Jedro

Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na oceno novih dokazov glede znatnega povečanja verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, je bistveno, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in v tožbi zoper izpodbijani akt ni ničesar dodal glede tega, da niso prijavili groženj in napadov policiji. V tožbi nezmožnosti opiranja na zaščito pred resno škodo, ki bi jo zagotavljala država zaradi ravnanj zasebnih subjektov, niti ne omenja. S tem tožnik že v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu ni izkazal ničesar, kar bi znatno povečalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito.

Formalna razlika med osebnim razgovorom in zaslišanjem tožnika ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka nima učinka, ki ga želi doseči tožnik s tožbo, saj je imel tožnik v upravnem postopku možnost, da je ustno pojasnil predložene fotografije in je odgovarjal na konkretna vprašanja uradne osebe. Po določbi člena 55(4) Procesne uredbe 2024/1348 se osebni razgovor zlasti lahko opusti v primerih, kadar je iz pisnih navedb jasno, da prošnja ne vsebuje novih elementov iz odstavka 3. tega člena. Osebni razgovor v smislu Procesne uredbe 2024/1348 je bil torej opravljen in omenjene določbe tožena stranka ni kršila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla naknadno prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. ... v ....). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da je bila prvotna prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 6. 2. 2026, ki je postala pravnomočna dne 11. 6. 2026. Dne 6. 8. 2026 je tožnik podal naknadno prošnjo. Navedel je, da ima fotografije, iz katerih naj bi bilo razvidno, kako je tolpa, zaradi katere je zapustil Maroko, napadla njegovega brate in njegovega dvanajstletnega sina. Po njegovih navedbah so želeli sina tudi ugrabiti. Po napadu je njegova mati zbolela in bila hospitalizirana, pri čemer naj bi bila v življenjski nevarnosti. Prav tako ima zdravstveno dokumentacijo svoje žene in hčerke, ki naj bi imeli psihične težave in jemljeta antidepresive. Na vprašanje, ali sta brat in sin napad prijavila policiji, je odgovori, da ne, saj jima je tolpa grozila, da bosta imela še hujše težave, če bosta napad prijavila. Brat je sicer dogodek sprva prijavil, vendar je prijavo kasneje umaknil, ker ga je mati iz strahu prosila, naj to stori. Dogodek je povezal s težavami, ki jih je imel pred odhodom iz Maroka z osebami, ki jih je označil kot mafijo oziroma tolpo. Z navedenimi osebami je poslovno sodeloval, od njih je kupoval pohištvo oziroma blago, ki ga je nato preprodajal, plačilo pa jim je, kot je pojasnil, praviloma poravnal po prodaji blaga. V času pandemije je najel večjo trgovino, v kateri je hranil večjo količino blaga, vendar jo je moral zaradi pandemije zapreti. V trgovini je nato prišlo do velikega požara. Pred približno tremi meseci je od družine izvedel, da naj bi požar zanetil njegov svak, torej brat njegove žene. Po njegovih navedbah naj bi svak to storil, ker je pomagal ženi pri pridobitvi njenega deleža dediščine. Žena naj bi bila upravičena do 60 milijonov maroških dirhamov, vendar je na koncu prejela le 30 milijonov. Svak mu je zato zameril, ker se je vmešal v družinske zadeve. Požar v trgovini naj bi se zgodil približno dve leti kasneje. Nadalje je navedel, da je njegov svak povezan z osebami, s katerimi je bil v poslovnem razmerju in katerim je dolgoval denar, ter da jih spodbuja, naj od njega zahtevajo vračilo denarja. Pri tem naj bi jim povedal, da denarja noče vrniti, in ne da ga nima. Od njegovega odhoda iz Maroka naj bi navedene osebe večkrat poslale neznane ljudi na njegov dom, da bi ga našli. Ker ga tam niso našli, so začeli groziti njegovi ženi, da bodo ugrabili njunega otroka. Ženi je zato svetoval, naj se preseli v drugo hišo. To je storila, vendar naj bi jo po približno treh mesecih ponovno našli. Po njegovem mnenju je bilo to mogoče zato, ker jim je njegov svak posredoval njen novi naslov, kar naj bi potrjevalo njegovo povezanost z navedenimi osebami. Pred približno tremi meseci so ga iskali na njegovem starem naslovu, ker ga tam niso našli, so odšli do njegove matere, kjer je bil tudi njegov brat. Po njegovih navedbah je bilo napadalcev več in bili so oboroženi s palicami in noži. Njegov brat je odšel iz hiše in jih vprašal, kaj želijo. Eden od napadalcev ga je napadel in mu skoraj odrezal roko. Brat naj bi se želel zgolj braniti in ni pričakoval, da ga bodo napadli. Prosilec je navedel, da bi ga, če bi bil takrat prisoten, po njegovem prepričanju zagotovo ubili. Približno petnajst dni kasneje naj bi napadalci napadli tudi njegovega sina, ki je bil v trgovini, in ga poskušali ugrabiti. Ko so ga želeli spraviti v avtomobil, je začel kričati, zaradi česar so se ljudje v okolici začeli obračati proti njim, zato so ga napadalci izpustili. Sin je pri tem padel in se poškodoval po obrazu ter potreboval štiri šive.

2.Kot razlog za vložitev naknadne prošnje je navedel tudi, da je že v letih in da po njegovem mnenju ni logično, da bi zapustil svojo družino in prišel v Republiko Slovenijo sam. Poudaril je, da je v Maroku ogrožen ter da upa, da bodo njegovi družinski člani kmalu lahko prišli živet k njemu. Dodal je, da v Republiki Sloveniji že nekaj časa živi in da ni povzročil nobenih težav. Njegova želja je pridobiti dovoljenje za prebivanje na podlagi dela oziroma mednarodno zaščito. Poudaril je, da so njegovi otroci trenutno bolj ogroženi, kot je on sam. Občasno razmišlja, da bi bilo bolje, če bi se vrnil v Maroko, kjer bi ga tolpa ubila in bi imela njegova družina mir. Navedel je še, da ima fotografije, ki jih želi predložiti kot dokaz svojih navedb. Osebnih dokumentov nima. Osebno izkaznico je pustil v Maroku, potni list pa pri prijatelju v Turčiji.

3.Tožena stranka v nadaljevanju pravi, da se je dne 12. 6. 2026 začela uporabljati Uredba 2024/1348. Ker slovenski pravni red še ni sprejel zakonodaje, ki bi omogočala izvajanje določb imenovane uredbe, trenutno veljavni Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pa področje naknadnih prošenj ureja nekoliko drugače kot omenjena uredba, je pristojni organ določbe te uredbe v zvezi z naknadno prošnjo in roki za pravno sredstvo uporabil neposredno. Sklicuje se na določilo drugega odstavka 55. člena Procesne uredbe 2024/1348.

4.Pristojni organ je prosilcu omogočil, da je naknadno prošnjo vložil ustno na zapisnik, zato osebni razgovor z njim ni bil opravljen, saj je že sama vložitev naknadne prošnje potekala kot osebni razgovor, prosilec pa je imel ob vprašanjih uradne osebe možnost podrobno predstaviti razloge za vložitev naknadne prošnje. Pristojni organ meni, da je s tem zadoščeno določbi četrtega odstavka 55. člena Uredbe 2024/1348, ki določa, da se predhodna obravnava izvede na podlagi pisnih navedb ali osebnega razgovora v skladu s temeljni načeli in jamstvi iz poglavja II. Osebni razgovor se zlasti lahko opusti v primerih, kadar je iz pisnih navedb jasno, da prošnja ne vsebuje novih elementov iz odstavka 3.

5.Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec v postopku s prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo dne 4. 12. 2025, ki je bila zavrnjena z odločbo št 2142-4236/2025/8 z dne 6. 2. 2026, kot razloge za zaščito utemeljeval z nastankom visokih dolgov po epidemiji covida in požaru v garaži, zaradi katerih naj bi bil izpostavljen grožnjam s strani upnikov. Navajal je, da so mu nekateri upniki dolg odpustili, medtem ko naj bi mu drugi večkrat grozili, tudi na njegovem domu, in sicer zlasti z grožnjami, tudi usmerjenimi zoper njegove otroke. Zaradi navedenih okoliščin naj bi se njegova žena in hči psihično zlomili ter potrebovali stalno zdravljenje z zdravili. Do fizičnih napadov ni prišlo; grožnje so bile verbalne oziroma s pritiskom preko ljudi, ki naj bi mu grozili, vendar ga fizično nikoli niso napadli. Prosilec navaja, da groženj ni prijavil policiji, ker se je bal še hujših posledic, ter da se znotraj Maroka ni mogel varno preseliti drugam. Obenem izrecno navaja, da v izvorni državi ni imel političnih ali kakršnihkoli drugih težav, temveč je državo zapustil zaradi strahu pred posledicami neodplačanih dolgov. Do vseh navedb in dokazil, ki jih prosilec ponovno uveljavlja v okviru naknadne prošnje, se je pristojni organ že opredelil in jih vsebinsko presodil v predhodnem postopku oziroma v odločbi z dne 6. 2. 2026.

6.Po presoji prosilčevih navedb, s katerimi utemeljuje naknadno prošnjo, pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni predstavi novih elementov, ki bi znatno povečevati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Prosilec svoje navedbe tudi v naknadni prošnji utemeljuje z istimi okoliščinami, ki jih je navajal že v predhodnem postopku, in sicer z dolgovi, nastalimi zaradi poslovnih težav po epidemij in požara, ter z grožnjami s strani oseb, ki jim je bil dolžan denar. Že v predhodnem postopku je navajal, da so mu upniki grozili tudi na domu in z grožnjami zoper njegove otroke, vendar do fizičnega napada nanj ni prišlo. V naknadni prošnji je svoje navedbe razširil predvsem z zatrjevanjem, da naj bi se grožnje po njegovem odhodu iz Maroka stopnjevale. Navedel je, da naj bi neznane osebe iskale njega in grozile njegovi ženi ter da naj bi pred približno tremi meseci napadle njegovega brata in ga hudo poškodovale, približno petnajst dni kasneje pa naj bi poskušale ugrabiti njegovega dvanajstletnega sina. V zvezi s tem je navedel, da ima fotografije, ki naj bi potrjevale njegove navedbe.

7.Prosilec je predložil fotokopijo, iz katere je razvidna poškodovana roka, tri slike (polovica obraza) dečka z manjšimi ranicami po obrazu oziroma šivano že skoraj zaceljeno poškodbo ter sliko ženske v bolnišnični postelji. Glede predloženih fotografij pristojni organ ugotavlja, da te ne predstavljajo dokazov, ki bi potrjevali bistvene navedbe prosilca o razlogih njegove ogroženosti v Maroku. Iz predložene fotokopije je sicer razvidna poškodovana roka, vendar iz same fotografije ni mogoče ugotoviti, za katero osebo gre, kdaj, kje in na kakšen način je poškodba nastala, niti kdo naj bi jo povzročil. Prav tako iz fotografije ni razvidno, da bi bila poškodba posledica napada oseb, ki naj bi po navedbah prosilca grozile njemu oziroma njegovi družini, oziroma da bi bila povezana z njegovimi zatrjevanimi dolgovi in poslovnimi odnosi. Enako velja za tri predložene fotografije dečka. Na njih so vidne manjše poškodbe oziroma ranice na obrazu ter poškodba, za katero je razvidno, da je bila zašita in je že skoraj zaceljena. Vendar iz fotografij ni mogoče ugotoviti identitete osebe, časa in kraja nastanka poškodb ali okoliščin, v katerih so nastale. Fotografije same zato ne potrjujejo prosilčeve navedbe, da je bil njegov dvanajstletni sin napaden oziroma da so ga neznane osebe poskušale ugrabiti. Prav tako iz njih ni mogoče ugotoviti, kdo naj bi poškodbe povzročil in ali so bile te kakorkoli povezane z osebami, za katere prosilec zatrjuje, da so ga iskale zaradi neporavnanih dolgov. Tudi predložena fotografija ženske v bolnišnični postelji ne potrjuje navedb prosilca o tem, da naj bi šlo za njegovo mater, da naj bi bila hospitalizirana zaradi dogodkov, ki jih je prosilec opisal, oziroma da je bilo njeno zdravstveno stanje posledica zatrjevanih groženj in napadov. Iz same fotografije ni mogoče razbrati identitete osebe, razloga za hospitalizacijo, časa hospitalizacije ali njenega zdravstvenega stanja oziroma vzročne povezave med hospitalizacijo in zatrjevanimi dogodki. Pristojni organ tako ugotavlja, da imajo predložene fotografije omejeno dokazno vrednost. Čeprav lahko kažejo na obstoj določene poškodbe oziroma hospitalizacije, ne potrjujejo ključnih elementov prosilčevih navedb, zlasti ne identitete poškodovanih oseb, časa in kraja nastanka poškodb, okoliščin njihovega nastanka, identitete domnevnih napadalcev ter povezave med temi dogodki in osebami, ki naj bi prosilcu grozile zaradi njegovih dolgov. Iz fotografij zato ni mogoče zaključiti, da potrjujejo prosilčevo zatrjevanje o stopnjevanju groženj in napadov nanj oziroma njegove družinske člane po njegovem odhodu iz Maroka. Predložena dokazila zato ne predstavljajo novih elementov, ki bi sami po sebi znatno povečevali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Njihova vsebina tudi ne spreminja ugotovitev, do katerih je pristojni organ prišel v predhodnem postopku, saj iz njih ni mogoče razbrati okoliščin, ki bi bistveno vplivale na že opravljeno presojo razlogov prosilčeve ogroženosti. Iz njegovih navedb namreč izhaja, da naj bi bili zatrjevani dogodki posledica zasebnega spora, povezanega z njegovimi dolgovi, poslovnimi odnosi in družinskimi nesoglasji, ne pa okoliščin iz 27. člena ZMZ- 1. Prosilec sedaj zatrjuje tudi fizični napad na brata in poskus ugrabitve sina, navedeno ne spremeni bistva njegovih navedb, saj naj bi bila oba dogodka povezana z istimi osebami in istim zasebnim sporom, ki ga je zatrjeval že v predhodnem postopku. Prosilec zato ni izkazal, da nove navedbe predstavljajo takšne nove elemente, ki bi znatno povečevali verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Glede na navedeno je pristojni organ prosilčevo naknadno prošnjo v skladu z drugim odstavkom 38. člena Uredbe 2024/1348 zavrgel kot nedopustno.

8.V pravnem pouku izpodbijanega akta je navedeno, da se tožba lahko vloži pisno v roku 10 dni od dneva vročitve tega sklepa pri Upravnem sodišču Republike Slovenije. Prosilec lahko v skladu s četrtim in petim odstavkom 68. člena Uredbe 2024/1348 pri sodišču čim prej oziroma najkasneje v roku 10 dni od vročitve tega sklepa vloži zahtevo za presojo, ali se mu dovoli ostati na ozemlju držav članic do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom.

9.V tožbi tožnik pravi, da je kot razlog za naknadno prošnjo predložil nove dokaze, ki jih je prejel po zavrnitvi njegove prošnje. Tožnik je predložil sliko bratove roke, sliko poškodbe sinovega obraza, sliko mame v bolnišnični postelji in sliko potnega lista. Iz zapisnika o podaji prošnje izhaja, da bil tožniku ob podaji ponovne prošnje določen datum za osebni razgovor, in sicer dne 10. 9. 2026. Tožena stranka osebnega razgovora sploh ni izvedla, ampak je že dne 21. 8. 2026 izdala izpodbijano odločbo, kar predstavlja kršitev postopka.

10.Tožnik je v postopku za naknadno prošnjo kot dokaz predložil tri fotografije, in sicer sliko poškodbe bratove roke, sliko poškodbe sinovega obraza in sliko mame v bolniški postelji. Tožena stranka je vse tri dokaze zavrnila z obrazložitvijo, da ne ve, če gre res za sliko poškodbe tožnikovega brata, sliko poškodovanega tožnikovega sina in sliko tožnikove mame. Taka odločitev tožene stranke je arbitrarna, ker ni podkrepljena z nobenim nasprotnim dokazom. Tožena stranka je preprosto navedla, da predloženi dokazi ničesar od navedenega ne potrjujejo. Tožnik pri podaji prošnje ni mogel vedeti, da tožena stranka predloženim dokazom ne bo naklonila verodostojnosti, to pa še posebej ne, ker je istočasno dobil vabilo za osebni razgovor. Podaja prošnje je trajala le eno uro, skupaj s podajo osebnih podatkov, in opozorili v zvezi z omejitvijo gibanja in ostalimi zakonskimi zahtevami in to vse v prevodu, kar podaljša postopek.

Če bi tožena stranka izvedla osebni razgovor, bi tožnik lahko natančneje pojasnil, da gre res za slike tožnikovega brata, sina in njegove mame. To bi bilo razvidno iz dejstva, kdo je slike poslal, kdaj jih je poslal in medsebojni podobnosti. Poleg navedenega gre v tem primeru za postopek mednarodne zaščite, pri katerem je toženi stranki dana dodatna zahteva, da tudi sama raziskuje. Najmanj kar bi se v tem primeru od tožene stranke pričakovalo, da bi tožniku dala dodatna vprašanja v zvezi s predloženimi dokazi in s tem tožniku dala vedeti, da dokazi po njenem mnenju ne zadostujejo, ne pa, da je namesto tega dala tožniku datum osebnega razgovora in potem brez osebnega razgovora dokaze arbitrarno zavrnila.

Zaradi navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je bil ob podaji naknadne prošnje dne 10. 8. 2026 res določen termin osebnega razgovora za dne 10. 9. 2026. Vendar pa navedena okoliščina sama po sebi ne pomeni, da je bila izvedba osebnega razgovora v konkretnem primeru nujna in da njegova neizvedba predstavlja bistveno kršitev postopka. V obravnavani zadevi je bila naknadna prošnja podana ustno na zapisnik dne 10. 8. 2026, pri čemer je tožnik že ob njeni podaji predstavil okoliščine, za katere je menil, da predstavljajo nove elemente, ter predložil oziroma navedel dokaze, na katere se sklicuje tudi v tožbi. Tožena stranka je nato opravila predhodno obravnavo naknadne prošnje in na podlagi vseh razpoložljivih navedb ter dokazov ugotovila, da niso podani novi elementi, ki bi znatno povečali verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Določitev termina je bila namreč vezana na nadaljnjo procesno obravnavo naknadne prošnje, do katere pa zaradi ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji za njeno nadaljnjo obravnavo, ni prišlo.

Neutemeljen je tudi očitek, da tožena stranka fotografij ni ustrezno obravnavala. Tožena stranka fotografij ni označila za ponarejene, temveč je presodila njihovo dokazno vrednost. Iz samih fotografij ni mogoče zanesljivo ugotoviti identitete oseb, časa in kraja njihovega nastanka, okoliščin nastanka poškodb oziroma povezave teh poškodb z dogodki, ki jih zatrjuje tožnik. Fotografije zato same po sebi niso predstavljale novih elementov, ki bi znatno povečali verjetnost priznanja mednarodne zaščite. Tudi zatrjevani dogodki, ki naj bi se zgodili po tožnikovem odhodu iz Maroka, so bili presojani v povezavi z navedbami iz njegove predhodne prošnje. Tožena stranka je ugotovila, da gre za nadaljevanje oziroma stopnjevanje že uveljavljenih težav, povezanih z zasebnimi, poslovnimi, finančnimi in družinskimi spori, ki ne predstavljajo novih elementov v smislu tretjega odstavka 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348.

Tožnikova navedba, da bi lahko na osebnem razgovoru dodatno pojasnil, kdo mu je fotografije poslal, kdaj so bile posnete in kdo je na njih, zato sama po sebi ne utemeljuje zatrjevane procesne kršitve. Tožena stranka je razpolagala z navedbami in dokazi, ki jih je tožnik podal ob vložitvi naknadne prošnje, in jih je pri predhodni obravnavi tudi upoštevala.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po datumu 12. 6. 2026, zato je treba v predmetni zadevi uporabiti Procesno uredbo 2024/13481 v povezavi z ZMZ-1, kolikor je ZMZ-1 skladen s Procesno uredbo 2024/1348. Tožnik je dne 27. 8. 2026 prevzel izpodbijani akt s povzetkom obrazložitve v arabskem jeziku, kar je izkazano s povratnico. Pooblaščenka tožnika je od dne 31. 8. 2026 pravna zastopnica tožnika. Tožba zoper izpodbijani akt je bila s strani pooblaščenke tožnika oddana dne 4. 9. 2026.

Tožnik ima na podlagi člena 67(7)(a) Procesne uredbe 2024/1348 najmanj 5 dni in največ 10 dni časa, šteto, od dneva, ko je njegova pooblaščenka prejela odločitev tožene stranke o zavrženju zahtevka, da vloži tožbo v upravnem sporu zoper omenjeno odločitev. Pooblaščenka je to storila v 4 dneh od podpisa pooblastila za zastopanje.2 Določilo drugega odstavka 70. člena ZMZ-1 določa rok 3 dni za vložitev tožbo zoper sklepe, a je zakonski rok iz drugega odstavka 70. člena ZMZ-1 prekratek glede na določilo člena 67(7)(a) Procesne uredbe 2024/1348, zato ga sodišče ni upoštevalo. V pravnem pouku izpodbijanega akta je navedeno, da se tožba vloži pisno v roku 10 dni od dneva vročitve tega sklepa pri Upravnem sodišču. To pomeni, da tudi med strankama ni sporno, da je tožba vložena pravočasno.

Tožba v predmetni zadevi ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta, ker je tako določeno v členu 68(3)(b) Procesne uredbe 2024/1348. Pooblaščenka tožnika je imela na podlagi člena 68(5)(a) Procesne uredbe 2024/1348 možnost, da bi v roku 5 dni od uradnega obvestila o tem, da je tožena stranka zavrgla tožniku zahtevek za ponovno uvedbo postopka, podala na sodišče zahtevo, da sodišče dovoli tožniku, da ostane na ozemlju Slovenije do zaključka postopka s pravnim sredstvo. Tožeča stranka tega ni naredila. Posledično s to opustitvijo in s potekom 5 dni, ko je imela možnost podati zahtevo, tožba s potekom teh 5 dni ni več zadržala izvršitve izpodbijanega akta. Kajti prosilca se ne odstrani z ozemlja Slovenije do izteka roka 5 dni, ko lahko vloži zahtevo, da se mu dovoli ostati na ozemlju <em>"do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom"</em> (člen 68(5)(d)(i) Procesne uredbe 2024/1348) in dokler sodišče ne sprejme odločitve o zahtevi tožnika, da se mu dovoli ostati na ozemlju (člen 68(5)(d)(ii) Procesne uredbe 2024/1348). Pravna določba, ki določa odločitev o dovolitvi, da oseba ostane na ozemlju države članice do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom, s časovnega vidika zadržanja odločitve pomeni, da pravo EU ureja to samo oziroma najmanj do zaključka postopka sojenja na prvi stopnji, kar pa je dalj od tega, pa je v sferi procesne avtonomije države članice EU, ki pa je podvržena načeloma enakovrednosti in učinkovitosti iz 47. člena Listine. To načelo procesne avtonomije države članice EU je v obravnavani zadevi pomembno, kajti tožnik ima v tem primeru pravico do pritožbe zoper to sodbo na Vrhovno sodišče RS.

Vendar pa določba člena 68(4) Procesne uredbe 2024/1348 poleg možnosti, da tožnik oziroma njegova pooblaščenka poda zahtevo za dovolitev ostati na ozemlju, tudi določa, da je pristojno sodišče na podlagi nacionalnega prava pristojno za odločanje po uradni dolžnosti, da se tožniku dovoli ostati na ozemlju Slovenije do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom, kar mora sodišče narediti <em>"po preučitvi dejstev in pravnih vprašanj." </em>Dejanje preverjanje po uradni dolžnosti in odločitev o zahtevi<em> </em>iz člena 68(4) Procesne uredbe 2024/1348 o tem, ali se tožniku dovoli ostati na ozemlju Slovenije do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom, zadevata eno najbolj pomembnih pravnih vprašanj in z dejanskega vidika lahko tudi zelo kompleksnih vprašanj, ki jih vzpostavlja nova ureditev v Paktu o migracijah in azilu ravno zaradi specifične ureditve učinkovitosti pravnega sredstva.

Omenjeno dejanje preverjanje po uradni dolžnosti in odločanje sodišča (o zahtevi), da se tožniku prizna pravica ostati na ozemlju do zaključka postopka s pravnim sredstvom se metodološko razlikujeta v odvisnosti od tega, katero pravico prosilec oziroma tožnik varuje oziroma (če) dovolj jasno izhaja iz spisa, da je v zadevi vpletena. Zato bo sodišče to metodologijo obravnavalo v dveh razdelkih sodbe zaradi večje preglednosti pravnih podlag, kriterijev in standardov presoje v tovrstnih zadevah. Poleg že omenjenih določb člena 68(5)(d)(i) in (ii) Procesne uredbe 2024/1348 je ta kombinacija preverjanja in morebitnega odločanja po uradni dolžnosti, da tožnik ima pravico ostati na ozemlju Slovenije ter odločanje sodišča o zahtevi tožnika, da se mu prizna pravica ostati na ozemlju do zaključka postopka v zvezi s pravnim sredstvom, ključni pravni instrument za uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic tožnika v postopku pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem iz 47. člena Listine.

a.)Preverjanje po uradni dolžnosti (oziroma odločanje o zahtevi) glede upravičenosti prosilca za mednarodno zaščito ostati na ozemlju na podlagi člena 68(4) Procesne direktive 2024/1348 v navezavi na 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah.

Po določbi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) "nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju." Po ustavljeni sodni praksi Sodišča EU vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine ustrezata pravici iz 3. člena EKČP.³ To vključuje absolutno prepoved nečloveškega ravnanja.⁴ Nadalje je Sodišče EU že večkrat potrdilo tudi, da prvi odstavek 47. člena Listine, ki ureja učinkovito pravno sredstvo, temelji na členu 13 EKČP, zato je treba paziti, da se z razlago prvega odstavka 47. člena Listine zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 13 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).⁵

Izvor obveznosti iz določila člena 68(4) Procesne uredbe 2024/1348, da o tveganju z vidika morebitne kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja sodišče odloča tudi po uradni dolžnosti, je sodna praksa ESČP in Sodišča EU. Po tej sodni praksi v primeru, če (organ ali) sodišče oceni, da ima tožnik glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine oziroma iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) v kontekstu odstranitve, vrnitve, predaje, izročitve, deportacije v drugo državo, zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim"), potem mora imeti pravno sredstvo (tožba v upravnem sporu) zoper izpodbijani akt "avtomatični" suspenzivni učinek.⁶

Druga pravna posledica takšne situacije, ko ima tožnik "arguable claim” glede pravice iz 4. člena Lisitne, je ta, da mora(ta) v takem primeru tako tožena stranka v upravnem postopku kot tudi sodišče v upravnem sporu, ko odloča(ta) o "glavni” stvari, hkrati napraviti natančno, strogo, celovito oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ki bi ga vzpostavila vsebinska odločitev o določeni vlogi ali prošnji prosilca oziroma tožnika ali ki bi ga vzpostavila odločitev na primer o odvzemu statusa po uradni dolžnosti.⁷

Vendar pa za samo odločitev (po členu 68(4) Procesne uredbe 2024/1348) o tem, ali tožnik lahko ostane na ozemlju Slovenije do zaključka postopka s pravnim sredstvom, ni potrebno, da sodišče predhodno napravi natančno, strogo, celovito oceno tveganja z vidika 4. člena Listine. Sodišče EU je namreč v zvezi s tem že izpostavilo, da ne gre pomešati med seboj pogojev za uporabo odložilnega učinka pravnega sredstva (po samem zakonu) s pogoji za uspeh pravnega sredstva glede glavnega zahtevka.⁸ Za odločitev o tem, da tožnik lahko ostane na ozemlju Slovenije do zaključka postopka s pravnim sredstvom je dovolj, da bi se brez tega "lahko" zadevno osebo izpostavilo takemu tveganju oziroma da trditve tožnika v zvezi s tem "niso očitno neutemeljene"⁹ in za zaržanje izvršitve akta ni treba ugotavljati, ali bi izvršitev odločbe dejansko povzročila omenjeno tveganje.¹⁰ To možnost, ali do takšnega tveganja lahko pride, pa mora Upravno sodišče zaradi nove določbe člena 68(4) Procesne uredbe 2024/1348 vendarle napraviti "po preučitvi dejstev in pravnih vprašanj.”</p>

Ta obveznost avtomatičnega suspenzivnega učinka oziroma odločanja sodišča po uradni dolžnosti o pravici ostati na ozemlju Slovenije, če ima stranka "arguable claim” glede pravice iz 4. člena Listine, velja ne glede na vrsto oziroma tip postopka, v katerem je tožena stranka izdala izpodbijani akt. Lahko gre na primer za odločitev v pospešenem postopku,¹¹ za odločitev v postopku na meji¹² ali za uporabo koncepta varne tretje države,¹³ ali varne izvorne države,¹⁴ lahko gre za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka,¹⁵ ali za predajo drugi državi članici EU.¹⁶ Standard "arguable claim" je bil na primer uporabljen, ko je šlo za uporabo koncepta varne tretje države pri predaji tožnika iz Poljske v Ukrajino,¹⁷ ko je šlo za izvrševanje sporazuma o predajah med Ciprom in Libanonom,¹⁸ ko je šlo za predajo tujca iz Bolgarije v Srbijo, ¹⁹iz Hrvaške v Severno Makedonijo.²⁰ Tudi v teh primerih bi pravno sredstvo moralo po ugotovitvah ESČP imeti avtomatični suspenzivni učinek glede na okoliščine konkretnih primerov.²¹

Primeroma oziroma ilustrativno standard "arguable claim" pomeni, da nevarnost kršitve 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine ni premalo verjetna oziroma da ni preveč oddaljena,²² ali kadar se prosilec sklicuje na vojno oziroma nevarnost za svoje življenje, tudi če so njihove navedbe precej splošne, pri čemer je odvisno, katera je njegova izvorna država glede na tamkajšnjo varnostno situacijo,²³ ali ko se prosilec sklicuje na azil - spet v odvisnosti od države, kamor naj bi bil vrnjen ali odstranjen²⁴ ali da vloge <em>prima facie</em> ni mogoče šteti za zlorabo pravice, ponavljajočo se ali povsem očitno neutemeljeno.²⁵ V francoskem jeziku ESČP uporablja izraz "<em>lorsque l’article 3 est en jeu</em>" - "<em>ko je vpleten člen 3</em>”.²⁶

Na drugi strani pa glede prosilcev za azil, katerih prošnje so neutemeljene ali še bolj, "ki nimajo nobene utemeljene trditve o kakršnem koli relevantnem tveganju, ki bi zahtevalo zaščito", so države pogodbenice svobodne, ob upoštevanju svojih mednarodnih obveznosti, da zavrnejo njihove zahtevke po vsebini ter vrnejo osebe v državo izvora ali v tretjo državo, ki jih sprejme. Stopnja strogosti takšne vsebinske obravnave je seveda odvisna od resnosti podanih zahtevkov in predloženih dokazov.²⁷

V konkretnem primeru je prvi pogoj za preverjanje po uradni dolžnosti o pravici tožnika ostati na ozemlju Slovenije izpolnjen, saj je bila tožniku izdana negativna odločba z dne 6. 2. 2026 o prošnji za mednarodno zaščito skupaj z odločbo o vrnitvi v izvorno državo. Upravni spor v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito in odločbo o vrnitvi je bil končan z izdajo in vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča z dne 11. 6. 2026, ki jo je tožena stranka prejela dne 23. 6. 2026. Odločba o vrnitvi tožnika v izvorno državo v času presoje sodišča v tem upravnem sporu torej že učinkuje. Vendar pa se v konkretnem primeru vprašanje, ali ima tožnik zaradi predaje v izvorno državo takšen zahtevek v navezavi na 4. člen Listine, da njegov zahtevek ni očitno neutemeljen, prekriva z vsebinsko presojo zakonitoti izpodbijanega akta, zato bo sodišče to preverjanje in konkretno presojo naredilo v razdelku c.)/2 te sodbe.

b.)Preverjanje po uradni dolžnosti (oziroma odločanje o zahtevi) glede upravičenosti prosilca za mednarodno zaščito ostati na ozemlju na podlagi člena 68(4) Procesne direktive 2024/1348 v navezavi na pravice, ki niso absolutno zaščitene

Sodišče lahko na podlagi člena 68(4) Procesne uredbe 2024/1348 dovoli ostati tožniku na ozemlju Slovenije do konca postopka na prvi stopnji tudi, če tožnik sicer nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ampak se njegov zahtevek veže na neko drugo pravico, na primer na pravico do varstva zasebnosti ali družinskega življenja iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine), na pravico do varstva pred flagrantno kršitvijo poštenega postopka iz 6. člena EKČP v državi, kamor naj bi bil odstranjen, ali na načelo varovanja otrokovih koristi iz 24(2) člena Listine ali svobodo gibanja otroka, ki ima državljanstvo EU. Tudi v tem primeru zahtevek tožnika v zvezi z določeno pravico, ki sicer ni absolutna, ne sme biti očitno neutemeljen, da sodišče dovoli ostati na ozemlju do zaključka postopka s pravnim sredstvom.

Tako je na primer Veliki senat ESČP je v zadevi Savran v Denmark, kjer je šlo za osebo v specifičnem zdravstvenem stanju, postavil, da sodna praksa ESČP ne izključuje možnosti, da bi ravnanje, ki ne dosega stopnje resnosti, zahtevane za kršitev 3. člena EKČP, kljub temu pomenilo kršitev 8. člena EKČP v delu, ki se nanaša na zasebno življenje, če bi imelo ravnanje dovolj škodljive posledice za telesno in moralno integriteto. Duševno zdravje je treba obravnavati tudi kot ključni del zasebnega življenja, povezan z vidikom moralne integritete. Ohranitev duševne stabilnosti je v tem kontekstu nepogrešljiv pogoj za učinkovito uživanje pravice do spoštovanja zasebnega življenja.

Po stališču Sodišča EU pravica do spoštovanja zasebnega (in družinskega življenja), kot je zagotovljena v členu 7 Listine, ustreza pravici, zagotovljeni s členom 8 EKČP, zato ji je treba priznati enak pomen in obseg.

Kar zadeva varstvo pred flagrantno kršitvijo poštenega postopka iz 6. člena EKČP, pride lahko z vidika odločanja po členu 68(4) Procesne uredbe 2024/1346 v poštev nevarnost obsodbe tožnika v odsotnosti brez možnosti obnove kazenskega postopka v državi, kamor naj bi bil odstranjen, nevarnost vodenja postopka zoper tožnika ob popolnem zanikanju pravice do obrambe v kazenskem postopku (vključno z dostopom do pravne pomoči) v državi, kamor naj bi bil vrnjen, nevarnost odvzema prostosti brez možnosti, da bi oseba prišla do sodišča, ki bi preverilo zakonitost odvzema prostosti.

Tudi glede določbe iz člena 24(2) Listine, po kateri se morajo pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka, se lahko izkaže, da največje koristi otroka, ki je v spor vpleten, zahtevajo, da se pravnemu sredstvu prizna suspenzivni učinek.

Vse navedeno z vidika prakse ESČP se ujema s pravom EU, saj je treba upoštevati, da ima po interpretaciji Sodišča EU določba 5. člena Direktive o vračanju 2008/115 neposredni učinek. Po tej določbi države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo največje koristi otroka, družinsko življenje, zdravstveno stanje zadevnega državljana tretje države in spoštujejo načelo nevračanja. Veliki senat Sodišča EU je v zadevi X posebej izpostavil, da čeprav v členu 5 Direktive o vračanju 2008/115 med elementi, ki jih morajo države članice upoštevati pri prenosu Direktive 2008/115, ni navedeno zasebno življenje nezakonito prebivajočega državljana tretje države, pa iz točk od 88 do 90 te sodbe izhaja, da odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve ni mogoče sprejeti, če se z njima krši pravica zadevnega državljana tretje države do spoštovanja zasebnega življenja. Neposredni učinek ima tudi določba člena 24(2) Listine. Vse to je torej relevantno z vidika preverjanja po uradni dolžnosti iz člena 68(4) procesne uredbe 2024/1348.

To pomeni, da se tudi v zgoraj zgolj primeroma navedenih primerih lahko izkaže, da mora imeti pravno sredstvo, to je tožba na Upravno sodišče, suspenzivni učinek. Vendar pa je v teh primerih z razliko od situacije, ko je vpletena pravica iz 4. člena Listine, treba upoštevati načelo sorazmernosti oziroma je treba tehtati poseg v pravico tožnika z varstvom javnih koristi, torej tudi pravice drugih do varnosti, in sicer v tem smislu, da se postopek vključno s predajo, izročitvijo, odstranitvijo, vrnitvijo tujca čim prej konča. Po določbi člena 52(1) Listine, ki ne pride v poštev v primeru zahtevka, ki se navezuje na absolutno pravico iz 4. člena Listine, kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Specifična metodologija odločanja o pravici ostati na ozemlju Slovenije pa velja v primeru, ko je v spor zaradi vrnitve ali odstranitve državljana tretje države vpleten tudi otrok, ki je državljan EU. V tem primeru ne pride v poštev načelo sorazmernosti iz člena 52(1) Listine, ampak kriteriji in standardi iz sodne prakse Sodišča EU v zadevi Zambrano in iz sodb, ki so sledile zadevi Zambrano.

Ali je tožnik upravičen ostati na ozemlju, dokler traja postopek pred Upravnim sodiščem, zaradi določene pravice, ki ni pravica iz 4. člena Listine, sodišče po uradni dolžnosti obravnava v naslednjem razdelku sodbe.

c.)Presoja zakonitosti izpodbijanega akta v povezavi s preverjanjem upravičenosti tožnika v konkretnem primeru, da ostane na ozemlju Slovenije do zaključka postopka s pravnim sredstvom v tem upravnem sporu

Iz dejstev in pravnih vprašanj, ki izhajajo iz spisa in iz tožbe, ni razvidno, da bi vrnitev tožnika v izvorno državo lahko posegla v neko neabsolutno pravico, ki so bile primeroma navedene v razdelku pod točko b.) te sodbe. Zato na tej podlagi niso izkazani pogoji za to, da bi bilo treba tožniku priznati pravico ostati na ozemlju Slovenije do zaključka postopka s pravnim sredstvom v tem upravnem sporu (člen 68(4) Procesne uredbe 2024/1348).

Kar zadeva preverjanje po uradni dolžnosti, ali je tožnik v konkretnem primeru upravičen ostati na ozemlju Slovenije do zaključka postopka v upravnem sporu zaradi varstva pravice iz 4. člena Listine, pa sodišče ugotavlja, da se to vprašanje v pretežni meri prekriva z vprašanjem, ali je izpodbijani akt zakonit.

Vendar preden sodišče izpelje konkretno presojo zakonitosti izpodbijanega akta, hkrati s čimer bo preverilo tudi, ali bi moral biti tožnik upravičen ostati na ozemlju Slovenije do zaključka postopka s pravnim sredstvom, bo sodišče naprej povzelo bistvene interpretacije Sodišča EU v zvezi z naknadno prošnjo in dokaznim bremenom oziroma sodelovalno dolžnostjo tožene stranke. Kajti brez upoštevanja teh interpretacij Sodišča EU, ni možno sprejeti odločitve, ki bi bila v skladu z obvezujočimi pravnimi viri prava EU oziroma bi se to lahko zgodilo samo slučajno. Poleg tega je ta povzetek relevantnih pravnih virov potreben, zaradi uveljavitve Pakta o migracijah in azilu, ki ga zakonodajalec še ni v potrebnih delih prenesel v notranji pravni red. Pakt o migracijah in azilu je potrebno razlagati in uporabljati v skladu s sodno prakso Sodišča EU, ki je bila vzpostavljena na podlagi prej veljavnega sekundarnega prava EU, če se določbe po prej veljavnem sekundarnem pravu in zdaj veljavnem sekundarnem pravu ne razlikujejo.

c.)/1Temeljni pravni viri glede dokaznega prava in "sodelovalne dolžnosti” iz sodne prakse Sodišča EU za uporabo določb o naknadni prošnji za mednarodno zaščito

Po določbi člena 55(3)(a) Procesne uredbe 2024/1348 je naknadna prošnja predmet predhodne obravnave, v kateri organ za presojo ugotovi, "ali so se pojavili ali bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi”", ki znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite v skladu z Uredbo EU) 2024/1347. Pri uporabi Procesne uredbe 2024/1348 v navezavi na Kvalifikacijsko uredbo 2024/1347 je nujno treba upoštevati sodno prakso Sodišča EU, ki je sicer nastala na podlagi sekundarnega pravnega reda EU pred uveljavitvijo Pakta o migracijah in azilu, če določila po prej veljavnem sekundarnem pravu niso spremenjena v Paktu o migracijah in azilu. Čeprav so določene razlike med besediloma prej veljavne določbe o naknadni prošnji iz Procesne direktive 2013/32 in zdaj veljavno določbo 55. člena Procesne uredbe 20247/348, Upravno sodišče za potrebe tega upravnega spora ni našlo relevantnih razlik. Zato bo sodišče upoštevalo dosedanjo prakso Sodišča EU glede obravnave naknadne prošnje.

Po stališču Sodišča EU gre v teh zadevah za dve fazi ugotovitvenega postopka - najprej mora pristojni organ ugotoviti, če so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma je prosilec takšne elemente ali ugotovitve navedel. Če je ta prvi pogoj izpolnjen, tako da dejansko obstajajo novi elementi ali ugotovitve, potem nastopi druga faza, v kateri je treba preveriti, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno (pomembno) povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. V okviru te druge faze pride na vrsto tudi presoja verodostojnosti oziroma relevantnosti dokaza. Ni treba, da je organ prepričan, da novi dokazi podpirajo naknadno prošnjo, ampak zadostuje, da se znatno poveča verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Novih elementov ali ugotovitev ni mogoče presojati popolnoma neodvisno od okvira, v katerem se pojavijo ti novi elementi in ugotovitve, tudi če se ta okvir od dokončne zavrnitve predhodne prošnje ni spremenil.

Ker so torej upoštevani pogoji, ki se zahtevajo za upravičenost do mednarodne zaščite, je potrebno posebej izpostaviti, da omenjeni dve ugotovitveni fazi odločanja o naknadni prošnji ne pomenita, da pristojni organ v nobenem primeru ne preverja, ali je bila prvotna odločitev v skladu s pravom EU, kot bo to pojasnilo sodišče v nadaljevanju te sodbe na podlagi interpretacije iz sodbe Velikega senata Sodišča EU v zadevi A.A.

Sodišče EU pravi, da možnost zavrženja naknadne prošnje kot nedopustne pomeni odstopanje od obveznosti vsebinske obravnave takšne prošnje, zato je treba razloge za nedopustnost razlagati ozko in posledično Sodišče EU pravi, da je treba zato zahtevo, da se šteje naknadna prošnja za dopustno, razlagati široko. Iz uporabe izraza "novi element ali ugotovitve" je razvidno, da se ta določba ne nanaša le na dejansko spremembo osebnih okoliščin prosilca ali v njegovi izvorni državi, ampak tudi na nove pravne elemente.

Namen postopka odločanja o naknadni prošnji je tudi spoštovati načelo pravnomočnosti. Vendar pa iz kasnejše sodbe Velikega senata Sodišča EU v zadevi A.A. izhaja, da mora organ upoštevati, če iz sodbe Sodišča EU ali sodbe sodišča države članice incidenter izhaja, da je bila prvotna odločitev sprejeta v nasprotju s pravom EU. V taki situaciji je Sodišče EU dalo prednost pravici iz 18. člena Listine nasproti pravni varnosti. Nepravilna uporaba prava EU se ne sme ponoviti pri vsaki novi prošnji za mednarodno zaščito. Ob tem nov element v smislu razlage naknadne prošnje ni le sodba Sodišča EU, s katero je le-to (predhodno ali naknadno) ugotovilo nezdružljivost nacionalne ureditve določene države članice EU s pravom EU, ampak tudi vsaka sodba Sodišča EU, iz katere to izhaja, saj imajo sodbe Sodišča EU učinek erga omnes. Ali se je prosilec na takšno sodbo v prvotnem postopku skliceval, ali ne, ni relevantno. Enako obveznost ima tudi sodišče države članice, ko presoja zakonitost odločitve o naknadni prošnji.

Po določbi člena 55(4) Procesne uredbe 2024/1348 se predhodna obravnava izvede na podlagi pisnih navedb ali osebnega razgovora v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II. V zadevi SN, LN Sodišče EU pravi, da je naknadna prošnja sama po sebi prošnja za mednarodno zaščito.

Nadalje je glede načina obravnavanja naknadne prošnje pomembno, da je Sodišče EU že odločilo, da 40(2) člen Procesne direktive 2013/32 ne razlikuje med prvo in naknadno prošnjo z vidika načina presoje dejstev in okoliščin ali z vidika presoje dokazov v navezavi na 4. člen Kvalifikacijske direktive 2011/95. V obeh primerih je treba obravnavati prošnjo v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95, ki ureja t.i. "sodelovalno dolžnost" organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji oziroma z uveljavitvijo Pakta o migracijah in azilu je po mnenju Upravnega sodišča relevantna odločba 4. člena Kvalifikacijske direktive 2024/1347 v navezavi na določbe Procesne uredbe 2024/1348, ob upoštevanju sodne prakse ESČP in SEU glede dokaznega bremena. V zvezi s tem je potrebna specifična razlaga novega določila 4. člena Kvalifikacijske uredbe 2024/1347 še posebej za konkreten primer, ker se sporno pravno vprašanje v tem upravnem sporu nanaša na t.i. "sodelovalno" dolžnost tožene stranke.

Določilo člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95 je sicer imelo besedilo, da je "dolžnost države članice, da v "sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje". Zdajšnji člen 4(1) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347 navaja nekoliko drugače, in sicer, da "prosilci predložijo vse elemente, ki so jim na voljo in s katerimi utemeljujejo prošnjo za mednarodno zaščito. V ta namen prosilci polno sodelujejo z organom za presojo in drugimi pristojnimi organi ter ostanejo med celotnim postopkom prisotni in na voljo na ozemlju države članice, ki je odgovorna za obravnavanje njihove prošnje, tudi med ocenjevanjem ustreznih elementov prošnje."

Naslov prvotnega določila člena 4 Kvalifikacijske direktive 2011/95 je bil "obravnavanje dejstev in okoliščin", med tem ko je naslov zdajšnjega določila 4. člena Kvalifikacijske uredbe 2024/1348 "predložitev informacij in presoja dejstev ter okoliščin." Zaznavna razlika torej obstaja med pojmom "obravnavanje" dejstev in okoliščin iz prvotne Kvalifikacijske direktive 2011/95 in pojmom "presoje" dejstev in okoliščin iz zdaj veljavne Kvalifikacijske uredbe 2024/1347 glede na to, kako je Sodišče EU do sedaj razlagalo sodelovalno dolžnost pristojnega organa preko dveh faz ugotovitvenega postopka pred upravnim organom. Zaradi teh zelo specifičnih, podrobnih in navidez minimalnih razlik v besedilu med Kvalifikacijsko direktivo 2011/95 in Kvalifikacijsko uredbo 2024/1347 je potrebna natančnejša razlaga pojma sodelovalne dolžnosti tožene stranke v ugotovitvenem postopku na podlagi Kvalifikacijske uredbe 2024/1347.

Kljub omenjenim razlikam v besedilih Kvalifikacijske direktive 2011/95 in Kvalifikacijske uredbe 2024/1347, je potrebno ugotoviti, da določba člena 4(3) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347 (še vedno) določa, da organ za presojo presodi "vse ustrezne elemente" prošnje za mednarodno zaščito v skladu s členom 34 Procesne uredbe 2024/1348; tudi določba člena 4(5) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347 še vedno vsebuje kriterije in standarde za situacijo, ko enega ali več vidikov izjav prosilca ne podpirajo dokumentarni ali drugi dokazi, to določilo pa ustreza prej veljavnemu določilu člena 4(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Obe določili namreč dajeta pomen uporabi "dostopnih" informacij o stanju v relevantni državi.⁵⁶ Določilo 34. člena Procesne uredbe 2024/1348, na katerega se sklicuje določilo člena 4(3) Kvalifikacijske uredbe 2024/1348, je nekoliko specifično, saj v sebi kombinira materialno-pravne elemente⁵⁷, procesne elemente odločanja o prošnjah, kakor tudi zahteve po znanju s področja azila in usposabljanju odločevalcev,⁵⁸ in stroškovne vidike prevajanja dokumentov,⁵⁹ a je z vidika razlage t.i. "sodelovalne dolžnosti" tožene stranke pomembno predvsem v delu, kjer enako kot prvotna Procesna direktiva 2013/32 pravi, da "organ za presojo prošnje obravnava objektivno, nepristransko in posamično."⁶⁰ Za razlago sodelovalne dolžnosti organ, ki je pristojen za odločanje o naknadni prošnji, so pomembne tudi določbe členov 55(3), (6) in (7) Procesne uredbe 2024//1348, iz katerih izhaja, da mora organ ugotoviti ne samo, ali so bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi, ampak tudi, "ali so se pojavili" novi elementi. Po členu 55(4) Procesne uredbe 2024/1348 se osebni razgovor "zlasti" lahko opusti v primerih, kadar je iz pisnih navedb "jasno" da prošnja ne vsebuje novih elementov iz odstavka 3. Če zgolj na podlagi izjav prosilca ali njegovih navedb v vlogi ni "jasno", ali prošnja vsebuje nove elemente, ki znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, potem mora pristojni organ naprej uresničiti sodelovalno dolžnost organa in dati prosilcu možnost, da pojasni relevantne okoliščine, sicer ne more opustiti osebnega razgovora za odločitev o naknadni prošnji.

Namen sodelovalne dolžnosti tožene stranke v tovrstnih zadevah, ko gre za odločanje o naknadnih prošnjah, je v tem, da organ preveri, ali ima prosilec zahtevek, "ki znatno povečuje verjetnost", da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Zato po mnenju Upravnega sodišča enako kot na podlagi člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95, tudi na podlagi člena 4 Kvalifikacijske uredbe 2024/1348, v povezavi z omenjenimi določbami Procesne uredbe 2024/1348, velja to, kar je Sodišče EU že odločilo glede sodelovalne dolžnosti pristojnega organa za odločanje o prošnji na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95 in Procesne direktive 2013/32. To pa je naslednje:

V skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95 "mora zadevna država članica kljub temu, da mora običajno prosilec predložiti vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s tem prosilcem vendarle sodelovati, ko obravnava upoštevne elemente te prošnje".⁶¹ Ta zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, "mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati," da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega "lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec."⁶² Pri tem se Sodišče EU sklicuje tudi na določbe Procesne direktive 2013/32 o obveznosti držav članice zagotovijo, da se pridobijo natančni in ažurni podatki o splošnih razmerah, ki obstajajo v izvornih državah prosilcev za azil, in po potrebi podatki o razmerah v tranzitnih državah.⁶³ Sodišče EU v tem delu interpretacije torej ne upošteva samo besedila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95, ampak objektivne okoliščine v zvezi z odločanjem in dokaznim pravom na področju mednarodne zaščite, ki se s sprejemom Pakta o migracijah in azilu niso spremenile. Ta sodelovalna dolžnost tožene stranke se nanaša le na t.i. prvo stopnjo ali fazo, "obravnavanja dejstev in okoliščin", ko gre za ugotavljanje dejstev in okoliščin, "ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil." Med tem ko gre na drugi stopnji oziroma v drugi fazi obravnavanja dejstev in okoliščin za to, da organ presoja posledice, na katere je treba sklepati iz dokazov, predloženih v utemeljitev prošnje, in sicer tako, da se ugotovi, ali ti dokazi dejansko izpolnjujejo potrebne pogoje za priznanje mednarodne zaščite, za katero se zaprosi. Za tak preizkus utemeljenosti prošnje za azil pa je odgovoren le pristojni nacionalni organ, tako da je zahteva za sodelovanje tega organa s prosilcem na tej drugi stopnji postopka obravnavanja dejstev in okoliščin neupoštevna.⁶⁴ Sodelovalna dolžnost tožene stranke se torej ne razteza na to, da bi morala tožena stranka pred sprejetjem svoje odločbe zadevno osebo obvestiti o tem, da bo odločila negativno, in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče.⁶⁵ V dve leti kasnejši zadevi po sodbi v zadevi M.M., je Sodišče EU ob upoštevanju primarnega prava, to je pravice do izjave oziroma obrambe kot splošnega pravnega načela v pravu EU v zvezi z seznanitvijo s končno dokazno oceno izpostavilo izjemo (glede obravnavane sodelovalne dolžnosti) in izpeljalo, da kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil, potem mu mora pred sprejemom odločbe predhodno posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil to odločbo, in mu dovoliti rok za razmislek.⁶⁶

Enako kot upravni organ mora tudi sodišče upoštevati, kadar gre za preizkus zakonitosti odločitve o naknadni prošnji upoštevati ne le elemente, ki so navedeni v utemeljitev prošnje, temveč tudi elemente, ki jih je, ali bi jih lahko upošteval organ, ki je prošnjo zavrnil, ter elemente, ki so se pojavili po izdaji izpodbijane odločbe in sicer glede na obveznost, ki bi jo imel organ na podlagi sodelovalne dolžnosti, da se ugotovijo in dopolnijo ustrezni elementi prošnje.⁶⁷ Sodba v zadevi SN, LN iz leta 2024 je namreč za razlago sodelovalne dolžnosti iz 4. člena Kvalifikacijske uredbe 2024/1347 pomembna tudi zato, ker v tej sodbi Sodišče EU sodelovalno dolžnost "države" povezuje s pravico prosilca, da sodišče zagotovi "popolno" oziroma "podrobno" obravnavo dejstev in okoliščin (člen 46(3) Procesne direktive 2013/32) tako, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo.⁶⁸

Brez tako opredeljene sodelovalne dolžnosti namreč tudi ne bi bilo možno uresničevati zahtev stroge (natančne, celovite, posodobljene in podrobne) presoje tveganja z vidika 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP, ki izvirajo iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU v situaciji, ko ima prosilec zahtevek, ki v zvezi z omenjeno pravico ni očitno neutemeljen.⁶⁹ Zaradi vsega naštetega sodelovalna dolžnost tožene stranke po 4. členu Kvalifikacijske uredbe 2024/1347 nima oziroma po mnenju Upravnega sodišča ne more imeti druge vsebine, kot jo je imela na podlagi člen 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95.

c.)/2Presoja zakonitosti izpodbijanega akta v konkretnem primeru

V prvotnem sodnem postopku je tožena stranka med drugim ugotovila, da tožnikovih trditev o utemeljenem strahu pred preganjanjem v zvezi z njegovim finančnim dolgom do upnikov ni mogoče povezati z nobeno od podlagi oziroma razlogov za preganjanje iz člena 27(1) ZMZ-1 oziroma iz člena 10(1)(a) do (e) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347.⁷⁰ Upravno sodišče dodaja, da to vključuje standard iz sodbe Sodišča EU v zadevi Laghman, kjer je Sodišče EU izpeljalo, da je za pripadnost določeni družbeni skupini pomembno, ali skupino, ki jo tvorijo člani določene družine, ki je zaradi premoženjskega spora izpostavljena (krvnemu) maščevanju, kot različno dojemajo ne le družinski člani, ki naj bi bili vpleteni v maščevanje oziroma preganjanje, ampak tudi celotna družba ali znatni del posameznikov te družbe, ki to skupino obkroža.⁷¹ Tožnik v konkretnem primeru tega ni zatrjeval v nobeni fazi postopka. Vse ostalo, o čemer se je tožena stranka izrekala glede statusa begunca v odločbi z dne 6. 2. 2026, ni bistveno. Upravno sodišče je stališča tožene stranke glede statusa begunca v Upravnem sporu potrdilo s sklicevanjem na 71. člen ZUS-1, Vrhovno sodišče pa je v pritožbenem postopku v sodbi z dne 11. 6. 2026 med drugim potrdilo, kar je bistveno, da tožnik s svojimi navedbami ne zatrjuje preganjanja zaradi katerega iz razlogov, ki jih določa 20. člena ZMZ-1.⁷² To določilo ustreza členu 3(5) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347.

V postopku na podlagi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je tožnik na vprašanje, ali ima kakšne nove dokaze ali dejstva, ki so obstajala že v prvotnem postopku, pa jih iz upravičenih razlogov ni mogel predložiti, odgovoril, da ne. Na naslednje vprašanje, ali je pridobil kakšne nove dokaze, ki so nastali kasneje, pa je odgovoril, da ima slike, ki kažejo, kako je tolpa zaradi katere je zbežal, napadla njegovega brata in sina, ki je star 12 let, želeli so ga ugrabiti, mati je po tem dogodku zbolela in pristala v bolnici, ima pa tudi izvide o tem, da njegova žena in hči, ki je stara 14 let, jemljeta antidepresive in da imata psihične težave.⁷³ To že na prvi pogled niso novi dokazi, ki bi se lahko nanašali na dokazovanje razloga oziroma podlage za preganjanje. Zato je tožnikov zahtevek glede statusa begunca očitno neutemeljen oziroma je očitno, da predloženi dokazi v ničemer ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca in s tega vidika tudi ni upravičen, da ostane na ozemlju Slovenije do zaključka postopka s pravnim sredstvom. Tudi dejstvo, da je bil osebno in ustno zaslišan le ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in ker tožena stranka ni opravila poleg tega zaslišanja še osebni razgovor, nima vpliva oziroma s tem tožnik ne more uspeti, saj tudi sam v tožbi ne pravi, da bi lahko na novem osebnem razgovoru utemeljil, da predloženi dokazi izkazujejo obstoj vsaj enega izmed petih možnih razlogov za preganjanje iz člena 27(1) ZMZ-1 oziroma iz člena 10(1)(a) do (e) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347. Na to se predložene fotografije očitno ne nanašajo.

Glede tega ali predložene fotografije povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, pa je pomembno naslednje.

Tožena stranka je v izpodbijanem aktu ocenjevala predložene fotografije z vidika vprašanj, ali te fotografije dokazujejo, kdo je poškodbe storil, ali so na fotografijah res tožnikovi sorodniki, kdaj so poškodbe nastale in ali so nastale zaradi ravnanj ljudi, ki naj bi tožniku grozile oziroma zaradi tožnikovega dolga. ⁷⁴ Za presojo zakonitosti ugotovitve in odločitve, da tožnik ni predložil novih dejstev ali dokazov, ki bi znatno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, je pomembno, da je tožena stranka v odločbi z dne 6. 2. 2026 na strani 5 (v drugem odstavku, tretjem in četrtem odstavku) ugotovila, da tožnik ni izkazal, da se ne bi mogel umakniti oziroma da ne bi mogel živeti na drugi lokaciji (pri tastu) v Maroku, saj se je njegova družina preselila in tam ne prejemajo več groženj in da po lastni izbiri groženj ni prijavil policiji. To je potrdilo tudi Upravno sodišče v odstavkih 15 in 17 sodbe z dne 11. 3. 2026 ter Vrhovno sodišče v odstavku 8 sodbe z dne 11. 6. 2026, izdane v pritožbenem postopku, pri čemer Upravno sodišče upošteva to stališče Vrhovnega sodišča v delu, iz katerega je mogoče izpeljati, da se tožnik v konkretnem primeru ni obrnil po pomoč na organe pregona, pa bi bilo v konkretnem primeru razumno, da bi to storil.

Na zaslišanju ob podaji naknadne prošnje za mednarodno zaščito je tožnik povedal, da naj bi tolpa našla njegovo družino v njihovem novem bivališču, tako da je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na oceno novih dokazov glede znatnega povečanja verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, bistveno, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in v tožbi zoper izpodbijani akt ni ničesar dodal glede tega, da niso prijavili groženj in napadov policiji. V tožbi nezmožnosti opiranja na zaščito pred resno škodo, ki bi jo zagotavljala država zaradi ravnanj zasebnih subjektov, niti ne omenja.

Na zaslišanju ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je povedal, da je brat napad sicer sprva prijavil policiji, potem pa je prijavo umaknil, ker ga je mama prosila, naj to stori zaradi strahu, v prvotnem postopku pa je navedel, da groženj niso prijavili policiji, ker bi si s tem nakopal še hujše težave.

S tem tožnik že v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu ni izkazal ničesar, kar bi znatno povečalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito. Po določbi člena 8(1)(b) Kvalifikacijske direktive 2024/1347, kadar država ali njeni predstavniki niso subjekti resne škode, organ za presojo v okviru presoje prošnje za mednarodno zaščito preuči, ali prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker ima dostop do učinkovite in trajne zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Zaščita pred resno škodo pa po določbi člena 7(2) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347 pomeni, da mora biti le-ta učinkovita in trajna. Šteje se, da se navedena zaščita zagotavlja, kadar subjekti iz odstavka 1 ukrepajo v razumni meri, da preprečijo utrpitev resne škode, med drugim z izvajanjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj preganjanja ali resne škode, in kadar ima prosilec dostop do navedene zaščite.

Vendar bi tožena stranka imela obveznost, da preuči (ne)obstoj učinkovite zaščite tožnika s strani državnih organov zaradi morebitne resne škode pod dvema pogojema. Prvič: če bi bil tožnik v upravnem postopku dovolj prepričljiv, da ga preganjajo zasebni subjekti zaradi finančnega dolga iz poslovne dejavnosti, torej da so poškodbe oziroma posledice na njegovih družinskih članih povzročili njegovi upniki z nasilnimi dejanji zaradi njegovega dolga. Drugi pogoj za večjo aktivnost in sodelovanje tožene stranke v konkretnem ugotovitvenem postopku pa je, če bi bil tožnik v upravnem postopku prepričljiv v trditvah, da ni mogoče pričakovati, da bi organi v Maroku iz člena iz člena 7(1) Kvalifikacijske direktive 2024/1347 lahko nudili ustrezno zaščito.

Fotografije, takšne kot so bile predložene, že po svoji naravi omenjenega pravno relevantnega ozadja zatrjevanega napada ne dokazujejo. Ne gre torej za neko specifično dokazno oceno tožene stranke, za katero tožnik ni mogel razumno domnevati, da ne bo sprejeta v smislu standarda iz sodbe v zadevi Boudjlida v zvezi z učinkovito pravico do izjave oziroma obrambe.⁷⁶ Bilo bi sicer bolje, da bi tožena stranka na zaslišanju tožnika opozorila na slabo dokazno vrednost fotografij glede na pravno relevantne določbe ZMZ-1 oziroma Kvalifikacijske uredbe 2024/1347. Vendar tožnik tudi v tožbi na podlagi člen 67(3) Procesne uredbe 2024/1348, v okviru česar nosi pomemben del dokaznega bremena, ni navedel in predložil ničesar, kar bi kazalo na obstoj pravno relevantnega ozadja za nastale poškodbe in posledice. Zato dejstvo, da ni bila v (po)polni meri izpolnjena sodelovalna dolžnost tožene stranke v upravnem postopku, ker tožena stranka ni tožnika posebej opozorila, česa fotografije ne dokazujejo v zvezi z zatrjevano resno škodo, v konkretnem primeru ne vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve. Problem v zvezi s tem sicer predstavlja dejstvo, da je tožena stranka tožniku na zaslišanju povedala, da bo imel osebni razgovor dne 10. 9. 2026, ki pa ga potem ni izvedla in tožniku tudi ni pojasnila, zakaj ne, preden je izdala upravni akt. Vendar pa je z negativno odločitvijo tožnik izvedel tudi, da tožena stranka na podlagi fotografij ni mogla sklepati na ozadje poškodb in posledic, ki so jih dobili njegovi družinski člani, kar bi lahko bilo relevantno z vidika subsidiarne zaščite. Tožnik pa v tožbi ne ponuja in predlaga nobenega dokaza, da bi to oceno tožene s stranka po vsebini izpodbil oziroma spremenil, poleg tega ne dodaja nič glede razlogov, zakaj ni poskušal iskati zaščite pri maroških državnih organih glede na to, da naj bi šlo (zgolj) za premoženjski spor.

Glede dokaznega bremena namreč tudi v postopku naknadne prošnje in v upravnem sporu veljajo splošna pravila in standardi iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU v tem smislu, da imajo prosilci za mednarodno zaščito dokazno breme glede njihovih (osebnih) okoliščin, saj so običajno oni edine osebe, ki lahko podajo informacije o svojih osebnih okoliščinah, torej tudi o novih elementih in dejstvih ali dokazih, ki se nanašajo konkretno na njih, in ki naj bi znatno povečali verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito. Zato, kar zadeva individualne okoliščine, bi zato dokazno breme načeloma moralo biti na prosilcih, ki morajo čim prej predložiti vse dokaze v zvezi s svojimi posameznimi okoliščinami, potrebne za utemeljitev njihove prošnje za mednarodno zaščito.⁷⁷ Osebe, ki trdijo, da bi njihova izgon pomenil kršitev člena 3 EKČP, so dolžne v "največji možni praktični meri" predložiti gradivo in informacije, ki organom in sodiščem omogočajo presojo tveganja, ki ga lahko prinaša odstranitev.⁷⁸ Zaradi posebnega položaja, v katerem se pogosto znajdejo prosilci za azil, je pri presoji verodostojnosti njihovih izjav in dokumentov, predloženih v njihovo podporo, pogosto treba v dvomu verjeti njihovim navedbam, tako da kadar so predstavljene informacije, ki dajejo tehtne razloge za dvom o verodostojnosti navedb prosilca za azil, mora ta oseba podati zadovoljivo pojasnilo glede domnevnih netočnosti v teh navedbah. Tudi če se zdi, da so nekatere podrobnosti v navedbah vložnika manj verjetne, to nujno ne zmanjšuje splošne verodostojnosti njegovega zahtevka.⁷⁹ Drugače pa je z dokaznim bremenom, kar zadeva oceno splošnih razmer v državi izvora, glede tega pa imajo nacionalni organi, ki obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, lažji dostop do informacij. Zato morajo pristojni nacionalni organi po uradni dolžnosti ugotoviti splošne razmere v drugi državi, vključno z zmožnostjo njenih javnih organov, da zagotovijo zaščito,⁸⁰ če zahtevek tožnika ni očitno neutemeljen.

Vendar se v obravnavanem sporu okoliščina glede obstoja ali neobstoja zaščite države zoper morebitno povzročitev resne škode s strani zasebnih subjektov tožniku nanaša na osebno okoliščino tožnika, saj je v upravnem postopku povedal, da je brat sprva prijavil škodni dogodek policiji, potem pa je prijavo umaknil, ker se je mati zbala. To so osebne okoliščine, za katere dokazno breme nosi tožnik in šele v primeru, če bi tožnik podal razumen, jasen in prepričljiv argument, zakaj ni iskal pomoči pri državi oziroma zakaj so jo umaknili, bi imela tožena stranka obveznost, da učinkovitost zaščite preveri z ustreznimi pisnimi viri, ki so javno dostopni, z vidika člena 7(2) in (3) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347.

V zvezi s tem drugim pogojem, ki bi aktiviral sodelovalno dolžnost tožene stranke, torej da tožnik v tožbi sploh ne omenja vidika nezmožnosti zaščite s strani državnih subjektov, sodišče pripominja, da se je o tem izreklo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 134/2026 z dne 11. 6. 2026 v odstavku 8 na način, ki ga Upravno sodišče ne more upoštevati v tem upravnem sporu. Vrhovno sodišče se je oprlo na argument oziroma je citiralo stališče Ustavnega sodišča iz odločbe v zadevi Up-229/17, U-I-37/17 z dne 21. 11. 2019, da "uradna prijava" (škodnih - opomba Upravnega sodišča) dejanj "ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec," preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče nato nadaljujeta, da šele tedaj nastopi t.i. sodelovalna dolžnost države, ki izhaja iz prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95.⁸¹ Ta interpretacija nima podlage v sodni praksi Sodišča EU oziroma je z njo v nasprotju.⁸² Zato ima Upravno sodišče obveznost, da je ne upošteva. S takšnim razumevanjem sodelovalne dolžnosti bi namreč le-ta lahko v določenih situacijah celo vzpostavljala okoliščine, ki bi povečevale verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca ali subsidiarne zaščite, kadar so državne oblasti neposredno ali posredno povezane s subjekti preganjanja ali povzročanja resne škode. Upravno sodišče je zato v obravnavani zadevi (lahko) upoštevalo samo tisti del stališča Vrhovnega sodišča, iz katerega izhaja, da tožnik ni izkazal, da je bilo nerazumno, da bi poiskal zaščito pri maroških državnih organih.

Pomanjkljivost teh dokazov z vidika, kdo je povzročil poškodbe in iz katerega razloga, ter kaj je povzročilo zatrjevano stisko tožnikove mame in hčere, je morala biti tožniku poznana v upravnem postopku in v upravnem sporu. Ker tožnik tudi v upravnem sporu ničesar ne poskuša dokazati v tem smislu, da ni mogoče verjeti, da bi maroški organi pregona v tem primeru lahko zagotavljali zaščito tožniku in tega vprašanja niti ne odpira oziroma ga sploh ne omenja v tožbi, sodišče ni našlo nezakonitosti v izpodbijanem aktu, ki bi zahtevale odpravo sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, ali pa ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti v sodnem postopku. Tožnik ima namreč zahtevek glede naknadne prošnje v zvezi s subsidiarno zaščito, ki je očitno neutemeljen, zato tudi sodišče ni odločalo po uradni dolžnosti, da ima v kontekstu možnosti za subsidiarno zaščito pravico ostati na ozemlju Slovenije do zaključka postopka s pravnim sredstvom.

Formalna razlika med osebnim razgovorom in zaslišanjem tožnika ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka nima učinka, ki ga želi doseči tožnik s tožbo, saj je imel tožnik v upravnem postopku možnost, da je ustno pojasnil predložene fotografije in je odgovarjal na konkretna vprašanja uradne osebe. Po določbi člena 55(4) Procesne uredbe 2024/1348 se osebni razgovor zlasti lahko opusti v primerih, kadar je iz pisnih navedb jasno, da prošnja ne vsebuje novih elementov iz odstavka 3. tega člena. Osebni razgovor v smislu Procesne uredbe 2024/1348 je bil torej opravljen in omenjene določbe tožena stranka ni kršila.

Določba člena 67(3) Procesne uredbe 2024/1348 ima neposredni učinek v delu, ki se nanaša na zahtevo po podrobni in ex nunc presoji dejstev in pravnih vprašanj, države članice EU glede obsega in intenzivnosti preučitve zakonitosti izpodbijanega akta nimajo procesne avtonomije.⁸³ Zato je sodišče upoštevalo interpretacijo Sodišča EU glede obveznosti ustne obravnave na sodišču v azilnih zadevah, kot je bila le-ta izpeljana v sodbi v zadevi Moussa Sacko.⁸⁴ V tej sodbi je Sodišče EU med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;⁸⁵

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;⁸⁶

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;⁸⁷

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;⁸⁸

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;⁸⁹

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.⁹⁰

V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta. Dobival relevantna vprašanja odprtega in zaprtega tipa, zato se je tožnik lahko učinkovito branil.

Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,⁹¹ ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP. Drugačna razlaga bi namreč lahko vodila do ogrožanja načela primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni zListino, zato ker vnjih ne bi bile spo
61tovane temeljne pravice, ki so zagotovljene zustavo te države. V skladu zustaljeno sodno prakso Sodi
61
0da EU namreč na podlagi na
0dela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se dr
7eava
0dlanica sklicuje na dolo
0dbe nacionalnega prava,
0deprav so ustavnopravne, ne sme posegati vu
0dinkovitost prava Unije na ozemlju te dr
7eave.⁹² V skladu z ustaljeno sodno prakso so u
0deki na
0dela primarnosti prava EU zavezujo
0di za vse organe dr
7eave
0dlanice, ne da bi med drugim nacionalne dolo
0dbe, vklju
0dno z ustavnim redom, to lahko ovirale.⁹³ Ker ima Sodi
61
0de EU tako izklju
0dno pristojnost, da poda dokon
0dno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg na
0dela primarnosti prava EU glede na ustrezne dolo
0dbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage dolo
0db nacionalnega prava niti od razlage dolo
0db prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodi
61
0de in ki ne ustreza razlagi Sodi
61
0da EU.⁹⁴ Na
0delo primarnosti nacionalnemu sodi
61
0du, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti dolo
0dbe prava EU, nalaga obveznost, da
0de ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni u
0delek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predlo
7een, pri
0demu lahko po potrebi po lastni presoji odlo
0di, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse", tudi poznej
61e, ki je v nasprotju z dolo
0dbo prava EU, ki ima neposredni u
0delek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali
0dekati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku.⁹⁵ Ko Sodi
61
0de EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vklju
0duje dolo
0dbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere u
0delek bi bil zmanj
61anje u
0de1nosti prava EU.⁹⁶

Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) in seveda tudi, če tožnik ne predlaga izvedbe dokazov.

Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP⁹⁷ in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.⁹⁸ V okviru le-teh je treba namreč upoštevati tudi učinkovitost v smislu ekonomičnosti sodnih postopkov v azilnih zadevah.⁹⁹ Zato bi sistematično izvajanje glavnih obravnav v azilnih zadevah ne glede na to, kdaj je glavna obravnava zaradi ustnega zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito in morebitnega izvajanja drugih dokazov nujno potrebna na podlagi prava EU, izrazito podaljšalo čas reševanja drugih nujnih sporov s področja varstva človekovih pravic, ki nimajo točno določenih zakonskih rokov za odločanje, kot to velja za azilne zadeve. Zaradi tega je po oceni sodišča poseg v ustavno pravico do javne ustne obravnave prosilca za mednarodno zaščito v konkretnem primeru sorazmeren glede na varstvo pravic do sojenja v razumnem roku drugih strank, ki imajo tožbe vložene na oddelku za varstvo ustavnih pravic, pri čemer pa je sodišče v tej zadevi pazilo, da odločanje brez glavne obravnave ni oviralo ustreznega in celovitega obravnavanja tožnikovega zahtevka.¹⁰⁰

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

1 Glej člen 79 Procesne uredbe 2024/1348.

2 Po določbi člena 67(8) Procesne uredbe 2024/1348 roki iz člena 67(7) začnejo teči od dne, ko je prosilec, oseba, ki ji je bila odvzeta mednarodna zaščita, oseba, priznana kot upravičena do subsidiarne zaščite, ali njen zastopnik ali pravni svetovalec, ki pravno zastopa prosilca, uradno obveščen o odločitvi organa za presojo ali, v primeru odvzema mednarodne zaščite in kadar je določeno v nacionalnem pravu, pristojnega sodišča. Postopek uradnega obveščanja se določi v nacionalnem pravu.

3 Glej na primer: C. K. in ostali proti v. Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 67; Jawo, C-163/17, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89; glej tudi: MP, C-353/16, odst. 37.

4 Soering v. the United Kingdom, App. no. 14038/88, 7.7.1989, odst. 88; J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, 23. 8. 2016, odst. 80, 90; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X.X, C- 391/16, C-77/17, odst. 94.

5 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; X and Y, C-180/17, 26. 9. 2018, odst. 31.

6 Soering v. the United Kingdom, App. no. 14038/88, odst. 31, 90, 111; Mamatkulov and Askarov v Turkey, App. no. 46827/99 and 46951/99, odst. 107-108, 124; Kebe and others v. Ukraine, App. no. 12552/12, odst. 101; DeSouza Ribeiro v France, App. no. 22689/07, odst. 82; Khlaifia and others v Italy, App. no. 16483/12, odst. 276, 279-280; Y.K. v Croatia, App. no. 38776/21, odst. 104; N.R. v Türkiye, App. no. 5137/19, odst. 27; M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, odst. 293; B, C-233/19, odst. 46, 48-51, 57, 61-65.

7 Za različne aspekte strogosti tega testa ocene tveganja glej: Soering v. the U.K., App. no. 14038/88, odst. 91; Saadi v Italy, App. no. 37201/06, 28. 2. 2008, odst. 142-143; Mamatkulov and Askarov v. Turkey, App. no. 46827/99in46951/99, odst. 67; Hirsi Jamaa and others v. Italy, App. no. 27765/09, 23. 2. 2012, odst. 31, 137; Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 141; J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, odst. 51, 83, 86; N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst.. 94, 106; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 60; Jawo, C-163/17, odst, 85; Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst.. 42-49; Alheto, C-585/16, 25. 7. 2018, odst.. 106, 110-118; Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst.. 51-78; Ahmedbekova, C-652/16, 4. 10. 2018, odst. 92-103; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 73.

8 B, C-233/19, odst. 65.

9 B, C-233/19, 30. Sept. 2020, paras. 63-64, 66.

10 Ibid. odst. 65.

11 A.C. Et autres c. Espagne, Req no. 6528/11, odst. 100-102; glej v tem kontekstu prvi-pod-odstavek člena 42(b) Procesne uredbe 2024/1348, ki ureja situacijo, ko so prosilčeve izjave "očitno" malo verjetne, in člen 42(2) Procesne uredbe 2024/1348, ki ureja situacijo, ko so dejanska in pravna vprašanja "preveč zapletena" (za obravnavo v pospešenem postopku).

12 E.H. v France, App. no. 39126/18, odst. 179; S.H. v Malta, App. no. 37241/21, odst. 80-99.

13 Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, odst. 128, 130; Singh et autres c. Belgique. Req. no. 33210/11, odst. 56, 78-88, 89-105.

14 LC, CP, C-758/24 in C-759/24 [Alace in Canapelli], 1. 8. 2025, odst. 66, 73, 76-81, 86-87, 109.

15 M.D. et M.A. c. Belgique, Req. no. 58689/12, odst. 66, A.M.A. v the Netherlands, App. no. 23048/19, odst. 69-79; 70-79; LH, C-921/19, odst. 40-66.

16 H.T. v Germany and Greece, App. no. 13337/19, odst. 138

17 Sherov and others v Poland, App. no. 54029/17, 4 April 2024, odst. 43-50.

18 M.A. and Z.R. v Cyprus, App. no. 39090/20, 8 Oct. 2024, odst. 91-95.

19 O.H. and others v Serbia, App. no. 57185/17, 3 Feb. 2026, odst. 143-149.

20 Y. K. V Croatia, App. no. 38776/21, 17 July 2025, odst. 89-93, 113-123.

21 Sherov and others v Poland, App. no. 54029/17, 4 April 2024, para. 49; Y.K. v Croatia, App. no. 38776/21, 17 July 2025, para. 104, 131. Glej tudi mutatis mutandis: Alace in Canapelli, C-758/24 in C-759/24, 1. 8. 2025, odst. 66-88, 101.

22 Soering v. U.K., App. no. 14038/88, odst. 85, 117.

23 L.M. and others v Russia, App. no. 40081/14, odst. 104.

24 M.A. and others v. Lithuania, App. no. 57993/17, odst, 66, 83; glej tudi: Ilias and Ahmed v Hungary, App. no. 47287/15, odst. 136.

25 Mohammed v Austria, App. no. 2283/21, odst. 80.

26 Glej na primer: E.H. v France, App. no. 39126/18, 22. 7. 2021, odst.. 179; S.H. v Malta, App. no. 37241/21, 20. 12. 2020, odst. 80-99.

27 Ilias and Ahmed, App. no. 47287/15, odst. 136.

28 Savran v Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 172. V tej zvezi je relevantna primerjava z opredelitvijo praga nečloveškega ravnanja v zadevi Paposhvili v Belgium App. no. 41738/10, 13. 12. 2021, odst. 131; glej tudi: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 63-66, 71; MP, C-353/16, 24. 4. 2018, odst. 40.

29 X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 90.

30 Othman (Abu Qatada) v the United Kingdom, App. no. 8139/09, 17. 12. 2012, odst. 259.

31 Glej na primer mutatis mutandis: L.G., C-745721, 16. 2. 2023, odst. 49-54; XXXX, C-483720, 22. 2. 2022, odst. 35-44.

32 M.D., C-528/21, 27. 4. 2023, odst. 97.

33 X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 90-92, A.B., C-349/24 [Nuratau], 5. 6. 2025, odst. 49-50.

34 Sodišče EU pravi, da člen 24 Listine sam po sebi zadostuje in ga ni treba natančneje opredeliti z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posamezniku podelile pravice na katere se lahko sklicuje (OB, 460/23 [Kinsa], 3. 6. 2026, odst. 72).

35 Glej na primer: Khlaifia and others v italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 278; Ilias and Ahmed v Hungary, App. no. 47287/15, 21. 11. 2019, odst. 136.

36 C-34/09, 8. 3. 2011.

37 Na primer: Chavez-Vilchez in ostali, C-133/15, 10. 5. 2017; Marin, C-165/14, 13. 9. 2016; X, C-459/20, 22. 6. 2023; K.A. In ostali, C-82/16, 8. 5. 2018; XU in QP, C-451/19 in C-532/19, 5. 5. 2022.

38 O tem glej: X, Y, C-125/22, odst. 34; CF, DN, C-901/19, odst. 24; PM in ostali, C-440/25, odst. 30:

39 Ibid.

40 A.A., C-216/22, 8. 2. 2022, odst. 30.

41 Ibid. odst. 31; LH, C-921/19, 10. 6. 2021, odst. 34-37.

42 Ibid. odst. 51-54.

43 Ibid. odst. 62.

44 SN, LN, C-563/22, 13. 6. 2024, odst. 55.

45 A.A., C-216/22, 8. 2. 2022, odst. 50.

46 Ibid. odst. 34-35.

47 Ibid. odst. 37.

48 XY, C-18/20, 9. 9. 2021, odst. 41-42; LH, C-921/19, 10. 6. 2021, odst. 33, 49-50.

49 A.A., C-216/22, 8. 2. 2022, odst. 38-40.

50 Ibid. odst. 42-43.

51 Ibid. odst. 47-48.

52 Ibid. odst. 52.

53 Glej mutatis mutandis: LH, C-921/19, 10. 6. 2021, odst. 32.

54 SN, LN, C-563/22, 13. 6. 2024, odst. 44.

55 LH, C-921/19, 10. 6. 2021, odst. 41-43, 57-59; K L, C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 81; SN LN, C-563/22, 13. 6. 2024, odst. 49.

56 Glej člen 4(5)(c) Kvalifikacijske uredbe 2024/1347.

57 Glje na primer: člen 34(2) (d),(e), (g).

58 Ibid. člen 34(3).

59 Ibid. drugi pod-odstavek člena 34(4) .

60 Člen 34(2) procesne uredbe 2024/1348.

61 M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 65.

62 Ibid. odst. 66; glej tudi: NB AB, C-349/20, odst. 64.

63 M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 67.

64 Ibid. odst. 68-70.

65 Ibid. odst. 74.

66 Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, , odst. 55-56.

67 SN, LN, C-563/22, 13. 6. 2024, odst. 80.

68 Alheto, C-585/16, odst. 113.

69 Ti standardi so razvidni iz referenc v opombi št 7 te sodbe.

70 Glej četrti odstavek na strani 4 odločbe z dne 6. 2. 2026.

71 AN., C-217/23 [Laghman], 27. 3. 2025, odst. 35, 38.

72 Sodba Vrhovnega sodišča z dne 11. 6. 2026, odst. 7.

73 Naknadna prošnja za mednarodno zaščito z dne 10. 8. 2026.

74 Prvi odstavek na strani 4 izpodbijanega akta.

75 Zapisnik o zaslišanju ob podaji naknadne prošnje z dne 10. 8. 2026, str. 5

76 Glej: Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, odst. 55-56.

77 J. K. and others v Sweden, App. no. 59166/2, 23. 8. 2016, odst. 96.

78 Ibid. odst. 92.

79 Ibid. para. 93, 97; glje na primer: Boudjlida, C-249/13, paras. 34, 36-37, 39, 43, 55-56; M., C-560/14, paras. 36, 40; X, C-756/21, 29. 6. 2023, para. 95

80 J. K. and others v Sweden, App. no. 59166/2, 23. 8. 2016, odst. 98.

81 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 134/2026, 11. 6. 2026, odst. 8; odločba Ustavnega sodišča Up-229/17, U-I-37/17, 21. 11. 2019, odst. 12.

82 Za razlago sodelovalne dolžnosti pristojnega organa za mednarodno zaščito glej interpretacijo Sodišča EU, navedeno v razdelku c.)/1 te sodbe.

83 PM in ostali, C-440/25 [Ebilum], 4. 6. 2026, odst. 56, 65.

84 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.

85 Ibid. odst. 32-35, 37-39.

86 Ibid. odst. 41.

87 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).