Jedro

Ker ZDR/02 v 1. alinei prvega odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno kot je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavcu v posledici prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje, se tudi značaj odpravnine trajno presežnemu delavcu v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni spremenil. ZDR/02 ni določil najvišjih zneskov odpravnin, zato je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR/02, na podlagi katere se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine.

Pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto znesek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki razliko v odpravnini v višini 4.725,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2004 do plačila (1. točka izreka), iz naslova predhodnega postopka pa znesek 62,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2006 do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa jih mora povrniti v višini 509,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožeči stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačana na podlagi šestega odstavka 24. člena Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (Ur. l. RS, št. 14/1999, v nadaljevanju: KP dejavnosti) odpravnina v višini 60 % njene povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih dela, za vsako leto dela (21 let). Uporaba citiranega določila KP je utemeljena, saj priznava tožeči stranki odpravnino v višjem znesku kot 109. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Ker pri izračunu tožena stranka ni upoštevala bruto plače tožeče stranke, je ta upravičena do plačila razlike odpravnine, pripada pa ji tudi povračilo stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo zahtevka za izplačilo te razlike v predhodnem postopku pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizije glede 2. točke izreka izpodbijane sodbe ni dopustilo. Glede odločitve o plačilu razlike odpravnine se je pritožbeno sodišče strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V nasprotju z izpodbijano sodbo pa tožeči stranki ni priznalo povračila stroškov predsodnega postopka, saj za sodno uveljavljanje denarne terjatve ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana po ZDR/02, zato ji pripada odpravnina v višini, ki jo določa 109. člen tega zakona, delodajalec pa se lahko odloči, da jo izplača v višjem znesku. Instituta preseženih delavcev po ZDR/90 (Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po ZDR/02 sta med seboj neprimerljiva. Določbe KP dejavnosti, ki se navezujejo na ZDR/90, ne morejo določati pravic in obveznosti v zvezi z odpovedjo iz poslovnega razloga, zato jih tožena stranka ni uporabila v nobeni fazi postopka odpovedi. Ker je bilo tožeči stranki iz naslova odpravnine izplačano več kot ji pripada na podlagi 109. člena ZDR/02, je obrobnega pomena, ali je bil za osnovo izračuna odpravnine upoštevan neto ali bruto znesek plače. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) ter ugodi pritožbi, oziroma podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizijo kot nedovoljeno zavrže, saj je sodišče druge stopnje ni dopustilo, vloge pa ni mogoče šteti niti za pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Jedro spora predstavljata dve vprašanji: ali je po uveljavitvi ZDR/02 potrebno pri odmeri odpravnine presežnim delavcem upoštevati kolektivne pogodbe dejavnosti in ali se pri ugotavljanju višine odpravnine upošteva delavčeva bruto ali neto plača. O obeh vprašanjih je sodna praksa že pred vložitvijo te revizije sprejela enotna stališča, na relevantne odločbe Vrhovnega sodišča pa sta opozorili tudi nižji sodišči, ki sta to prakso ustrezno upoštevali pri sprejemu odločitve. Poleg tega je bilo v sodbah VIII Ips 84/2006 z dne 9.5.2006 in VIII Ips 96/2006 z dne 6.6.2006, kjer je bila tožena ista stranka kot v predmetni zadevi, že obravnavano isto pravno vprašanje kot v obravnavani zadevi. Predmetna revizija je zato predvsem nepotrebna, še zlasti, ker ne zatrjuje, da bi bila ta zadeva v dejanskem in pravnem smislu kakorkoli drugačna in bi zato zahtevala drugačno odločitev.

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je bila KP dejavnosti sprejeta na podlagi določb ZDR/90 in zato njenih določil ni mogoče uporabiti za odmero odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. ZDR/02 ob svoji uveljavitvi ni razveljavil veljavnih kolektivnih pogodb in tudi ni na novo uredil podlage za sklepanje kolektivnih pogodb, saj je v 245. členu izrecno ohranil v veljavi določbe ZDR/90 in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nadaljnji), ki urejajo kolektivne pogodbe. Pravna podlaga za sklepanje kolektivnih pogodb se z uveljavitvijo ZDR/02 ni spremenila in so dotlej veljavne kolektivne pogodbe ostale še naprej v veljavi, v kolikor niso v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR/02, zlasti določbami o minimalnih pravicah delavca (drugi odstavek 7. člena ZDR/02 in tretji odstavek 86. člena ZTPDR).

ZDR/90 glede na drugačen koncept delovnega razmerja ni urejal odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je v tretjem odstavku 36.f člena plačilo odpravnine urejal v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja v posledici trajnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov (33. člen). Za nujne operativne razloge v organizaciji (pri delodajalcu) je štel tehnološke, organizacijske ali strukturne razloge ter ekonomske razloge in ukrepe družbeno politične skupnosti (29. člen). Ker ZDR/02 v 1. alinei prvega odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno kot je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavcu v posledici prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje, se tudi značaj odpravnine trajno presežnemu delavcu v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni spremenil. Na to kaže tudi dejstvo, da se tako prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega presežka kot prenehanje delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga uvrščata med prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca v smislu določb Konvencije MOD št. 158 (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/1984, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/1992), ki je pri nas veljala tako v času veljavnosti ZDR/90 kot v času uveljavitve ZDR/02. Za vsa prenehanja delovnega razmerja na pobudo delodajalca ta konvencija v 12. členu predvideva možnost plačila odpravnine v skladu z veljavno državno zakonodajo.

ZDR/02 je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in razloga nesposobnosti). Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, pri čemer je za zaposlitev delavca pri delodajalcu do pet let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve, za zaposlitev od pet do 15 let v višini 1/4 osnove in za zaposlitev nad 15 let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v četrtem odstavku citiranega člena ZDR/02 določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če je v kolektivni pogodbi dejavnosti določeno drugače. Ta določba kaže na to, da ZDR/02 ni določil najvišjih zneskov odpravnin, zato je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR/02, na podlagi katere se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine. Določba šestega odstavka 24. člena za toženo stranko veljavne KP dejavnosti o odpravnini trajno presežnemu delavcu v višini 60 % povprečne delavčeve mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu je tako upoštevna tudi za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ni v nasprotju z določbami 109. člena ZDR/02 in pomeni samo ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine.

Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je tožena stranka že sama ob izplačilu nespornega zneska odpravnine izhajala iz opredelitve višine odpravnine v šestem odstavku 24. člena KP dejavnosti, le da je to določbo zmotno razlagala, češ da kot osnovo za izračun odpravnine določa ustrezen delež povprečne neto plače delavca. Vrhovno sodišče je ves čas enako razlagalo določbe predpisov in kolektivnih pogodb o plači, saj pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto znesek. V obravnavani zadevi to jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 70. člena KP dejavnosti, ki izrecno opredeljuje, da so vsi zneski v tej KP, ki se nanašajo na plače in nadomestila plače, v bruto zneskih. Sodišče je tako pravilno zaključilo, da določba o 60 % povprečne plače, ki je osnova za določitev odpravnine, lahko pomeni le 60 % povprečne bruto plače, ter toženi stranki utemeljeno naložilo plačilo razlike odpravnine.

Glede plačila razlike odpravnine, vtoževanega zoper isto toženo stranko, je Vrhovno sodišče zavzelo enaka pravna stališča kot v obravnavni zadevi tudi v naslednjih sodbah: VIII Ips 72/2007 z dne 26.2.2008, VIII Ips 393/2007 z dne 25.3.2008 in VIII Ips 535/2007 z dne 11.3.2008. Ker v reviziji uveljavljan razlog ni podan, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo, saj njegove navedbe niso prispevale ničesar bistvenega k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).