Jedro

Zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus zavarovanje) je prostovoljno zavarovanje in je vezano na obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, kar pomeni, da ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči, kot jo določa ZVCP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2008-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 12.778,81 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.550,00 EUR od 12.6.2006 dalje do plačila in od zneska 228,81 EUR od 8.5.2005 dalje do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov, v celoti zavrne kot neutemeljen. Tožeča stranka pa je dolžna toženi plačati njene pravdne stroške v znesku 93,99 EUR.

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožil tožnik. Navaja, da je sodišče nepopolno izvedlo dokazni postopek, saj je zavrnilo vse dokazne predloge, razen njegovega zaslišanja, to pa je obrazložilo s tem, da dodatno dokazovanje ni potrebno, ni pa pojasnilo, zakaj ni izvedlo niti tistih dokazov, ki so bili predlagani zgolj za dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti, in sicer ogleda na kraju samem. Dalje izpodbija omenjeno sodbo tudi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Do poškodbe tožnika ni prišlo pri delu, temveč v prometni nesreči. Tožnik je sicer res izpovedal, da je tistega dne traktor uporabljal za delo, vendar pa je traktor sam po sebi pripomoček v kmetijstvu in se ga uporablja za delo ne glede na to, kje se z njim vozi. Tožnik ni bil poškodovan zaradi same kosilnice, ki je bila priklopljena na traktor, ampak je nevarnost izvirala iz tresajočega se traktorja (motor je bil namreč v teku), ki je zavarovan pri toženi stranki (AO plus zavarovanje). Do poškodbe tožnika ni prišlo na kmetijski površini, ampak na delu tožnikovega posestva oziroma na dvorišču, kjer se velikokrat vozi s traktorjem, saj je v bližini gnojna jama, ki se prazni s pomočjo traktorja. Dvorišče je tako del poti in je jasno, da je šlo za vožnjo s traktorjem oziroma motornim vozilom. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno navaja, da se tožnik po prestaviti kosilnice v delovni položaj ni imel več namena peljati, saj je jasno, da košnja ni možna v stanju, ko bi traktor miroval. Sodna praksa široko presoja pojem obratovanja in uporabe motornega vozila ter prometne nesreče, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2002, iz katere izhaja, da je vozilo v uporabi tudi, ko je parkirano ali se nahaja na dostopnem dvorišču, ali ko ga vleče drugo vozilo ali ko je prikolica začasno odklopljena od matičnega vozila, ipd. Pritožnik po povedanem pritožbenemu sodišču predlaga spremembo oz. razveljavitev izpodbijane sodbe.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam tožnika, da je sodišče prve stopnje nepopolno izvedlo dokazni postopek ter da je zavrnilo vse njegove dokazne predloge. Sodišče je namreč prebralo vse listine in pogledalo fotografije, ki sta jih predlagali pravdni stranki, poleg tega pa je zaslišalo tudi tožnika kot stranko. Glede zavrnitve dokaznega predloga za ogled na kraju samem pa je pojasnilo, da izvedba tega dokaza glede na zadostno razjasnitev dejanskega stanja, ki ga je tožnik natančno pojasnil v svoji izpovedi ter po izvedenih listinskih dokazih, ni potrebna. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dovolj jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokaza, ki ga je predlagala tožnik. Že iz fotografij, predloženih po toženi stranki je ugotovilo, na kakšnem kraju je prišlo do poškodbe tožnika, pa tudi sam tožnik je opisal kraj dogodka, tako da je sodišče z zadostnimi razlogi v skladu z 2. odst. 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obrazložilo zavrnitev tega dokaznega predloga tožeče stranke. Pritožbeno sodišče stališče prvega sodišča sprejema.

Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus zavarovanje) ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči. Voznik zavarovanega motornega vozila, v tej zadevi traktorja, je zavarovan le pri prevozu v cestnem prometu. Pravdni stranki sta namreč sklenili zavarovalno pogodbo, ki jo sestavlja polica in splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) PG-aop 05-2(v nadaljevanju: zavarovalni pogoji), ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V Uvodnih določbah zavarovalnih pogojev je določeno, da je zavarovanec oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreče, iz 1. člena zavarovalnih pogojev pa izhaja, da se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom utrpi zavarovanec. Zavarovanje AO plus je prostovoljno zavarovanje in je vezano na obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, kar pomeni, da zavarovanje AO plus ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči. Zavarovalni pogoji ne določajo, kaj je prometna nesreča, pač pa jo Zakon o varnosti v cestnem prometu (ZVCP) opredeljuje kot nesrečo na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet. Že iz te definicije lahko ugotovimo, da to ni škoda, ki nastane na domačem dvorišču, kjer se je tožnik poškodoval pri prestavljanju kosilnice, ki je bila priklopljena na prižgan traktor, iz transportnega v delovni položaj. Navedeno tudi pomeni, da traktor v trenutku škodnega dogodka ni bil v funkciji motornega vozila v prometu, ampak je bil v delovni funkciji, kar je pravno odločilno vprašanje. Sklicevanje tožeče stranke na odločbo Vrhovnega sodišča (iz katere izhaja, da je vozilo v uporabi tudi, ko je vozilo parkirano ali je na domačem dvorišču) ter na široko presojo pojma uporabe motornega vozila (konkretno, da je vključen motor traktorja povzročil nepričakovan premik kosilnice, kar je povzročilo poškodbo tožnika) v predmetni zadevi ni utemeljeno, saj po prepričanju pritožbenega sodišča zavarovalnih pogojev, ki sta jih sklenili pravdni stranki, ni mogoče razumeti tako, da bi bilo treba šteti za prometno nesrečo dogodek, ko zavarovanec uporablja traktor kot delovni stroj na domačem dvorišču. Pritožbena zatrjevanja tožeče stranke so materialnopravno zmotna, saj obravnavan škodni dogodek, ki ni posledica prometne nesreče, hkrati pa se je traktor uporabljal za delo, ne more biti predmet kritja zavarovalnice oziroma tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je skladno s 350. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in ugotovilo, da ti niso podani, ob reševanju pritožbe pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je na podlagi 1. odst. 351. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo.