Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu kreativni direktor po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je ugotovila, da je tožnik zaposleni na ministrstvu poštno poslal zlato ogrlico in zapestnico večje vrednosti z namenom, da se pridobijo oziroma ohranijo posli. Ker zagovora tožnika ni bilo, se je delodajalec z razlogi za izredno odpoved seznanil takrat, ko je zvedel za kršitev, ki je predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je bilo v konkretnem primeru takrat, ko se je direktor tožene stranke seznanil z vsebino anonimnega pisma, v katerem je bilo opisano ravnanje tožnika v zvezi z izročitvijo darila večje vrednosti delavki ministrstva. Zato bi moral tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje do dne, ko se je iztekel 30-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, kar je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi (2. odstavek 110. člena ZDR), je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Način odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedni razlog ni v nobeni zvezi s posledicami odpovedi reintegraciji, zato ni kriterij, ki bi utemeljeval odškodnino po 118. členu ZDR. Zlasti pa odškodnina namesto reintegracije ne zajema nepremoženjske škode zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožnikovo psihično stanje in prizadetost zaradi podane odpovedi nista kriterija, ki bi ju bilo mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VI. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „VI. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati nadomestilo za 9 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2012 v višini 1.509,84 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012 nezakonita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 27. 6. 2012 ni prenehalo in traja do nove zaposlitve, to je do vključno 3. 7. 2012 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino namesto reintegracije v višini 25.417,74 EUR, v roku 8 dni, zavrnilo pa tožbeni zahtevek za 50.835,48 EUR (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 27. 6. 2012 do 3. 7. 2012 obračunati bruto plačo v sorazmernem delu od mesečne višine 4.236,29 EUR, glede na čas priznanja delovnega razmerja, od bruto zneska plače obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za plačo od preteklega meseca (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 760,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila (V. točka izreka); da je dolžna tožniku plačati nadomestilo za 25 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2012 v višini 4.194,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 27. 6. 2012 do 15. 7. 2012 pa zavrnilo (VI. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovne zaposlitve (VII. točka izreka); in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo plače za čas od 28. 5. 2012 do 27. 6. 2012 v znesku 2.118,15 EUR, od tega zneska odvesti in plačati pristojnim organom in organizacijam predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati neto razliko tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.503,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (IX. točka izreka). S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu ugotovitve, da je sklep tožene stranke o prepovedi opravljanja dela z dne 28. 5. 2012 nezakonit in se odpravi.

Zoper navedeno sodbo in sklep sta vložili pritožbi obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v III. in VIII. točki izreka in zoper sklep o zavrženju tožbe iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, primarno da spremeni citirano sodbo in sklep tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče povsem neutemeljeno zavrglo tožbo, ker tožnik po prejemu sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 28. 5. 2012 ni ravnal skladno s 1. odstavkom 204. člena ZDR in ni podal pisni zahtevek za odpravo kršitev, zaradi česar ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem v zvezi z nezakonitostjo sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 28. 5. 2012, pri tem pa je spregledalo, da gre za izdajo delovnopravnega sklepa v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne za ločen delovnopravni sklep. Skladno s 4. odstavkom 204. člena ZDR lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Izplačilo nadomestila plače za čas trajanja sklepa o prepovedi opravljanja dela je denarni zahtevek iz delovnega razmerja, zaradi česar ima tožnik pravico do neposrednega sodnega varstva. Tožnik je zahtevek podal pravočasno, zaradi česar je potrebno ugoditi tudi delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela in plačilu nadomestila plače za čas veljavnosti sklepa. Sicer pa sam sklep ne vsebuje nobenega pravnega pouka. V konkretnem primeru je delodajalec delavcu hkrati z vročitvijo obdolžitve s sklepom prepovedal opravljanje dela. Pritožbo pa vlaga tudi zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka, ko je sodišče zavrnilo njegov zahtevek za odškodnino namesto reintegracije v presežku za 50.835,48 EUR in meni, da je sodišče odmerilo odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR v prenizkem znesku. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 17 let vse od njenega nastanka in je bil v bistvu njen dejanski ustanovitelj, saj je izključno on skrbel za pridobivanje poslov, komunikacijo s strankami, skratka vse breme vodenja je bilo na tožniku. Tožnik je bil zaposlen kot kreativni direktor, njegov prispevek k družbi je ključen, uspeh družbe je temeljil na prispevku in angažiranju tožnika. Kljub dejstvu, da se je po odpovedi delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu, je odpoved bistveno prizadela njegovo zasebno življenje in ne samo tožnika, temveč njegovo celotno družino. Sedaj prejema bistveno nižjo minimalno plačo in pomeni precejšen upad dohodkov. Poleg materialne prikrajšanosti pa je potrebno upoštevati še osebnostno prikrajšanost in prizadetost, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter tatvine. Vse to je močno prizadelo tožnika, ko je izvedel za povsem neutemeljene kazenske ovadbe zoper njega. Upoštevati je potrebno tudi starost tožnika in dejstvo, da si bo pri tej starosti nemogoče pridobil drugo zaposlitev z enakimi ali podobnimi dohodki. Zanj je edina relevantna samozaposlitev, pri kateri pa je potrebno upoštevati izgubo zaupanja ljudi in strank glede na ravnanje delodajalca. Odškodnina v višini šestih njegovih plač je glede na vse navedeno popolnoma prenizka. Pri presoji bi sodišče moralo upoštevati delovno dobo pri toženi stranki in višino odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, odpovedni rok za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in še posebej skrbno pretehtati in upoštevati dejstvo, da tožnik zaradi odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov ni mogel uveljavljati pravice do denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti, da je bil zaskrbljen glede šikaniranja delodajalca ob odpovedi, saj ga niti ni hotel odjaviti iz zavarovanja in ga s tem prikrajšal za ponovno takojšnjo zaposlitev. Tožnik meni, da je odškodnina v višini 18-ih plač edina ustrezna denarna odškodnina. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe (v delu I., II., III., IV., V., VI. in IX. točko) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, napadeno sodbo pa v izpodbijanih točkah v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012 prepozna, tožena stranka pa meni, da tak zaključek temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Po prepričanju tožene stranke v dokaznem postopku ni podlage za zaključek, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila v začetku leta 2012, najkasneje pa je za navedene razloge vedela 25. 3. 2012, ko naj bi takratni direktor tožene stranke A.A. tožniku izročil fotokopijo anonimnega pisma. To pa po prepričanju tožene stranke ne izhaja ne iz pisnih listin, tega pa tudi niso potrdile niti zaslišane priče. Direktor je dne 28. 5. 2012 uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožniku poslal vabilo na zagovor, ni pa po prepričanju toženke podlage v dokaznem postopku za zaključek, da je bila zakonitemu zastopniku dne 25. 3. 2012 poznana vsebina anonimke, v kateri je bilo navedeno, da je tožnik na račun tožene stranke določeni osebi izročil darilo oziroma sporno ogrlico. V konkretni zadevi res ni sporno, da se tožnik zagovora ni udeležil, saj je na zagovor prišel le njegov pooblaščenec in predlagal, da se zagovor ne opravi in se določi drug termin zagovora, ker tožnik vabila ni prejel pravočasno, kar pa po prepričanju toženke ne drži in niti zato ni podlage v dokaznem postopku. Toženka tudi meni, da ni kršila določbe 2. odstavka 83. člena ZDR. Ugotovitev, da je bilo vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi z dne 6. 6. 2012 tožniku vročeno po pooblaščencu dne 7. 6. 2012, na zagovor pa bi moral priti v ponedeljek 11. 6. 2012, je po prepričanju toženca zmotna, tožnik pa je tudi imel dovolj časa za pripravo zagovora. Če na zagovor dne 11. 6. 2012 ni pristopil, ni to v njeni sferi, čemur posledično je ravnala pravilno ter zagovora ni preložila, kot tudi, da je ravnala pravilno, ko je dne 18. 6. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede nadaljevanja delovnega razmerja navaja, da so med strankama porušeni medsebojni odnosi do te mere, da je bilo od tožene stranke kot delodajalca upravičeno pričakovati, da je ravnala, kot je ravnala, zato tudi ni podlage, da je sodišče tožniku dosodilo denarni del zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so naslednja: - da je tožena stranka tožniku dne 6. 6. 2012 poslala vabilo na zagovor z dne 11. 6. 2012; - da se tožnik zagovora dne 11. 6. 2012 ni udeležil; - da je tožena stranka tožniku dne 18. 6. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu kreativni direktor po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker je ugotovila, da je tožnik dne 23. 12. 2011 B.B., zaposleni na Ministrstvu C., poštno poslal zlato ogrlico in zapestnico večje vrednosti z namenom, da se pridobijo oziroma ohranijo posli v vrednosti okoli 100.000,00 EUR; - da iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka s kršitvami delovne obveznosti tožnika seznanila z anonimke poslane toženi stranki; - da je D.D. (bivši direktor) v januarju leta 2012 prejel anonimno pismo, v katerem so bile obtožbe zoper tožnika, vendar pisma ni pokazal nikomur; - da je direktor D.D. v januarju 2012 tožniku povedal, da je prejel anonimno pismo, vendar mu ga ni želel pokazati; - da sta tožniku 25. marca 2012 anonimno pismo pokazala E.E. in novi direktor A.A. in mu tudi izročila kopijo; - da je novi direktor A.A., ki je funkcijo direktorja pri toženi stranki nastopil z dne 18. 3. 2012, anonimno pismo prejel od bivšega direktorja D.D. dne 25. 3. 2012 in je kopijo navedenega pisma tožniku tudi izročil. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka z domnevnimi kršitvami delovne obveznosti tožnika seznanila že v začetku leta 2012, ko je prejela anonimno pismo, v katerem so opisane nepravilnosti, ki jih naj bi storil tožnik z izročitvijo darila večje vrednosti delavki zaposleni na Ministrstvu C.. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka vedela za očitane kršitve najkasneje dne 25. 3. 2012, ko je direktor A.A. izročil tožniku fotokopijo anonimnega pisma, v katerem je bilo navedeno, da je tožnik na račun podjetja izročil darilo. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanila že v začetku leta 2012, najkasneje pa je zanje vedela dne 25. 3. 2012, ko je takratni direktor A.A. tožniku izročil fotokopijo anonimnega pisma. Direktor tožene stranke je dne 28. 5. 2012 uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožniku poslal vabilo na zagovor. V predmetnem sporu ni sporno, da se tožnik zagovora ni udeležil, na zagovor pa je prišel le njegov pooblaščenec in predlagal, da se zagovor ne opravi in se določi drug termin, ker tožnik vabila ni prejel pravočasno (A3). Tožena stranka predlogu ni ugodila in ni določila novega datuma zagovora, temveč je 18. 6. 2012 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker zagovora tožnika ni bilo, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se je delodajalec z razlogi za izredno odpoved seznanil takrat, ko je zvedel za kršitev, ki je predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila najkasneje dne 25. 3. 2012, ko se je direktor tožene stranke A.A. seznanil z vsebino anonimnega pisma, v katerem je bilo opisano ravnanje tožnika v zvezi z izročitvijo darila večje vrednosti delavki Ministrstva C. in ga v fotokopiji izročil tudi tožniku. Navedeno sta v svoji izpovedbi potrdila direktor in tožnik (l. št. 132 in 98), zato so nasprotni pritožbeni ugovori, protispisni. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil direktor tožene stranke dne 25. 3. 2012 seznanjen z vsebino anonimnega pisma, v katerem je bilo opisano ravnanje tožnika v zvezi z izročitvijo darila večje vrednosti delavki Ministrstva C., zato bi moral izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje do 25. 4. 2012, ko se je iztekel 30-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi. Glede na to, da je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi (2. odstavek 110. člena ZDR), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012 nezakonita in jo razveljavilo.

Predmet pritožbenega preizkusa je tudi višina dosojene odškodnine po 118. členu ZDR. Zakonska posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi delodajalca je praviloma reintegracija delavca, torej vzpostavitev neprekinjenega delovnega razmerja, vendar le, če delavec to zahteva. Sodišče prve stopnje pa ima možnost na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da se delavec ne želi vrniti na delo, na predlog delavca ali pa tudi na pobudo delodajalca ugotoviti trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno odškodnino (največ v višini 18-ih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Takšen predlog je v predmetni zadevi podal tožnik in sicer zahteval priznanje delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, torej od 27. 6. 2012 do vključno 3. 7. 2012, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu in zahteval odškodnino namesto reintegracije v višini 18-ih plač v znesku 76.253,22 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo trajanje delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva 3. 7. 2012, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu in tožniku priznalo vse zahtevane pravice iz delovnega razmerja za to obdobje.

V zvezi s prisojeno odškodnino tožniku v višini šestih njegovih mesečnih plač in v skupnem znesku 25.417,74 EUR se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da gre za prenizko odškodnino. ZDR v 1. odstavku 118. člena določa le zgornjo mejo odškodnine, ki jo sodišče prisodi v primeru sodne razveze. Dejanska višina te odškodnine je odvisna od okoliščin, povezanih s posameznimi kriteriji, ki utemeljujejo prisojeno višino in ki jih je oblikovala sodna praksa, pravilno pa jih je povzelo in upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pri odškodnini po 118. členu ZDR gre za odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in s tem z izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je morebitna manjša plača pri drugem delodajalcu lahko le eden od kriterijev za določitev višine odškodnine, kar je v zadostni meri upoštevalo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine, ki pripada tožniku po 118. členu ZDR. Tožnik je imel izbiro: vrnitev na delo k toženi stranki in bi bil v tem primeru upravičen do razlike v plači ali pa sodno razvezo z odškodnino, pri kateri se nižja plača pri drugem delodajalcu upošteva le kot kriterij za določitev višine odškodnine. Tožnik je izbral drugo možnost in je namesto reintegracije uveljavljal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter odškodnino po 118. členu ZDR.

Pri odškodnini po 118. členu ZDR gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo v višini 1 do 18-ih plač, kriterije za njeno odmero pa je oblikovala sodna praksa in se vežejo na skupno delovno dobo delavca, delovno dobo pri delodajalcu, zaposlitvene možnosti delavca, s tem v zvezi pa predvsem njegovo starost, izobrazbo oziroma poklic, zdravstveno stanje, stanje na trgu dela, aktivnost delavca pri iskanju nove zaposlitve. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odškodnine upoštevalo dejstvo, da se je tožnik že v roku enega tedna po prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlil pri drugem delodajalcu, da je bil tožnik v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi star več kot 52 let in je v tej starosti težje zaposljiva oseba, da je imel pri drugem delodajalcu bistveno nižjo plačo, da je bil pri toženi stranki zaposlen 15 let, da je po poklicu ekonomist in da je kmalu po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu ustanovil družinsko podjetje F. d.o.o. in njegova osnovna bruto plača po pogodbi o zaposlitvi znaša 960,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine v višini 6-ih plač tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja pravilno upoštevalo, vse zgoraj navedene kriterije, ki jih je pravilno ovrednotilo tako, da te okoliščine na strani tožnika ne dajejo podlage za priznanje višje denarne odškodnine.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi odškodnino v višini 18-ih plač, saj bi moralo upoštevati še osebnostno prikrajšanost in prizadetost, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, vse pa je močno prizadelo tožnika, ko je izvedel za povsem neutemeljene kazenske ovadbe; da so ljudje izgubili zaupanje vanj; da je bil zaskrbljen glede šikaniranja delodajalca ob odpovedi, ker ga ni hotel odjaviti iz zavarovanja in ga s tem prikrajšal za ponovno zaposlitev. Način odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedni razlog ni v nobeni zvezi s posledicami odpovedi reintegraciji, zato ni kriterij, ki bi utemeljeval odškodnino. Zlasti pa odškodnina namesto reintegracije ne zajema nepremoženjske škode zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožnikovo psihično stanje in prizadetost zaradi podane odpovedi nista kriterija, ki bi ju bilo mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je glede na okoliščine oziroma kriterije, ki vplivajo na odmero odškodnine, ob upoštevanju odškodnin prisojenih v podobnih primerih, odločitev glede višine 6-ih plač v znesku 25.417,74 EUR, pravilna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 28. 5. 2012 izdala sklep o prepovedi opravljanja dela in mu od navedenega dne do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedala opravljati delo. V sklepu z dne 28. 5. 2012 je določila, da tožniku v času prepovedi opravljanja dela pripada nadomestilu v višini polovice povprečne mesečne plače za polni delovni čas, ki jo je prejemal v zadnjih treh mesecih dela pred odpovedjo. Tožnik s predmetno tožbo zahteva ugotovitev, da je sklep o prepovedi opravljanja dela nezakonit in se odpravi, tožena stranka pa mu je dolžna za čas od 28. 5. 2012 do 28. 6. 2012 izplačati nadomestilo plače v višini 2.118,15 EUR. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik po prejemu sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 28. 5. 2012 ni podal pisne zahteve za odpravo kršitev na delodajalca, kar pomeni, da ni ravnal skladno s 1. odstavkom 204. člena ZDR, ki določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima na podlagi 1. odstavka 204. člena ZDR pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Ker tožnik ni ravnal v skladu s navedenim določilom, ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem v zvezi z nezakonitostjo sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 28. 5. 2012, zato je sodišče tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 28. 5. 2012, pravilno zavrglo. Ker tožnik tako ni uspel z zahtevkom glede ugotovitve nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela, je sodišče prve stopnje njegov denarni zahtevek za plačilo nadomestila plače v bruto znesku 2.118,15 EUR, za navedeno sporno obdobje, zavrnilo, saj ni bilo pravne podlage za priznanje vtoževanega zneska. Ne gre za spor o napačno obračunani plači ali razliki v plači za obdobje prepovedi opravljanja dela, zato ne gre za spor o uveljavljanju t. i. čiste denarne terjatve, kar bi pomenilo neposredno sodno varstvo po 4. odstavku 204. člena ZDR, kar zmotno uveljavlja pritožba tožnika.

V predmetnem sporu tožnik zahteva tudi plačilo odškodnine v višini 4.194,00 EUR in sicer, ker ni imel možnosti izkoristiti letnega dopusta za leto 2012 v trajanju 25 dni. Sodišče prve stopnje je zahtevku v tej višini ugodilo in ugotovilo, da tožnik ni mogel izkoristiti dopusta zaradi nepredvidljivega dogodka, t.j. sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil dne 28. 5. 2012 odstranjen iz delovnega mesta, ko mu je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela, dne 18. 6. 2012 pa mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnik je v letu 2012 imel 34 dni letnega dopusta, izkoristil ga je 7 ali 8 dni in mu je zaradi nepričakovane izredne odpovedi ostalo neizkoriščenih še 25 dni dopusta. Pri toženi stranki so delavci koristili dopust kolektivno v trajanju 14 dni in tudi tožnik bi v poletnih mesecih koristil letni dopust. Po izpovedbi tožnika, ki mu je sodišče v celoti sledilo, dopusta v letu 2012 ni koristil, razen 7 ali 8 dni, ker mu narava dela tega ni dovoljevala, saj realizacije niso bile takšne kot bi bilo potrebno in se je zaradi tega moral angažirati pri delu, ne pa koristiti dopust. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik od prepovedi opravljanja dela z dne 28. 5. 2012 in nato izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2012 ni vedel, da mu bo delovno razmerje prenehalo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke je tako predstavljala objektivno okoliščino, ki je tožnik ni mogel predvidevati. To pa pomeni, da mu za pripadajoče neizrabljene dni letnega dopusta pripada ustrezno nadomestilo.

Pri ugotavljanju števila pripadajočih dni letnega dopusta za tožnika je potrebno upoštevati tudi 162. člen ZDR, ki v 1. odstavku določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, tudi v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem (ta pogoj pa je bil izpolnjen tudi pri tožniku, ko mu je delovno razmerje prenehalo 26. 6. 2012). Skladno z 2. odstavkom 162. člena ZDR, če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (ta pogoj pa je bil izpolnjen pri tožniku, ki je dne 4. 7. 2012 sklenil pogodbo z drugim delodajalcem), mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta, glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. Po 3. odstavku 162. člena ZDR se pri izračunu sorazmernega dela letnega dopusta najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel za leto 2012 tožnik 34 dni pripadajočega letnega dopusta. Upoštevajoč 162. člen ZDR je tožniku za šest mesecev dela pri toženi stranki pripadalo 17 dni letnega dopusta. Ker ga je v letu 2012 že izrabil 8 dni, je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust še za 9 dni, torej v višini 1.509,84 EUR (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen za 25 dni neizrabljenega letnega dopusta do nadomestila v znesku 4.194,00 EUR oziroma dnevno 167,76 EUR). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ugodilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za presojo nadomestila za neizkoriščenih 17 dni letnega dopusta za leto 2012 (5. in 2. alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP), saj v zvezi s tem delom sodbe in sklepa niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).