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek na tisti podlagi zavrniti, saj se po pravnem pravilu paragrafa 1487 ODZ pravica, preklicati daritev zaradi nehvaležnosti obdarjenca, mora uveljaviti v treh letih, po preteku tega časa je zastarana. Ker prvostopno sodišče pri svoji odločitvi tudi ni storilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (drugi odstavek 365. člena ZPP/77), je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 166. člena v zvezi s smiselno uporabo prvega odstavka 154. člena ZPP/77).