Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stečajna upraviteljica tožene stranke je na naroku za preizkus terjatev v celoti priznala prijavljeno terjatev tožeče stranke; s tem velja terjatev tožeče stranke v navedenem znesku za ugotovljeno (3. odst. 142. čl. ZPPSL) in bo v primeru obstoja stečajne mase izplačana sorazmerno s terjatvami drugih upnikov. Glede na to tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje obravnavane pravde in bi sklep o zavrženju tožbe lahko sodišče prve stopnje izdalo tudi izven naroka za glavno obravnavo, če bi že pred tem razpolagalo s podatkom, da je bila prijavljena terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku priznana (1. odst. 274. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).
Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 28.7.2003 razveljavilo tudi v I. točki izreka ter ustavilo postopek. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 22.000,00 SIT.
Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo in predlagala njegovo razveljavitev. Opozarja, da je njen predstavnik na narok pravilno pristopil, saj je bil 2.9.2005 ob 12. uri na sodišču, vendar so bila vrata že zaprta (zaklenjena). Šel je do vratarja in ta je začel iskati sodnico po telefonu. Po desetih minutah iskanja je prišla po stopnicah in rekla, da je že vse zaključeno brez tožene stranke in da je vseeno, ali je bila prisotna ali ne. Te izjave se zdijo toženi stranki nenavadne. Vsebini izdanega sklepa ugovarja, saj je od predloga za izvršbo do tega sklepa preteklo cca 2 leti in pol. V tem času je firma poslovala in ustvarjala dohodke, plačila pa niso potekala preko transakcijskega računa pri banki. Tožeča stranka je za toženo stranko do 31.3.2003 opravljala računovodske storitve in točno ve, kaj se je dotlej dogajalo, kako so se prelivala denarna sredstva iz firme na s.p., bili pa so dani tudi krediti družinskim članom. Vse to so počeli z namenom oropati firmo, jo na ta način spraviti v stečaj in s tem oškodovati upnike. Zaradi tega smatra, da je prišlo do spregleda pravne osebnosti ter da se o tem odloči pred zaključkom stečajnega postopka. Trdi, da so dovolj zgodaj ukrepali in da bi morala sodišča prej ukrepati ter odrediti celotno poplačilo. Navedbe tožene stranke, da ji je tožeča stranka preveč zaračunala, niso resnične, saj je bila cena storitev pogodbeno dogovorjena.
Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Iz zapisnika z naroka o glavni obravnavi dne 2.9.2005, ki se nahaja v predmetnem spisu, izhaja, da je bil narok oklican ob 12. uri ter zaključen ob 12,05. uri in je bil opravljen v odsotnosti tožeče stranke, ker ta stranka na narok ni pristopila. Glede na to niso utemeljene dokazno nepodprte trditve v pritožbi, češ da se je predstavnik tožeče stranke točno ob razpisanem času nahajal na sodišču. Pa četudi bi držalo to, kar trdi (s čimer napotuje na trditev, da naj bi bil narok opravljen pred razpisanim časom), takšna kršitev ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Gre za to, da je sodišče prve stopnje s tem sklepom tožbo zavrglo (in v posledici tega razveljavilo sklep o izvršbi z dne 28.7.2003, opr.št. Ig v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo tam navedenih zneskov), ker je ugotovilo, da je stečajna upraviteljica tožene stranke na naroku za preizkus terjatev v celoti priznala prijavljeno terjatev tožeče stranke - glavnico v znesku 1.061.346,00 SIT - ki jo v tej pravdi vtožuje tožeča stranka; s tem velja terjatev tožeče stranke v navedenem znesku za ugotovljeno (3. odst. 142. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ZPPSL) in bo v primeru obstoja stečajne mase izplačana sorazmerno s terjatvami drugih upnikov. Glede na to tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje obravnavane pravde in bi sklep o zavrženju tožbe lahko sodišče prve stopnje izdalo tudi izven naroka za glavno obravnavo, če bi že pred tem razpolagalo s podatkom, da je bila prijavljena terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku priznana (1. odst. 274. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje pravde niti glede obresti na glavnico in stroškov izvršilnega postopka, glede na to, da tožeča stranka terjatve v tem delu ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko; da bi to storila, tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje. Vse ostalo, kar tožeča stranka sicer pavšalno in nekonkretno zatrjuje v smeri oškodovanja upnikov s strani tožene stranke, pa niti ne more biti predmet obravnavanega pravdnega postopka. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 35. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.